S kolegom pravnikom, ki svoj delovni čas, pa tudi veliko zasebnega časa namenja pravni pomoči in zaščiti pravic in svoboščin najbolj ranljivih skupin ljudi, predvsem delavkam in delavcem z najnižjimi osebnimi dohodki, prejemnikom socialne pomoči in delavcem invalidom, se večkrat pogovarjava o vprašanjih socialnih politik, o zakonodaji in o delovanju delovnih in socialnih sodišč. A ne želi biti imenovan v tem zapisu, kar razumem.
Na kratko o (dolgem in velikem) problemu delavcev invalidov
Delavci invalidi, predvsem tisti z uradno potrjeno III. stopnjo invalidnosti, so po podatkih, s katerimi razpolagava, največja skupina (več deset tisoč ljudi), ki ne prejemajo niti pokojnine, četudi imajo priznane pravice iz ZPIZ-a. Z upoštevanjem delovne dobe pa prejemajo, to sva razbrala iz dostopnih virov, med 150 in 200, morda (in največ) 300 evrov, pač odvisno od delovne dobe. Ker ti ljudje ne dobijo zaposlitve predstavljajo velik socialni problem. Še večji življenjski problem pa imajo tisti invalidi, ki nimajo ustrezne delovne dobe in so se ali poškodovali ali imajo zdravstvene težave (bodisi prirojene bodisi kot posledica opravljanega dela, tudi študentskega dela). Tudi področnim strokovnjakom in sindikalnim pravnim zastopnikom se zato postavlja vprašanje, ali jim ZPIZ sploh karkoli priznava iz tega naslova. Do odgovora nama ni uspelo priti pravočasno.
V pogovoru sva se spomnila ene izjema, študentke s posebno, redko boleznijo, ker je bil po več letih t.im. »pravne praznine« (ki je bila pravna in prazna za tiste, ki o teh vprašanjih odločajo, ne pa tudi za naju) sprejet zakon prav za nekaj redkih bolezni, med katerimi je sedaj vendarle tudi ta, ki jo ima študentka. Zatorej je bilo to vprašanje rešeno z Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Ob tem sem se spomnil svojega odločnega pisma, ki sem ga pred leti poslal Uradu varuhinje človekovih pravic. V njem sem bil zelo kritičen ob dejstvu, da sta se tako državna uprava kot Urad sklicevala na pravilnik, v katerem konkretna študentkina bolezen ni bila izrecno omenjena. Kot da bi bile pravice iz tega naslova odvisne od alinej v pravilnikih, ne od določb v zakonih.
Vendar pa ta zakon deloma rešuje pravni in socialni problem predvsem za tiste invalide, ki so hudo poškodovani, ki imajo uradno potrjeno I. stopnjo invalidnosti, ne pa tudi za tiste s III. stopnjo invalidnosti, teh pa je po najinih podatkih največ.
Še vedno pa ne morem pozabiti ustavne pritožbe, ki sem jo spisal kot pooblaščenec delavca invalida, ko je izgubil vse spore pred rednimi sodišči in je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrnilo brez utemeljitve kot očitno neutemeljeno; za moj ustavnopravni um je bila kristalno čisto utemeljena.
Skok v preteklost
S kolegom sva se spominjala preteklosti, časov pospešene industrializacije, ko so slovenske kmetije postajale vse bolj zapuščene, ljudje, ki so na njih ostali, pa so v starosti ostali brez prihodka, brez pokojnine, če si niso vplačevali v sklad za pokojnino. Starost postane več kot tegoba. Nastajajo in rastejo stroški življenja, stroški za socialno oskrbo, stroški za domove za starostnike … Mladi nimajo dovolj sredstev, da bi jih financirati, poskrbeti morajo za življenje svojih otrok in družin, za lastne življenjske stroške, ob nizkih plačah ... Koncu življenja se ni mogoče izogniti. Zapuščene kmetije postanejo predmet terjatev občin ali države. Kmetije se razprodajo na dražbah. V nekaterih občinah sicer socialni delavci, skupaj z župani, prevzamejo pomembno vlogo, da – tako rekoč kot rešitelji – starostnikom, ki so življenje preživeli na kmetijah, omogočijo življenje in oskrbo v domovih za starostnike. A hkrati se različni akterji polastijo kmetij, ki so se pred tem prenašale iz roda v rod. Zelo ponesrečen obraz socialne države.
