Dilema predsedovanja konferenci naj bi bila zdaj odpravljena. Predlagana je namreč salomonska rešitev, po kateri bi konferenco vodilo tričlansko predsedstvo, sestavljeno iz predsednikov Evropskega parlamenta, Sveta in Evropske komisije. Gre torej za klasični kompromis tipa EU, kjer v odsotnosti jasnega sistema delitve oblasti v kontekstu iskanja institucionalnega ravnotežja moči pogosto ni mogoče opredeliti tiste institucije, ki je demokratično najbolj poklicana k vodenju, s tem pa tudi pozvana k odgovornosti za stanje v Uniji.
Napovedana oblika tričlanskega predsedovanja konferenci ustvarja tudi ne preveč pozitiven občutek, da bo pri konferenci šlo predvsem za medinstitucionalno, bruseljsko interno zadevo, začinjeno z medvladnimi primesmi s strani držav članic, ter sem ter tja, tako simbolično, pocukrano z nekaj civilnodružbenega inputa. Če bo tako, se potem tokratna konferenca ne bo približala niti konvenciji o prihodnosti EU iz začetka tega tisočletja, ki pa je po propadu Pogodbe o ustavi za Evropo, kot je dobro znano, tudi sama izzvenela v zgodovino.
Tak scenarij res ni obetaven. Še posebej ne, ker so bila v zvezi s konferenco v zadnjih letih ustvarjena visoka pričakovanja. Pa tudi in predvsem zato, ker EU v trenutnem kontekstu ne potrebuje znotrajbruseljskega medinstitucionalnega in medvladnega komolčenja. EU, nasprotno, potrebuje razrast občutka, kot zapiše Habermas, transnacionalne državljanske solidarnosti. Katalizator zanjo pa bi lahko bila prav ta konferenca.
Kako? Konferenca bi morala sprožiti splošno razpravo o stanju EU in njeni prihodnosti, ki se ne bi odvijala samo na parketu evropskih institucij, temveč bi istočasno in vzporedno potekala tudi v vseh državah članicah. Potreba po slednjem izhaja iz našega razumevanja pravne in politične narave Evropske unije kot zveze nadnacionalne funkcionalno suverene ravni ter sedemindvajsetih teritorialno suverenih držav članic. Ta zveza kot nedržavna federacija temelji na dvojnem legitimacijskem viru, ki ga je prej omenjeni Habermas priročno opisal s konceptom: pouvoir constituant mixte.
Njegovo bistvo je zagotovitev demokratične legitimacijske podlage za delovanje Evropske unije, ki ni zgolj mednarodna organizacija niti ne klasična federalna država. Gre torej za Unijo, ki je mnogo močnejša od tradicionalnih entitet mednarodnega prava in ki ne pomeni grožnje za obstoj tradicionalne suverene države. Nasprotno: taka Unija predstavlja sredstvo za krepitev tradicionalne suverene države na evropskem kontinentu, ki bi jo sicer odpihnil lahen piš globalizacije.
Terja pa taka Unija, temelječa na konceptu pouvoir constituant mixte, sociološko nadgradnjo obstoječe politične identitete državljanov držav članic EU. Ti, če naj EU res deluje kot zveza, bi se morali hkrati samorazumeti in delovati kot aktivni tvorci dveh političnih skupnosti: nacionalne in nadnacionalne. Udomačeni bi morali biti tako v nacionalnih kot evropskih političnih zadevah, temelječ na samo-refleksiji in iskrenem zanimanju za evropske zadeve.
Doseči ta cilj v obliki identitetne preobrazbe državljanov, ki se že tako ali tako vse manj zanimajo celo za nacionalne zadeve, je, kot poudarja tudi Siedentop, vse prej kot enostavno. Pa vendar ni nemogoče. Potrebno pa je ustrezno okolje za njegov razvoj. Konferenca o prihodnosti Evropske unije, preden je prišlo do njene politične in diplomatske razvodenitve, se je ponujala kot katalizator tovrstnega okolja. Sodeč po novih napovedih, v skladu s katerimi se bo konferenca končala v pičlem letu dni, s francoskim predsedstvom, ki bo sledilo slovenskemu, in sicer tako, da bodo njeni sklepi zgolj posredovani v nadaljnjo obravnavo institucijam Unije, želeni pozitivni potencial konference slednjič še zdaleč ne bo realiziran.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
