Vsako študijsko leto, odkar imam čast in privilegij pedagoškega dela s študentkami in študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, sem vselej znova ganjen. In hvaležen. Ne samo zaradi osredotočene pozornosti do mojega učiteljskega dela, delovne korektnosti, omikanosti in pripravljenosti za študij predpisane vsebine in predlagane literature, s katerimi mi študirajoči mladenke in mladeniči dopuščajo in omogočajo ohranjati občutek »smisla« glede lastnih univerzitetnih početij. Ganjen in hvaležen sem ob njihovem razumevanju razumnosti, logike in človečnosti, ki tvorijo jedro prava kot ideje, ne le sredstva ali mehanizma, tehnike za institucionalizirano in normirano urejanje skupnega družbenega življenja. Ganjen sem ob njihovi skrbi za druge ljudi in izrazih empatične solidarnosti, prizanesljivega razumevanja drugih, kulturno in vedenjsko drugačnih in drugače mislečih ljudi. Do drugačnosti same po sebi.
Predvsem pa ob njihovi želji, pravzaprav »ljubezni« do otrok. Na splošno. Ne le do svojih otrok, ki jih nekatere študentke že imajo in do otrok, ki si jih želijo imeti. Do vseh otrok, do slehernega otroka. Prav posebej pa do otrok, ki potrebujejo posebno skrb, razumevanje, nego, pristop, odnos …, ravnanje. Prav ta skupina najmlajših članov družbe, ki je hkrati tudi najbolj ranljiva skupina ljudi, za moj državljanski in pravniško etični um legitimno terja in nujno potrebuje odločno in neomajno priznanje politične, pravne in vzgojno-izobraževalne prioritete. Prisiljujoče nujno.
A žal, kot mi piše vse več staršev in specialnih ali inkluzivnih pedagogov in pedagoginj, v družbeni praksi ni tako. Pravzaprav je precej drugače. Znatno slabše. Zato gre za problem. Velik. In odločen sem ga javno naslavljati, dokler bo to treba početi. In dokler se bo to od mene – upravičeno – pričakovalo.
Neizvrševanje pravnomočnih odločb o usmeritvi
V preteklih dneh sem bil posebej opozorjen na poseben problem. Rešljiv, a očitno zelo težaven. Otroka s statusom »otrok s posebnimi potrebami«, ki obiskuje osnovno šolo, se na podlagi t. i. »odločbe o usmeritvi« usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (kratica: DSP). Ta DSP se lahko izvaja kot pomoč pri soočanju z vzgojnimi in učnimi problemi in posebnimi izzivi, z ovirami in motnjami, ki spremljajo razvoj, vzgojo in učenje takšnega otroka, in sicer kot »svetovalna storitev« ali kot »učna pomoč.« Zavod RS za šolstvo, kot pristojni organ, lahko na podlagi strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo (glede na četrti odstavek 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami: ZUOPP-1 in glede na 3. člen Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami: Pravilnik) odloči, da otroku z dokončno odločbo te vrste pripada tudi pravica do začasnega spremljevalca za izvajanje fizične pomoči. Fizična pomoč se izvaja kot pomoč pri vključevanju otroka v posamezne dejavnosti v času obveznega in razširjenega programa osnovne šole. Šola, v katero je otrok vključen, mora z individualiziranim programom določiti natančnejšo opredelitev dejavnosti, pri katerih se bo začasna fizična pomoč otroku izvajala.
Problem, ki predolgo časa ostaja nerazrešen, se potencira, ker Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) tisti del odločbe o usmeritvi otroka, v katerem je otrokom dodeljena pravica do začasnega spremljevalca in fizične pomoči, (kot mi je bilo predstavljeno) »ne želi« financirati.
MIZŠ ob tem kot razlog navaja argument, da stalni spremljevalec pripada le težje in težko gibalno oviranim otrokom ter slepim, zato se za spremljevalca tem otrokom delovno mesto posebej sistemizira. Otrokom z avtistično motnjo, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, dolgotrajno bolnim otrokom in slabovidnim otrokom pa se lahko kot »izjemna pomoč« v času poteka vzgojnega dela v vrtcu in izvajanja obveznega in razširjenega programa v osnovni šoli lahko dodeli začasni spremljevalec. Tu nastopi prva razlika: to delovno mesto se posebej ne sistemizira. Šole pa kljub temu primernega spremljevalca/pomočnika morajo poiskati: med svojimi zaposlenimi delavci, in sicer med tistimi, ki niso polno zasedeni. To storijo preko t.i. »javnih del« ali s pomočjo financiranja občin.
