Konvencija Organizacije Združenih narodov o otrokovih pravicah je zbirka pravic otrok do 18. leta starosti. Sprejeta je bila 20. novembra 1989. Sprejela jo je tudi Republika Slovenija in se s tem zavezala, da bo otrokom zagotavljala spoštovanje njihovih pravic.
Iz zgibanke Otrokove pravice
Smo torej vsaj blizu večletnim prizadevanjem, da otrok, ki je doživel travmo zlorabe ali druge oblike nasilja, po odkritju, ki se mora zgoditi takoj, prejme hitro in ustrezno pomoč strokovnjakov, vsi postopki pa potekajo tako, da ne terjajo dodatne zaznamovanosti in travmatiziranosti?
Spominjam se namreč mnogih primerov, ko so otroci ali vsaj njihovi starši, ki seveda niso spadali v krog zlorabljalcev, po letih postopkov dejali: »Če bi vedeli, kaj vse in koliko časa se bo dogajalo, storilca in dogodkov niti prijavili ne bi. Izšli bi namreč manj "poškodovani".« Kako kruta spoznanja!! In kdo je odgovoren zanje?
Premišljujem o klicu mame, tedaj že osnovnošolke v tretji triadi, ki mi je zadevo razložila tako: "Kličem vas zaradi vsega, kar se nam je zgodilo. Po letih zlorabe, ko je ta prišla na dan, so se začeli postopki. Hči je zgodbo najprej zaupala tretji osebi, ta je storilca prijavila na centru za socialno delo. Hči je morala o vsem zato najprej spregovoriti tam, nato na policiji, kasneje seveda še na sodišču, ne zgolj enkrat, pa tudi pri izvedenki in pooblaščenki, in ko smo že mislili, da se je vse končalo, smo dobili čez nekaj let novo vabilo za prihod na sodišče. Zadeva je bila namreč razveljavljena. Veste, otroka mi je s številnimi terapijami, celo samoplačniškimi, uspelo spraviti v kolikor toliko normalno življenje. Ne dovolim, da mi ga še enkrat uničijo. Pa naj bo storilec oproščen. Tako dela država z žrtvami. Naj se izve, povejte naprej ..."
To ni edina slaba izkušnja, saj so o podobnih poročali mnogi. Tudi in predvsem zato smo se zelo trudili, da bi bilo pogovorov z otroki-žrtvami, čim manj, da bi potekali v zanje prijaznem okolju, brez vsakršnega stika s storilcem, pa tudi, da bi žrtve takoj dobile tudi psihoterapevtsko pomoč, ki je ne bi bilo potrebno plačevati.
Sprva smo se sicer srečevali tudi z zelo starimi in leta zamolčanimi zgodbami. Mnoga dejanja so zato celo zastarala. To so žrtve najtežje sprejele.
Zato se je spremenila zakonodaja o zastaranju, saj začnejo zastaralni roki teči šele z 18. letom žrtve in nato glede na težo dejanja trajajo 10, 20 ali celo 30 let. Tako nastopi zastaranje za najhujše zlorabe otrok, šele z njihovim 48. letom starosti. Gre seveda bolj za jasno sporočilo države kot željo, da bi se na odkritje in postopek čakalo tako dolgo. Koliko bo takrat namreč star storilec, koliko bo njegovih novih žrtev, kako hude bodo njihove stiske in kdo bo tedaj še lahko pričal, ne da bi marsikaj celo pozabil? Koliko bo torej sploh možnosti za obsodbo? In vendar ostaja tudi dobra plat tako dolgih zastaralnih rokov, saj se storilec ves čas po storitvi dejanja trese, kdaj bo odkrit. In to leta in desetletja. A, to ne sme prevladati, pomembni so otroci in njihove travme. Kaj jim pomaga ne-zastaranje, če so od dejanj povsem uničeni?
