Ni nujno verjeti v Boga, da bi bil dober človek.
Tradicionalno verovanje v Boga je tudi malo zastarelo.
Nekdo je lahko duhoven, ne pa tudi religiozen. Ni nujno iti v cerkev in ji dajati denar.
Za mnoge je lahko cerkev tudi narava. Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso verjeli v Boga,
medtem ko so mnogi, ki so vanj verjeli, delali najhujše stvari v njegovem imenu.
Papež Frančišek
Kdo bi si mislil, da je pod tako razmišljanje podpisan aktualni poglavar Rimskokatoliške cerkve?! Seveda Frančišek. Od prvega dne mi je všeč, pa ne zgolj meni. Naj zdrži in preživi, pomislim. Kakšne teme je odprl, kaj vse priznal! Zanj ni tabujev. Obsoja vse kar ni prav in nikogar ne zagovarja, če si tega ne zasluži. Cerkev je lahko ponosna nanj. Odziva se na vse aktualne teme, pozval je celo k cepljenju, se pred časom opredelil do pomoči migrantom, nagovarjal ljudi k spoštovanju in ponižnosti. Odpira teme, ki jih živimo, ki nas delajo boljše, ki še lahko rešijo zavoženo človeštvo in planet.
V svoji zadnji knjigi-avtobiografiji, sem razmišljala tudi o veri. Že kot otrok sem namreč dobila čudovito popotnico o tem, kakšni moramo biti ali se vsaj truditi postati. Otroštvo je namreč najpomembnejše in zaznamuje te za celo življenje. Nenazadnje se psihiatri in psihologi v posebnih situacijah vračajo prav v zgodnje obdobje osebe, ki jo preiskujejo. Že takrat se rodi dobro ali zlo. Dobro opremljeni lažje kljubujejo težavam in preizkušnjam. Iz vsake težke situacije vstanejo kot feniks izpod pepela. Slabo opremljeni padajo v krize ali začnejo s teroriziranjem šibkejših. Tedaj zaživijo in to jih dobesedno "hrani". Treba se jih je bati.
Ali ni današnja situacija preizkusni kamen? Boli me, da ni stvari ali ukrepa, ki bi ga ljudje sprejeli in razumeli. Ali to vsaj poskušali. Spominjam se let, ko so Kitajci zaradi hudo onesnaženega zraka nosili maske. Tudi v Evropi. Sedaj jih moramo vsi. Moramo? Prisila mnoge zelo moti. Nasploh nekatere moti prav vse, kar je zapovedano ali vsaj svetovano. Pa smo Slovenci sposobni sprejeti in se ravnati zgolj po priporočilih? Ne, rečem z lahkoto in brez pomisleka. O prav vsaki stvari zelo hitro dvomimo. Takoj opazimo tiste redke, ki jih drugod ne nosijo, ukrepe, ki so v tujini prijaznejši, pa odprte šole in trgovine. A ko se govori o pouku vsaj za nekatere skupine otrok, se takoj najdejo celo ostri nasprotniki. V šolo pa ne, je prenevarno. Takih je menda okoli deset odstotkov. Seveda je to možno. Kaj pa posledice šolanja na daljavo? Ko se je treba šolnikom testirati, bi šli nekateri na ustavno sodišče. Peščica. Bognedaj da bi bilo cepljenje obvezno. Niti za zdravstvene in šolske delavce, pa tudi zaposlene v domovih starejših. Pravzaprav za nikogar. Vse mora biti odvisno od dobre volje posameznika, ki pa s tem ne odloča zgolj o sebi, pač pa tudi o drugih. In ego mnogih kaže sebičnost. Samo da je dobro zame, razmišljajo. Jih sedaj straši globa ali kaj drugega?
Krize kot jo živimo, v samostojni Sloveniji zagotovo še ni bilo. Zato se je bilo nanjo nemogoče pripraviti. In zato se tu in tam tudi eksperimentira. Od danes na jutri ne veš kateri sev te bo obiskal in koliko jih še bo. Če odloča stroka, ne bi smelo biti nič narobe. Če je seveda stroka vsaj približno enotna.
Premišljujem, kdo ima pri nas sploh avtoriteto, komu ljudje verjamejo, kdo je naš "Frančišek"? Žal celo pri znanosti ljudje takoj pomislijo, kdo jo zastopa. Če je blizu eni ali drugi opciji, je pri enih kar "oplel". Razglasijo ga za "trobilo". Kdaj bomo dosegli, da ne bo vse, prav vse, politično motivirano?
Kdaj bodo ljudje verjeli v dobro, ne glede iz čigavih ust prihaja poziv? Je res potrebno etiketiranje in predalčkanje vsakogar? Ta je desni, ta je levi, ta je naš, ta ni ... Naj vsaj tu resnično zmaga strokovnost!
Pozivi k skupnemu dobremu niso odraz šibkosti, niti neelastičnosti ali pomanjkanja lastne samozavesti.
Kdor danes gradi in ne razdira, je jasnovidec. Kajti besede so zanetile vojne in katastrofe, prinesle taborišča smrti. Jih morda ni bilo? Si jih je kdo izmislil? Najbrž najdemo tudi take, ki menijo točno tako. Prav v času spomina na holokavst.
Zato je bojazen, da nas bo virus" pokopal", še kako realna. Nekateri bodo obogateli, drugi propadli. Nekateri ostali "v sedlu", drugi na tleh.
A ne gre zgolj za nas, odrasle. Tu so otroci, ki si z vsakim dnem, z vsako našo gesto, pišejo prihodnost. Pišemo jim jo pravzaprav mi. Ali bodo zrasli v sovraštvu ali prijaznosti, tovarištvu, solidarnosti, je odvisno tudi od nas.
Pravzaprav kar od nas. Se tega zavedamo? Če se, začnimo z odgovornim obnašanjem. Danes.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