MIZŠ začasnega spremljevalca izjemoma sofinancira v (skromnem) deležu od 0,25 do 0,62 delovnega mesta (da, v Sloveniji se ure in delovna mesta statistično vrednotijo, na odstotke in posamezne delčke odstotkov) le v primeru, če šola naslovi pristojno ministrstvo z dodatno vlogo, da določen otrok potrebuje spremljevalca zaradi posebnih okoliščin. Na primer, če je otrok agresiven ali avtoagresiven.
MIZŠ ob tem stališču posebej poudarja, da mora osnovna šola takšno soglasje pridobiti za vsako šolsko leto posebej. Pridobi pa ga, če ga pridobi, zaradi izrednih, oziroma (uradno) »nadstandardnih« potreb, ne pa na podlagi odločbe o usmeritvi. Pravna podlaga za to stališče in končne odločitve ministrstva je 39. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, po katerem MIZŠ »prouči« vlogo šole in glede na vzgojno-izobraževalno problematiko učenca poda soglasje k odstopanju od splošnih normativov za posameznega otroka, ob tem pa odobri dodatno sistemizacijo delovnega mesta, a le do največ (v praksi) 0.25, 0.5 ali 0.62 % delovnega mesta spremljevalca.
Za razliko od MIŠŽ pa občine, ki so pristojne za financiranje vrtcev, predšolskim otrokom, ki imajo z odločbami o usmeritvi pravico do začasnega spremljevalca, tega tudi financirajo.
Opozorilo stroke
Pomembno pri tem je opozorilo pedagoške stroke, šol in spremljevalcev, ki delajo z otroci z avtističnimi, čustvenimi in vedenjskimi motnjami, da sta agresivnost in samoagresivnost, kot posledica različnih zunanjih vplivov, ki povzročajo nelagodje, pa tudi nemoč teh otrok pri reševanju socialnih konfliktov, sicer pogost pojav. To vprašanje je pomembno. Vendar pa je vloga spremljevalcev teh otrok bistveno kompleksnejša, kot pojasnjujejo starši in pedagoginje. Primarna vloga spremljevalcev, pravijo, je zagotovo »socializacija« otrok, saj so problemi na tem področju največji. To pa je proces, v katerem mora sodelovati celotno otrokovo podporno okolje: starši, sošolci, starši sošolcev, pedagoški in strokovni delavci šole ter zunanji strokovnjaki. Spremljevalec je neke vrste koordinator med vsemi omenjenimi deležniki. Otroka pa mora dobro spoznati, da bi bilo njegovo delo lahko kakovostno in učinkovito. In otrok ga mora »sprejeti.«
(Kako fizično in psihično težavno, ne le odgovorno, na trenutke pa tudi mukotrpno je to delo, četudi ga utemeljuje pristna ljubezen do otroka kot osebe, mi je pred dnevi podrobno opisovala nekdanja študentka. Moj javni poklon njej, njenemu delu, volji, veselju do tako odgovornega in neizprosnega dela in etiki.)
Otrokom s posebnimi potrebami, njihovim sošolcem v razredu in šoli se s takšnim ravnanjem javne uprave povzroča škoda in onemogoča izvajanje obveznega, zakonsko predpisanega osnovnošolskega izobraževanje. Tudi učiteljem so kršene temeljne pravice iz delovnega razmerja: zlasti zagotavljane zakonsko predpisanih pogojev za izvajanje delovne obveznosti.
Neizvrševanje pravnomočnih odločb o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami, ki jim je potrebno zagotovi spremljevalce, v Sloveniji (kot mi v pismih poudarjeno zatrjujejo redni opazovalci in aktivno udeleženi deležniki dogajanja) neprekinjeno traja že od leta 2012. Torej - osem let. Škoda, ki se s tem povzroča prizadetim otrokom, staršem, šolam in njihovim sošolcem je (po njihovih besedah) neizmerljiva. Ne vidim razloga, da bi jim oporekal.