Starostniki, ki prejemajo pokojnino med 400 in 500 evrov, seveda ne morejo plačevati stroškov bivanja v domovih za starostnike. Tudi v tem primeru njihovo premoženje postane predmet terjatev države. Mladi, ki bi lahko prevzeli nepremičnino svojih staršev in prednikov, si ustvarili dom, tega ne morejo storiti, ker stroški doma naraščajo in presežejo vrednost zapuščine. Kolikor je mojemu kolegu in meni znano, v večini zahodnih demokracij pokojnina sploh ne pomeni pokojnine, če ne more zagotoviti plačila za življenje in oskrbo v domu za starostnike.
Mladost in socialna država
Mlade družine stremijo k pridobitvi stanovanja in primerne zaposlitve. Če kateri od teh družin uspe kupiti stanovanje, sledi odplačevanje kredita. V takšni družini je med partnerjema pogosto prisoten tudi strah pred izgubo zaposlitve. Delo v službi je vse bolj naporno in obsežno, potrebno je narediti več za manj denarja. To pri ljudeh ustvarja stres, strah, na dolgi rok lahko tudi vodi v različne bolezni, v prepire v družini, tudi v razpad družin. Ob menjavah služb in določeni časovni brezposelnosti se porajajo napetosti, zaradi katerih marsikatera družina razpade.
S kolegom pravnikom, sindikalistom, se sprašujeva, zakaj je tako?
Nekoč so na kmetijah živele velike družine. Tudi otroci so živeli na kmetijah, mladi so delali na kmetijah, stari starši so pazili na otroke in tudi za starostnike se je poskrbelo, ko sami niso več mogli skrbeti zase. Obstajal je nek logični, razumni življenjski ciklus. Nato je po II. sv. Vojni nastopila načrtna industrializacija. Ljudje so odšli v mesta, da bi imeli nekoliko lažje življenje, proste sobote (na kmetiji tega ni bilo, bile so odvisne od letnih časov) in "boljše življenje". A zdi se vse bolj očitno, da ni razumno govoriti o boljšem in bolj kakovostnem življenju, če družina zasluženi dogodek že takoj ob plačilu najemnine ali kredita in osnovnih fiksnih stroškov, ki so vedno večji, porabi prisluženi denar - in ji tako rekoč nič ne ostane. Na mestu je vprašanje, za kaj in za koga se danes sploh dela?
Vse pogosteje mora »mali človek« delati celo tisto, tisto nekaj, karkoli, nekaj, kar ne želi delati, samo zato, da preživi. Tak način delo jemlje delu značaj vrednote. Sistemske ureditve teh vprašanj porajajo strah pri človeku, da ne bi izgubil zaposlitve. In če jo izgubi, stroški ostanejo, misel na otroke in ustvarjenje družine pa je odrinjena na stran. Klavrna podoba socialne države.
Življenje v mestu
Slovenija je bogata z naravnim bogastvom in zemljo. Prebivalstvo je strnjeno v mesta, kjer je mogoče iskati in, upajoče, najti zaposlitev. A tudi teh je, kot kažejo statistike, čedalje manj. Problem prekarnega dela pa narašča. Politika se s tem problemom sooča predvsem s sistemom socialnih pomoči. Privoščila sva si hiter izračuna. Na primer, če sta dva starša brezposelna, imata dva otroka, družina prejme 1200 evrov, kar je dejansko več, kot če bi starša delala za minimalno plačo. Oziroma, brezposelna starša imata za otroka na voljo brezplačen vrtec in stroške šole, knjig itd.. Če ima en starš malce boljšo plačo, drugi pa minimalno plačo, jima narastejo stroški vrtca in šole, tudi davki, za toliko, da sta v enakem položaju, kot tista dva starša, ki delata za minimalno plačo. Zaključila sva (morda v zmoti), da staršema in družini v vseh treh primerih ne ostane prihranek. V malo spremenjenem jeziku to pomeni, da t. im. »srednjega razreda« pri nas dejansko ni več. Razen tistih, ki so podedovali nepremičnino od staršev in potem nimajo stroškov z nakupom nepremičnine. A če tega nimajo na voljo, nastane nov socialni problem.
O davčnem sistemu
Davčni sistem se nama zdi – v optiki dobrobiti ljudi - napačno naravnan. Tvegava z oceno, da bi veljalo vsaj razmisliti o vrniti davčnega sistema v obliko, ki je obstajala po osamosvojitvi in je npr. uveljavljena v Nemčiji. Tam se, kolikor nama je znano, strošek najemnine ali kredita lahko vključi v življenjski strošek, v davčno olajšavo, na način, da se ljudem ne pobira denarja z dohodnino, ampak je sistemski cilj drugačen: ljudem naj ostane čim večji del neto plače, da jo lahko potrošijo.
