Ne gre za edino odločbo ustavnega sodišča, ki (še) ni realizirana. Do kdaj bo tako? Zakaj poslanci ne najdejo potrebne večine? Gre nenazadnje prav zanje in njihove naslednike. Je to vzrok?
Vsa umetnost uspeha je le v tem,
da vse naše napore usmerimo v eno,
najpomembnejšo temo.
Ferdinand Lassalle
Pomembnih tem je pri nas sicer veliko in iz dneva v dan številčno celo naraščajo. Čeprav se že mesece vse vrti okoli nepričakovanega, zelo hudega virusa, obstajajo prioritete, ki morajo biti obveza in cilj tistih, ki so jim naložene.
Zato se mnogi upravičeno sprašujejo, kdo in zakaj podaljšuje agonijo v zraku visečih sprememb volilne zakonodaje. Kdo pristopa s "figo v žepu", kdo se spreneveda in kdo zavlačuje? Seveda pa tudi: zakaj?
Predsednik republike zagotovo ne. Že v letu 2019 je namreč v dogovoru s predsedniki vseh parlamentarnih strank vodil kar 8 krogov pogajanj na temo nujnih sprememb volilne zakonodaje in v ospredje nenehno postavljal skrajni rok, to je 21. december 2020. Takrat se je sicer ta kazal kot precej oddaljen, a čas je kar tekel in se celo iztekel. Brez sprememb.
V začetku leta 2020, točno v ponedeljek, 27. januarja, ko se je po svetu že zelo mučno sprehajal hud virus, je nepričakovano odstopil predsednik vlade Marjan Šarec. Potezo je potegnil po usodnem odstopu finančnega ministra Bertonclja, ki je prižgal "rdečo luč" dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju. Predsednik vlade je tedaj dejal, da se z vlado ne da delati in zadovoljiti pričakovanj ljudi.
Že takrat se je govorilo o možnostih predčasnih volitev. A kakšne bi bile pod težo neuresničene ustavne odločbe? Bi si jih sploh lahko "privoščili"? Dobili pa smo novo vlado in ohranili obstoječi državni zbor. Z vsemi poslanci in strankami, le koalicija in opozicija sta se delno zamenjali. Nekateri so vstopili, drugi izstopili.
Predsednik republike, ki podpiše ukaz o razpisu parlamentarnih volitev, je poslanske skupine nenehno pozival naj uskladijo končno besedilo novele Zakona o volitvah v državni zbor, tedaj z ukinitvijo volilnih okrajev in uvedbo prednostnega glasu, kar bi bila ena od dveh možnosti, pa tudi da se začnejo zbirati potrebni podpisi poslancev. To se je dogajalo prav januarja 2020 in 31. je vodja poslanske skupine LMŠ predsednika obvestil o vložitvi predloga novele s podpisi 59 poslank in poslancev. Marca pa je žal za novelo glasovalo le 57 od nujnih 60 poslancev. Proti jih je bilo kar 30. Zakaj so zmanjkali trije glasovi, če se je po podpisovanju pravzaprav iskal en sam glas? Se je sploh dovolj intenzivno?
Predsednik republike je s prizadevanji le še nadaljeval. Ko je maja 2020 sprejel predsednika državnega zbora, sta enotno ugotavljala, da se s spremembami zelo, res že zelo mudi.
Ker rešitve do poletja še ni bilo na obzorju, je predsednik izkoristil zelo redko uporabljeno možnost, da prav glede tega vprašanja nastopi na seji državnega zbora in nagovori poslanke in poslance.
To se je zgodilo 18. junija, torej šest mesecev pred rokom, ki ga je postavilo ustavno sodišče. Ocenil je namreč, da gre za rešitev najpomembnejšega ustavnopravnega in političnega problema samostojne Slovenije.
A zadeve se tudi po tem nastopu niso usodno premaknile.
Seveda je marsikaj zakrivil tudi virus, a zgolj nanj le ne gre kazati s prstom. Nenazadnje je bilo v tem času sprejetih kar sedem protikoronskih paketov zakonodaje. Če je volja, je torej tudi pot.
Zakaj pa se nekateri tako bojijo prednostnega glasu? Nenazadnje sta na tak način, ki velja za volitve v evropski parlament, pred leti tja odpotovala Borut Pahor in po zadnjih dr. Milan Brglez. Nobenega od njiju namreč stranka na glasovnici ni uvrstila na prvo ali drugo mesto. Volivci so presodili drugače.
Ali torej nimajo ljudje pravice odločati, kdo jih bo zastopal v našem hramu demokracije? Ali je prav, da stranke same sestavljajo liste in nanje uvrščajo kandidate? Ali je prav, da niso izvoljeni tisti, ki bi jih volivci radi videli v poslanskih klopeh? Nenazadnje lojalnost stranki še ne pomeni, da ona odloča tudi o konkretni osebi. Gre za mnoge kalkulacije.
Sedaj, čeprav po roku, je pred odločevalci o volilni zakonodaji, le še druga možnost, torej sprememba meja okrajev, da bodo med seboj bolj primerljivi. Pa bo glasov vsaj za to dovolj? In kdaj se bo končno zgodilo?
Bomo torej ustrezno volilno zakonodajo dobili pred 30. letnico samostojne države in s tem dokazali, da nam je mar za demokracijo ?
V težkih časih boja z nevidnim sovražnikom in sprejemanjem protikoronskih paketov, je to zagotovo nujna naloga parlamenta. Ta pa ima prav ta hip pred seboj še preštevanje glasov za in proti v neki drugi zgodbi.
Pozabiti pa ne bi smeli niti, da nas od pomembnega predsedovanja loči manj kot šest mesecev. In naš pravi "obraz" bo na razglednici evropske "družine". Tudi odnos do odločitev najvišjega varuha ustavnosti.
Kaj nespoštovanje pomeni za sodišče, ki odloča in odloči, potem pa kot se ne bi zgodilo nič?
Bomo spet iskali krivca, čeprav je že dolgo znan? In kaj nam bo to pomagalo?
Predsedniku ni in ne bo moč očitati, da za realizacijo ustavne zahteve ni naredil dovolj.
A ob slabem spominu nekaterih gre pričakovati celo to.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