Otrokom s tovrstnimi odločbami, pa šolam, ki jih obiskujejo, njihovim staršem in njihovim sošolcem v razredu, tudi staršem teh otrok so kršene ustavne in zakonske pravice, zatrjujejo avtorji pisem in sporočil.
Kljub vsebinsko in pravno utemeljenim zahtevam, naslovljenim na različne, a pristojne državne organe, da je potrebno te zadeve »urediti,« se (kot mi pišejo) »trdnjave« na šolskem ministrstvu ne premaknejo, ne glede na to, ali ga vodijo stranke z levega ali desnega političnega pola. Pomenljivo.
Izsek iz statistike
Po podatkih MIZŠ je v šolskem letu 2019/2020 osnovne šole v Sloveniji obiskovalo 479 dolgotrajno bolnih otrok. Večina, trdijo poznavalci, z avtističnimi motnjami, vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ki imajo od ZZŠ izdane pravnomočne odločbe o usmeritvi, ki jim dodeljujejo pravico do spremljevalca. Te odločbe so bile sprejete na podlagi strokovnih mnenj Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Z odločbami je otrokom zagotovljena pravica do dodatne strokovne pomoči in spremljevalca, na podlagi veljavne zakonodaje. Kdaj mora biti spremljevalec prisoten ob otroku s posebnimi potrebami pa določa individualizirani programi, ki ga učencem, skladno z odločbo o usmeritvi in Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, priprav šola.
Izvajanje in s tem tudi financiranje izvrševanja tovrstnih odločb je zakonska obveznost MIZŠ. Tu nastopi še nerazrešen problem Republike Slovenije, kot socialne in pravne države: MIZŠ odločbe »o usmeritvi« v delu, ki zagotavlja dodatno strokovno pomoč (DSP), šteje za pravno veljavne in uresničljive, v delu, kjer odločbe tem otrokom/učencem zagotavljajo spremljevalca, pa ne. Namreč, po stališču resornega ministrstva naj si osnovne šole, ki jih obiskujejo učenci s posebnimi potrebami, ki so jim dodeljeni začasni spremljevalci, te zagotovijo iz vrst nezasedenih učiteljev na osnovni šoli, iz naslova javnih del ali s pomočjo financiranja občin.
Pri tem stališču MIZŠ vztraja, ne glede na pravne, strokovne in vsebinske dokaze, da je otrokom, ki jim je kršena predmetna pravica, onemogočeno zakonsko predpisano osnovnošolsko izobraževanje. Prav tako je ista pravica kršena ostalim učencem v razredu in njihovim učiteljem, saj posledično tudi njim niso zagotovljeni pogoji za nemoteno in zakonsko predpisano osnovnošolsko izobraževanje.
Kršitve ustavnih in človekovih pravic
Otrokom je s takšno pravno politiko in prakso MIZŠ kršena ustavna in zakonsko zajamčena dolžnost in pravica obiskovati osnovno šolo. Kršene so jim ustavne pravice iz 2. člena (pravna in socialna država), 14. člena (enakost pred zakonom), 52. člena (pravice invalidov), 56. člena (pravice otrok) in 57. člena (izobraževanje in šolanje) Ustave RS.
Zato pošiljatelji pisem in sporočil na to temo sklepajo, da nezagotavljanje stalnih spremljevalcev otrokom, ki jim odločbe to pravico dodeljujejo, onemogoča njihovo izobraževanje pod enakimi pogoji, kot jih imajo drugi otroci, to pa pomeni kršitev navedenih določb URS.
Kršena naj bi bila tudi Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (prvi odstavek 3. člena), ki zavezuje državo, da s posebnimi ukrepi zagotovi učinkovit dostop do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Konvencija združenih narodov o pravicah invalidov (njen 24.člen) določa, da država mora zagotavljati invalidom izvrševanje pravice do izobraževanja, brez diskriminacije in z upoštevanjem načela o »enakih možnostih.«
In nenazadnje, kršene so pravice staršev teh otrok, tudi šol, ki jih učenci obiskujejo in sošolcev v razredu, ki jim država ne zagotavlja primernih pogojev za pedagoško delo. Kršene so tudi temeljne pravice delavcev, učiteljev teh otrok, do zakonsko predpisanih in urejenih pogojev za izvajanje pedagoškega dela.