Težko razumeva, da lahko država obdavči plačo državljana z dohodnino, če je državljan že plačal prispevke od bruto plače, nato pa je ves znesek, ki ga je prejel, plačal za najemnino, kredite, za fiksne stroške bivanja itd. To namreč pomeni, da mu ne ostane veliko za osnovne dobrine (vključno za prehrano). Poskusila sva primerjati nemški in avstrijski davčni sistem glede delavcev. Tudi tam so prispevki visoki, vendar so davki bistveno nižji oziroma fizična oseba ima možnost svoje stroške vključiti v olajšave.
Možnosti pridobitve primernega stanovanja/doma
V prejšnjem sistemu so razpadle velike družine, ki so živele na kmetijah. Na kmetijah so ostali osameli lastniki. Ko ti odidejo v dom za starostnike, se kmetij polastijo država in občine, namesto, da bi jih dobili mladi in si ustvarili dom, da ne bi imeli stroškov nakupa stanovanja, ali najema stanovanja. Nisva iskala krivcev, v smislu »kdo«, sva se pa pomudila ob vprašanju, »kje« najti temeljni razlog za propad kmetij ali zemljišč, ki na drugi strani ustvarja posel na občinski ravni z razprodajo kmetij – to namreč lahko opazujemo že desetletja? Sistem ostaja nespremenjen, čeprav se ustavno načelo socialne države ves čas močno poudarja, hkrati pa določa, da mora država ustvarjati možnosti, da si vsak pridobi primerno stanovanje. A država tega čisto zares ne počne. Celo pravniki, tudi prepoznavni in ugledni, izrečejo ali zapišejo, da je ta določba v ustavi »programska« in da dejansko ne pomeni ničesar. Pa celo, da bi jo lahko izbrisali iz Ustave, a nič hudega, če tam ostane, ker ne povzroča škode, pa še lepega videza je. Do takega stališča sem se že večkrat kritično opredelil. Zavračam ga. Tudi pri pisanju novega Komentarja URS sem to storil. Ta določba bo pomenila natanko tisto, kar bomo kot nacija določili kot njeno vsebino.
Ljudje, ki nimajo pokojnin, ki živijo in garajo na kmetijah, ali tisti, ki sicer imajo pokojnine, pa so te nizke, npr. 500 evrov, ne morejo plačevati bivanja v domovih, zato se na občinski ravni občine polastijo zemljišč in mlade družine nepremičnin od staršev ne prejmejo v last. To se nama ne zdi združljivo s konceptom socialne države, kot ga uvaja slovenska ustava in razlaga njen uradni komentar.
Nisva se želela izogniti nekaterim dobrovernim očitkom. Država že več desetletij ni učinkovito in vestno, odgovorno pomagala vzdrževati kmetijska gospodarstva, ampak jih je dejansko zapustila. Država je po razpadu velikih družin, ko je mladino zvabila v mesta, zaradi "boljšega življenja," hkrati onemogočila mladim, da bi se vrnili nazaj, na podeželje, ko bi ugotovili, da boljšega življenja v mestu zanje ni. Da se pogosto soočajo z životarjenjem, strahom in boleznimi: in se nimajo kam vrniti.
Ponoviva vprašanje, ali država zares ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo stanovanje po 78. členu Ustave? Ne, odgovarjava. Država prej in bolj onemogoča, da si mladi vzpostavijo bivanjski prostor, ki jim je bil nekoč že zagotovljen, s prenosom iz roda v rod, potem pa jim je bilo to premoženje odvzeto: po najinem mnenju v nasprotju z duhom in ciljem ustavnega načela in koncepta socialne države. Predvsem zato, ker njihovi starši ne morejo plačevati stroškov za bivanje v dom, tudi če pokojnino imajo, tisti, ki so živeli na kmetijah zadnjih 50 let in v mesta niso odšli in ki so se z priložnostnim delom preživljali po kmetijah, pa so ostali brez pokojnin.
Ljudem, ki so bili lastniki zemlje, je bilo vsaj omogočeno, da se vključijo v življenje v domovih za starostnike, nekako »preko vrste«, seveda pa se s tem ustvari strošek, ki pomeni izgubo nepremičnine. Ostalim (tistim brez lastniške zemlje) pa to ni dano – in v tem razbereva najmanj dvoličnost socialnega sistema.
Plače in prispevki
Država se financira od plačanih prispevkov od plače. Ta sistem najbrž ne potrebuje korenitih sprememb, ker je približno podoben v drugih zahodnih socialnih demokracijah. Zdi pa se potrebno spremeniti davčni sistem, sistem obdavčenja državljanov. S kolegom sva razmišljala takole. Tisti, ki so malo boljše plačani, prejmejo npr. 2000 evrov bruto, sodijo v določen dohodninski razred. A da se starši z minimalno plačo soočijo z obdavčenji, hkrati pa jih bremenijo stroški vrtcev, šolske prehrane, so prikrajšani za otroške dodatke, ker starša kljub minimalnih dohodkom rahlo presegata formalno določeni cenzus... Tega nikakor ne uspeva razumno umestiti v koncept socialne države. Ko ob tem pomisliva še na morebitni stanovanjski kredit, ki znese npr. 600 evrov mesečno, za dobo 30 let, pa na stroške stanovanja npr. 300 evrov, kar znese 900 evrov fiksnih stroškov, omenjeno pa se ne šteje v davčno olajšavo, tudi tega ne moreva razumno umestiti v koncept socialne države.
