Nasilniki vseh vrst si zlahka utirajo pot do želenih ciljev in zanje ponavadi obstajajo celo opravičila. Pogosto jih celo kdo razume in jim da morda prav. Na strani žrtev je tako vse manj odpora. Kako daleč lahko vse to pripelje? Bo kdo verjel prijavi brez res trdnih dokazov? Se sploh splača vstopiti v mučen krog dokazovanja, iz katerega žrtev lahko izide večkrat poražena? Sprašuje se: kdo je sploh storilec? Sem mar jaz? Med žrtvami močno prevladujejo ženske, a tudi moški niso izjeme. Trpijo pa zagotovo tudi nič krivi otroci.
Življenje je zelo enostavno, ampak mi si ga vztrajno otežujemo. (Konfucij)
Da ne bi govorili zgolj o teoriji, ki je silno suhoparna, se seznanimo z nekaj anonimnimi primeri neslavne preteklosti prav posebnih žrtev. Takih, ki bi jim kar težko verjeli. Pa bi jim morali. Kajti tudi to je del naše krute realnosti. Krivda ni na strani žrtev, včasih pa so res zelo naivne, nepoučene, pa tudi premalo previdne.
Spominjam se starejše ženske, ki je prišla od daleč, da bi prijavila posilstvo mladeniča. Med njima je bilo več kot trideset let starostne razlike V domačem kraju bi jo bilo sram o tem govoriti. Zato na tamkajšnjo policijo ni želela in zmogla iti. Le kaj bi si mislili?
Zgodilo se je, ko je kupovala skromno pohištvo; nekaj kuhinjskih omaric. Dolgo si jih je ogledovala v veleblagovnici in nato kupila dve. Čakala je na prevoz in ga tudi dočakala. Potem je iskala monterja. In ga našla. Kar v trgovini. Mladeniča. Prišel je, jih dolgo sestavljal, lepo sta se pogovarjala, celo postregla ga je. Odšel je tik pred mrakom. Kmalu je ugotovila, da je delo slabo opravil, saj so se ena vratca kar takoj sesula. Zato je ponovno odšla v blagovnico in spraševala zanj. Večkrat. Prodajalke so se ji celo malo nasmihale. Uspelo ji je šele tretjič. Obljubil je, da pride. Pozvonil je precej pozno. Ko je delo končal, mu je postregla s pivom. Klepetala sta. Povedal je, da je osamljen in jo prosil, če bi mu kaj skuhala in ustregla mu je. Čakala je, da odide, a kar ni hotel. Nenadoma jo je zagrabil in začel prav na hitro slačiti. Milo ga je prosila naj odneha. Prosila in hudo rotila. Postajal je vse bolj nasilen. Tako zelo, da se je ustrašila celo za življenje. Vpila je na pomoč, a nihče ni prišel. Usta ji je zamašil z robcem. Njena soseda ima slušni aparat, ki ga zvečer izklopi, zato nanjo niti računati ni mogla. Odšel je po polnoči, jokala je vse do jutra. Tudi sram jo je bilo, bolel jo je vsak košček starega telesa, odzvanjale pa so ji njegove besede: "Kdo ti bo sploh verjel, saj si me ves čas iskala, vsi so to videli."
Pomislila je name in prišla v Ljubljano. Sprejela sem njeno ovadbo, a postopek je bil tako mučen, da jo je popolnoma, res popolnoma uničil. Si lahko to sploh predstavljate? Bi se morala boriti do zadnjega diha? Kaj bi sploh še morala narediti? Ne glede na predvideno spremembo zakonodaje, po kateri naj bi bil DA -DA in NE-NE, ji to ne bi kaj prida pomagalo. Posiljevalec se za njene prošnje ni zmenil, celo za močan odpor ne. Naj mu citira zakon? Bi bilo celo bolje, če sploh ne bi prijavila? Morda res, a kakšno sporočilo s tem dobi storilec? Takih je namreč veliko.
Druga, prav posebna zgodba pripada mladenki, ki se je razšla z dolgoletno ljubeznijo in zelo močno trpela. Tako zelo, da je nasedla mamljivi in komaj verjetni ponudbi: "ga želite nazaj, pomagamo vam, da vam bo jedel z roke, spet vas bo ljubil kot nekoč ..."?
In prišla je s Štajerske v Ljubljano ter se napotila na sporočeni naslov. Tam sta jo pričakala moški in ženska. Oba v belih haljah. Kot prava zdravnika. Na vratih pa velik pes. Vstopila je, ženski svoj obisk vnaprej plačala in sedla na stol, podoben zobozdravniškemu. "Asistentka " je odšla, pes pa ostal. Starejši možakar jo je dodobra izprašal in ugotovil, da je res " zahteven in težek" primer. Morala je mižati in med "postopkom" je nenadoma legel nanjo. Začela se je močno upirati, a ni prav nič pomagalo. Dosegel je svoje. Odšla je sesuta in ugotavljala, kako hudo je bila zlorabljena. Napotila se je na naše tožilstvo. Prisluhnila sem ji in stekel je kazenski postopek. Mnogi niso mogli verjeti, da je taka naivnost sploh mogoča. A je. Verjemite ...