Žrtve so z leti dobile tudi pooblaščenca iz vrst odvetnikov, ki je začel skrbeti za njihove pravice v sodnih postopkih, zlasti za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Tako so jih pričela sodišča prisojati že v kazenskih postopkih in ne šele v pravdah, na katere so stopili redki. Kako bi sploh, ko pa so morali najeti nove odvetnike in ponovno vse podoživljati? Zato so to storili redki. A, tudi pooblaščenci so rabili čas, da so se povsem prilagodili novim vlogam, vsi udeleženci pa tudi dodatna znanja, saj bi morala biti specializacija za tako zahtevno področje, obvezna, ne zgolj priporočljiva.
Zelo intenzivno se je tedaj razmišljalo tudi o t.i. "prijaznih ali varnih sobah za otroke", lahko bi rekli celo delnih predhodnicah "hiše za otroke". Prav v okviru Belega obroča Slovenije in ob pomoči Simobilovih Žurov z razlogom, smo jih v Sloveniji opremili kar nekaj. Tudi s sodobno snemalno tehniko in povsem ločenimi prostori za pogovor z otrokom, ki ni videl ostalih udeležencev postopka. Pristopilo je tudi ministrstvo za pravosodje in vsa večja sodišča opremilo s prepotrebnimi napravami za pogovore z otroki, pa tudi ostalimi udeleženci postopkov. Vrhovno sodišče pa je izdalo tudi brošure za otroke, v katerih jih je na zelo prijazen in razumljiv način poučilo o poteku postopkov in njihovi vlogi v njih.
Lahko bi celo rekli, da se je zgodilo marsikaj pozitivnega, a še vedno ne dovolj. Največja pomanjkljivost je vsekakor bila odsotnost hitre pomoči zlorabljenim ter z žalostjo in travmami zaznamovanim. Prav z ničemer jim nismo pomagali, če smo jih uporabili le za dokazovanje dejanj storilcem in nato "prepustili" vsakdanu. Ne da bi seveda vedeli, kako živijo.
Zato prav nikoli ne bom pozabila spolne zlorabe dečka, ki mu nihče, razen pogumne in odlične vzgojiteljice v vrtcu, ni verjel. Oče je dejanje strogo zanikal, starši in mamica, pa tudi sosedje, so stopili na njegovo stran, drugih prič razen dečka in vzgojiteljice, pa ni bilo. Storilec je bil sicer obsojen na večletno zaporno kazen, ki je bila potrjena na vseh stopnjah sodišča. Čez leta pa sem izvedela, da ga je mama pogosto vozila k očetu na Dob. Si predstavljate vse travme, njune in njihove pogovore in še marsikaj? Nobene pomoči ni prejel. Le kako živi danes in kaj bo z njim jutri? Takih otrok ne bi smeli preprosto "izgubiti", še zlasti, če ob njih ni najbližjih, ki bi jim verjeli in pomagali. Upam, da se danes to ne bi zgodilo. Res upam.
Z leti smo sicer dobili tudi projekt zagovorništva otrok, ki je več kot desetletje potekal v okviru institucije Varuha človekovih pravic. Bila sem ena od treh "boter ali vil rojenic". Pomenil je "glas otrok", ki mora biti upoštevan in predvsem slišan. Žal je bil pogosto uporabljen zgolj ob mučnih razhodih staršev in boju za otroke, a še tedaj preredko ali celo prepozno. Z leti se je njegova moč širila, vse več je bilo dobrih praks in končno je ob Zakonu o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic, pisalo se je leto 2017, zaživel kot notranja organizacijska enota Varuha človekovih pravic. Prav zagovornice in zagovorniki so pomagali mnogim na težki poti otroštva. Zagotovo pa zelo redko po razkritih zlorabah. Še vedno predvsem v družinskih dramah, kjer se je bil neusmiljen boj staršev za nič krive otroke.
Toliko torej o dobri teoriji, ki je z leti pridobivala na teži, v praksi pa je pogosto šepalo. Tudi zato je prihod Barnahus modela v Slovenijo obetaven napredek. Kaj pomeni in kaj prinaša? Omenila bi predvsem njegovo prepotrebno uzakonitev. Sprva se je govorilo zgolj o "hiši za otroke", sedanji predlog zakona nosi ustreznejši naziv: Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke, kar pomeni, da je določen tako potek postopka kot tudi t.i. obravnave, celo rehabilitacije. Prav združitev obeh prepotrebnih tem prinaša velik napredek, saj je doslej manjkal zapis oziroma uzakonitev postopka zaslišanja otrok, zlasti doslednega snemanja izjav, pa tudi pomoči žrtvam.