O tem, kaj opravičuje zahtevo po takojšnjem prenehanju kršitve ustavnih in zakonskih pravic otrok s posebnimi potrebami, njihovih staršev in šol v Sloveniji
---
Pošiljatelji pisem se sklicujejo na programske usmeritve, zapisane v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011, ki izpostavlja pomen urejenosti te problematike. Torej gre za dokument, na katerega se MIZŠ sklicuje pri zagovarjanju javne mreže osnovnošolskega izobraževanja.
Na vse navedeno je opozorila že nekdanja Varuhinja človekovih pravic, v letnih poročilih 2017 in 2018. Podprla je vse spremembe, ki bi pripomogle k izboljšanju varstva otrok s posebnimi potrebami, posebej pa jasno ureditev njihovih pravic. Glede četrtega odstavka 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki se neposredno dotika tega vprašanja, je nekdanja Varuhinja izpostavila, da omenjena določba ne ustreza zahtevam pravnega normiranja in omogoča arbitrarnost pri odločanju. Poudarila je, da iz zakona ne izhaja noben oprijemljiv kriterij, kdaj se prizadetim otrokom dodeli začasni in ne stalni spremljevalec. Pristojni minister za to vprašanje pa ni določil kriterijev, četudi mu to nalaga zakon. Kriteriji, ki omogočajo uveljavljanje neke pravice, so zadeva predpisov, ki jih morajo izdati za to pristojni organi in jih objaviti v Uradnem listu RS.
Ustavni problem
Vsebinsko in pravno je obravnavana zadeva zapisana v zahtevi za presojo ustavnosti, ki so jo skupina staršev II. osnovne šole v Celje in MOC 2017 posredovali nekdanji Varuhinji, da jo posreduje v ustavno presojo US RS;
- gre za zahteve tematske konference ZMOS, iz januarja 2018, ki je pozvala vse pristojne osebe in institucije, da brez odlašanja ukrepajo in odpravijo nadaljnje kršitve otrokovih pravic ter nastajanje nepopravljive škode (kjer je bil predzadnji predsednik vlade, g. M. Šarec, kot tedanji župan Občine Kamnik, posredno prisoten preko svoje uradne predstavnice;
- gre za vsebino predloga sprememb ZUOOP, ki ga je 2018, s prvopodpisano poslanko dr. Jasno Murgel, vložila skupina poslancev v DZ-ju (vsebinsko se je z zadevo strinjala in jo kot vodja poslanske skupine stranke SMC podpisala sedanja šolska ministrica dr. Simona Kustec, na kar so jo na zaslišanju pred njeno potrditvijo za ministrico opozorili in se je z akterji o tem, da je potrebno s to hudo kršitvijo otrokovih pravic v Sloveniji takoj prenehati, strinjala. Podobno, kot pred njo minister dr. Pikalo;
- gre za zahtevo Nacionalne konference (april 2018, v Ljubljani) o zavedanju o avtizmu, ki je bila aprila 2020 v Ljubljani, kjer je nekdanji minister za izobraževanje, dr. Pikalo, pred polno dvorano predstavnikov šol, staršev, strokovnjakov in NVO-jev na argumente, opozorila in zahteve kratko odgovoril: »vzeto na znanje«;
- gre za zahteve, zapisane v Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018 – 2028, ki jo je sprejel Državni zbor;
- gre tudi za dnevne pozive, zahteve in pričakovanja prizadetih otrok, staršev, učiteljev in šol, ki jih ti naslavljajo na MIZŠ.