O tem se je prepričala celo ekipa oddaje Preverjeno. Posnetki so bili grozljivi. Možakar je bil oče več odraslih otrok, star preko 60 let. Grozil je celo novinarki, ki je prišla, da bi vse preverila in naivne opozorila na hude pasti takih oglasov.
Naslednji primer, ki še zdaleč ni osamljen, je dekle, ki je odšlo v prijateljičino morsko stanovanje. Tam naj bi praznovala rojstni dan. Prijateljica je zadnji trenutek sporočila, da ji ne bo uspelo priti. Na vratih sta pozvonila fanta, ki ju je poznala. Eden ji je bil že dalj časa všeč. A med njima ni bilo ničesar. Prinesla sta steklenico šampanjca. Da bi nazdravili, potem pa skupaj odšli v bližnji Portorož. Pijačo sta natočila v kozarce kar sama in jo postregla na balkonu. Dekle se spominja le, kako težko je premikala noge na poti v sobo. Eno je prav vlekla čez prag. Odtlej ničesar več. Zbudila se je naslednje dopoldne in ugotovila, da je bila omamljena in posiljena. Začel se je mučen postopek; klic prijateljice in njen prihod, policija, zdravniki in sodni razplet. DNK pregled je potrdil spolni odnos z enim fantom. Dekle mi je povedalo, da ji je najhuje, ker ne ve, kaj vse se je z njo tisto noč dogajalo. Kdo, kaj, kako ... zelo velika uganka. Pripovedovala sta grozljive stvari, predvsem kako zelo je bila "za" in kako je sodelovala. Drugi naj bi takoj odšel. Pa je res? Nikoli ni izvedela.
Prav primerov tako posiljenih deklet je veliko. Tudi v lokalih, kjer jih povsem opite v toaletnih prostorih najde celo policija. Hudih zadev niti prijavijo ne. Posledice pa ostajajo ... Se mladina in starši tega sploh zavedajo? Je morda Covid 19 vsaj to omilil?
Po tem naj bi bili znani tudi nekateri maturantski izleti v tujino.
V spominu ostaja dekle, ki je pred leti z grškega otoka prišlo v stanju popolnega sesutja. Tam se je namreč zvečer pridružila skupini tujcev in končala med rjuhami nasilneža. Zjutraj ga ni bilo več, a ga je prijavila in so ga celo našli ..., sledil je pripor in sojenje. Vrnila se je, ne da bi pričala ... in nikoli več ni tja odpotovala. Njegovi starši so plačali odškodnino in izpustili so ga. Ni zadoščala niti za terapije, ki jih je nujno rabila. Bo kdaj pozabila na grozljivo izkušnjo?
Bo to kdaj izučilo ostale?
O močno opitih in z različnimi snovmi omamljenih danes vse premalo govorimo.
Smo v času predvidenih sprememb zakonodaje, po katerih naj bi veljal "model soglasja". Kot da ne bi vedeli, da bi moral veljati že zdavnaj! Spolni odnosi so stvar odločitve posameznikov in kdo lahko sploh odloča o njih, razen nas samih? In vendar ni dovolj, da damo jasno vedeti, da jih ne želimo, potrebno je dokazovati prisilo in upiranje. Le kdo si želi kazenskih postopkov, silno mučnih sojenj, neprijetnih vprašanj, prič, ki kdaj celo ne izpovedujejo resnice, ocenjevanja videza in zakaj se ti je to zgodilo ... Trpljenje je običajno neizmerno in celo primerljivo z dogodkom. Zlasti, če storilca in oškodovanko ali oškodovanca veže poznanstvo, predhodno druženje, kaj šele zveza, kakršnakoli že ... kot da k njej spada tudi tvoje telo, ki mora biti vedno na voljo ... kot da nimaš pravice zgolj reči: ne.
Izbiraš lahko ali boš pil čaj ali kavo s smetano, kaj boš jedel ... ne pa vedno in pri vsakomur, ali boš na voljo za spolni odnos. Skrajni čas, da ljudje doumejo, da smo v svojih odločitvah svobodni, zlasti na tako občutljivem področju kot je polje intime.
Država bi morala dati vsaj jasno teoretično sporočilo, praksa bo zagotovo žal tudi drugačna. A nekje je treba začeti.
In premika se.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