Starša, ki imata npr. skupaj mesečni prihodek 3000 evrov bruto, kar je neto približno 2100 evrov, odštejeta 900 evrov za stroškov bivanje, 400 evrov za strošek enega otroka v vrtcu in dodatni strošek za malico drugega otroka v osnovni šoli… Koliko tem družinam ostane za prehrano in življenjske stroške? Zdi se, da sta takšna starša v zelo podobnem položaju, kot starša, ki delata za minimalno plačo, ali pa dva brezposelna starša. Ob razliki, da imata brezposelna starša na voljo brezplačen vrtec in šolsko prehrano za otroke. Tudi tega ne zmoreva razumno umestiti v koncept socialne države.
Razmišljanje sva poskusila postaviti v politični kontekst: ali nemara dnevna, strankarska politika noče srednjega razreda? Je v njenem interesu širiti najnižji razred, ki živi v socialnem strahu in je pretežno apatičen, zato se ne udeležuje volitev?
BDP
Pogovarjala sva se o poslovnem sistemu in bruto-domačem proizvodu. Kot razumeva je v Sloveniji približno en milijon zaposlenih ljudi, ali bolje 900.000. Če se, na primer, plače gibljejo v povprečju okrog 1000 evrov bruto, to mesečno pomeni približno 700.000.000 evrov. Prebivalstvo potrebuje osnovne življenjske dobrine. A namesto, da gredo ljudje kupiti osnovno prehrano npr. na slovenske kmetije, gredo – tudi zato, ker jim primanjkuje časa - pač v Hofer, Lidl, Spin, Špar, Mercator, Tuš itd. Te trgovine, kot razumeva, kupijo od kmeta produkte npr. po 1 evro, k temu dodajo maržo od 50 do 100 odstotkov, včasih tudi več, potem pa se vse plače potrošijo za to prehrano. To pomeni, da če vsak posameznik potroši približno 250 evrov za prehrano, mesečno potrošnjo približno 250 milijonov, ali letno 3 milijarde evrov.
Postavi se vprašanje, kam državljanke in državljani vlagamo svoj denar, kje ga zapravljamo? Ne zapravljamo ga na slovenskih kmetijah, ampak ga dejansko trošimo v tujini, kupujemo tujo dobrine. Nek odstotek dobrin (kar je slovenskih dobrin po trgovinah) ostaja v Sloveniji, po grobi oceni čez palec morda do pol milijarde evrov letno. Namreč, četudi gre za slovenske produkte, so ti obremenjeni z maržo, ki pa jo pobere tuji lastnik.
Spraševala sva se, zakaj toliko trgovin? Tudi, zakaj se te še naprej množijo?
Ogledovala sva si podatke za Švico. Ugotovila sva, da v Švici poslovni model tako rekoč ne dopušča, da bi ta država, kot največja banka na svetu, dopuščala, da bi ljudje vse, kar proizvedejo in zaslužijo, porabili v trgovinah. V Švici mora biti 80 odstotkov dobrin v trgovinah v švicarski lasti, švicarskega porekla. Tako država ščititi svoj BDP in preprečuje, da bi neovirano potoval v tujino.
Sistemska ureditev EU ima piramidno obliko. Države članice, ki so postale članice EU pred Slovenijo, so si npr. zagotovile pravice do subvencij na mleko in druge izdelke. Tako je npr. plača delavca v Avstriji v proizvodnji masla dvakrat višja, v Sloveniji pa dvakrat nižja, ob razliki, da je avstrijsko maslo cenejše od slovenskega. Kako je to mogoče, se sprašujeva? Zaradi uspešnosti tehnologije? To bi pomenilo, da je Slovenija manj uspešna in sposobna, zato proizvaja dražje maslo? Le kako, če je vendar plača delavca v Sloveniji nižja? In subvencije imajo tudi v Franciji, Nemčiji, Italiji itd. Ponujal se nama je sklep: če hoče Slovenija povečat svoj BDP in plače, mora narediti več, da bi čim večji del BDP ostal v Sloveniji.
Ampak, na tem področju nisva strokovnjaka. Zato samo glasno razmišljava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