Ob tem avtorji pisem in sporočil zapišejo: MIZŠ pravnomočno pravico prizadetim otrokom (ne) zagotavlja arbitrarno in diskriminatorno. Pri tem jim ministrstvo spremljevalca dodeli v 0.25 do 0.63 deleža delovnega mesta. Dodeli pa ga zaradi »izrednih okoliščin« (praviloma zaradi agresije ali avtoagresije otroka s posebnimi potrebami), a ne zaradi »odločbe o usmeritvi.« In tudi v teh primerih ne vsem otrokom, ki jim spremljevalec pripada skladno z odločbo o usmeritvi.
Mimo odločb o usmeritvi in brez javno poznanih kriterijev pristojno ministrstvo za izobraževanje samovoljno odloči, kateri otrok in v kolikšnem deležu bo imel državno financiranega spremljevalca. Pravno formalna podlaga za financiranje spremljevalca pa je za MIZŠ 39. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole.
Na javnost, Državni zbor in Vlado RS se zato starši in pedagogi obračajo s pričakovanjem in z zahtevo, da se takoj konča nesprejemljivo kršenje pravic otrok s posebnimi potrebami. Oziroma, in hkrati, da se takoj začnejo v celoti izvrševati pravnomočne »odločbe o usmeritvi.« Vsakemu otroku, ki ima po takšni odločbi pravico do spremljevalca, naj se spremljevalec zagotovi za čel čas veljavnosti odločbe o usmeritvi, prav tako naj se uredi formalna in uradna določitev njegovega »delovnega mesta.« Zahtevajo tudi, da se v vmesnem času financira izvajanje 39. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Ob tem od MIZŠ zahtevajo, da naj brez odlašanja jasno zakonsko uredi ta vprašanja. Apelirajo na ministrstvo, da naj v parlamentarno proceduro posreduje ZUOOP, ali predlog sprememb tega zakona, ki je dosegel visoko podporo stroke ob zaključku prejšnjega mandata DZ-ja, v letu 2018, vendar je bila njegova nadaljnja obravnava zaradi razpustitve parlamenta prekinjena.
Ob tem avtorji pisem predvidevajo, da strošek realizacije omenjenih zakonitih pravic otrok ne bo presegel dodatnih treh milijonov evrov.
Poudarjajo, da gre za otroke, za njihove starše, za učitelje in spremljevalce, ki z otroki delajo, nenazadnje pa, da gre za pravice sošolcev otrok s posebnimi potrebami, ki skupaj obiskujejo isti razred. »Naj se nesprejemljiva kršitev navedenih pravic otrok takoj preneha«, so jasni in odločni v pismih.
Otroke s posebnimi potrebami se ob protizakonitemu odrekanju njihovih pravic že osem let odriva na stran s formalnimi izgovori, da zadeva ni pravno formalno urejena. Nesprejemljivo, zatrjujejo legitimno. S tem se jim povzroča nepopravljiva škoda.
Dodatne opombe:
- število začasnih spremljevalcev statistično in na podlagi opozoril, ki jih javno izpostavlja MIZŠ, narašča. Otrok s pravico do začasnega spremljevalca je bilo v šolskem letu 15/16 - 116, v letih 16/17 - 20, v letih 17/18 - 320, v letih 18/19 - 408 in v letih 19/20 - 479. Vseh osnovnošolcev je bilo v šolskem letu 19/20 skupaj 187.518. Od tega je bilo otrok z odločbo o usmeritvi 13.075, s pravico do stalnega spremljevalca (ki pripada težje in težko gibalno oviranim ter slepim otrokom) pa 155 in 479 otrok s pravico do začasnega spremljevalca za izvajanje fizične pomoči, ki pripada avtistom in otrokom s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter drugim, dolgotrajno bolnim otrokom.
- spremljevalci, ki jih odločba o usmeritvi zagotavlja avtistom, so zakonsko opredeljeni kot »začasni spremljevalci za izvajanje fizične pomoči«, kar stroka absolutno zavrača, saj gre za visoko raven strokovnega dela in pomoči otroku, hkrati pa njegovemu podpornemu okolju, ki ni izključno fizične narave.
Sklep
Država, javna uprava in pristojno ministrstvo, vljudno prosim, prisluhnite staršem otrok s posebnimi potrebami in pedagogom ter stroki in izpolnite svojo »pozitivno pravno obveznost« iz tega naslova. Gre za otroke. Za otroke gre!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