Seveda pa ni moč iti niti mimo novele Zakona o kazenskem postopku ZKP-N, ki se je glede na evropsko direktivo posvetila tudi žrtvam kaznivih dejanj in prav pri otrocih z dopolnjenim 3. odstavkom 236. člena ponudila sodiščem možnost širše presoje pričanja otrok, ki niso sposobni razumeti pouka pravne dobrote. V preteklosti je pogosto prav tu mnogim tožilcem zastajal dih. Ni namreč v duhu varovanja največje koristi otrok, če po zlorabah in nasilju ne bi pričali, ker preprosto ne razumejo strogih pravnih pravil in bi tako njihovi najbližji iz postopkov izšli nekaznovani, odprta pa bi jim bila celo pot zlorabe.
Osnutek zakona o barnahus modelu spregovori o vsebini in namenu, opiše izraze in načela. Določi tudi okvirna merila javnega zavoda, njegovo dejavnost, organe, pa tudi nadzor. Sledi opis postopka celostne obravnave, to je zaslišanja otroka, imenovanje strokovnjaka, postavitev zagovornika osumljencu, celoten potek in snemanje, pa tudi nujna krizna podpora in psihosocialno pomoč. Tu so še jasne določbe o usposabljanju in sodelovanju med udeleženci, pa tudi prehodne določbe.
Seveda se bo ponovno razpravljalo o otrokovi koristi oziroma kar največji otrokovi koristi, kajti prav ta je najpomembnejša. V preteklosti smo namreč slišali toliko razlag različnih udeležencev postopkov, celo laične javnosti, ki je sodila povsem brez argumentov, kaj je za otroka najbolje in najkoristneje. Če se spomnimo zapisa iz začetka kolumne o mami, ki ne bi več želela zaslišanja otroka po razveljavitvi sodbe in rahli pozabi vsega hudega, bo tu zagotovo vedno največja korist otrok po odkritju kaznivih dejanj na njihovo škodo, prav v združitvi hitrega, čim manj bolečega zaslišanja, ki se ne bo ponavljalo pred različnimi organi in v različnih fazah, pa tudi takojšnje in celostne pomoči. Tako je ne bo potrebno iskati pri dragih zasebnikih, preverjati njihove usposobljenosti, pa tudi ne plačevati. Vse bo tudi krajevno povezano in zato res v največjo otrokovo korist.
Seveda pa ne gre brez nekaterih tehtnih vprašanj; kdaj bo zakon sprejet, ali bomo imeli dovolj hiš za otroke in predvsem strokovnjakov za pomoč sodnikom in seveda tudi otrokom? Prav ustreznih strokovnjakov že leta zelo primanjkuje.
A, tudi optimizem nekaj velja in če je to uspelo drugim državam, ki jih "kopiramo", zakaj ne bi še nam? Le preveč "papeški" ne smemo biti, saj sicer zakon nikoli ne bo zaživel, prestal krst in pokazal morebitne težave, ki jih bo lažje odpravljati kot "izumljati toplo vodo".
Na potezi je poleg izvršilne seveda tudi zakonodajna oblast, sledila pa jima bo sodna. Vsaka bo sicer ohranila samostojnost in neodvisnost. Zaradi otrok, ki so predolgo trpeli, pa ni več časa za odlog.
Tudi zato sem vesela, da bo prav na dan izida kolumne v Hiši EU predstavitev in razprava ob osnutku zakona, kjer bo imela uvodni nagovor pristojna ministrica za pravosodje, sledila pa bo okrogla miza strokovnjakov, na kateri bomo poskušali "bobu reči bob".
Barnahus je torej zelo blizu. Upam, da res zelo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
