Učenje je odkrivanje,
da je nekaj mogoče.
(Fritz Perls)
Pandemija Covid -19 je zajela svet, v marcu 2020 pa je bila tudi v Sloveniji razglašena epidemija, v času katere je državni zbor na predlog vlade sprejel nekaj zakonov, vlada pa tudi nekatere pomembne akte. Omejene so bile tako samoumevne pravice, kot so pravica do svobode gibanja, zborovanja, izobraževanja.
Tako so bile v hipu zaprte vse šole in vrtci, pa tudi fakultete, dijaški in študentski domovi. Seveda je bilo s tem onemogočeno, najmanj pa oteženo klasično izobraževanje otrok. Vsi, brez izjeme, so se naenkrat šolali od doma, a seveda ob veliko večji pomoči in nadzoru učiteljev kot ob šolanju, ki so ga pred tem koristili nekateri otroci, ker so tako pač želeli njihovi starši. Te sem namreč že tedaj težko razumela, zdaj pa celo težje. Še zlasti, ker tedaj sploh ni bilo rednih stikov z učitelji in stalnega preverjanja znanja. Torej, bistveno drugače. In k sreči so zdaj skoraj vsi spet v šoli, ker bo čas do septembra sicer kar prehud zalogaj.
Mnogi pa prav v zvezi z epidemijo govorijo celo o kršenju pravice otrok do izobraževanja.
Zdravje je imelo seveda prednost pred vsem ostalim. Države so ravnale zelo različno, nekatere bolj drastično od ostalih. Kaj je bilo ali je prav, je težko reči, saj nismo imeli prav nobenih primerljivih izkušenj, na podlagi katerih bi se učili in odločali. Zato tudi ob zelo hitri ugotovitvi nekaterih, da je šlo za kršitev pravice otrok do izobraževanja, ne moremo govoriti o zavestnih kršitvah, saj so bile storjene v skrajni sili in dobronamerno, v največji skrbi za zdravje otrok, učiteljev in staršev, pravzaprav kar celotnega prebivalstva. Kaj bi rekli sicer, če bi se otroci in starši npr. okužili? Eno izmed šol je na samem začetku zaprl kar sam župan in izkazalo se je, kot res nujen ukrep, saj je bila tam okužena učiteljica, kasneje pa so se okužbe močno širile, predvsem v najbližji dom starejših. Najprej mu oblast celo ni pritrjevala, kasneje vedno bolj.
Zaprtje šol in vrtcev, fakultet in vseh vrst domov pa ni zajelo le Slovenije.
Svet se je sicer po poročanjih odzival zelo različno, a skoraj povsod z omejitvami klasičnega izobraževanja. Ponekod se v celoti, drugje zgolj postopno, ljudje vračajo v stare tirnice, skratka, tudi eksperimentov je bilo in je veliko. Težko je namreč prevzeti polno odgovornost za tak ali drugačen razplet, delijo si jo epidemiologi, pa tudi vodstva šol. Tu je še pristojna ministrica, torej tudi izvršna oblast, kar je vsekakor pravilno. Vsi bi želeli, da je izid dober. A, kdo ve kaj bo jutri in kaj je prav narediti že danes. Po bitki pa so oziroma bodo itak vsi »generali«.
Vsekakor pa so v krizo in spopad z njo prav otroci vstopili različno opremljeni.
Nekateri imajo namreč vse ali skoraj vse pogoje za šolanje na domu, drugi živijo v revščini, so brez računalnikov in staršev, ki bi jim znali in zmogli pomagati. Za take je bilo gotovo najhuje. Kako se učiti na daljavo, če je doma en sam računalnik, otroci pa morda trije? Komu dati prednost? Še zlasti, če od doma dela še kdo od staršev. Ni si prav težko predstavljati velikanskih stisk enih in drugih. Pohvalno je, da so nekateri dobrodelneži mnogim družinam priskočili na pomoč in vsaj omilili večje težave. So pa seveda v tako izobraževanje vstopili različno pripravljeni celo učitelji. Nekateri zelo inovativno in zavzeto, drugi prisiljeno in z vsaj rahlim odporom. K sreči so bili taki v manjšini. A, tudi zanje je bilo prvič. Niso bili pripravljeni na tak izziv. Le kdo bi si ga lahko sploh kdaj prej zamislil?
Da ne govorimo o nasilju, ki mnogim ne prizanaša.
Jim ni prej in jim ne zdaj. Nasilniki so imeli za štirimi stenami svoje žrtve ves čas v oblasti, razloge za različne oblike nasilja pa pri nekaterih sploh ni bilo težko najti. Kdo ga je vestno prijavljal? Zagotovo precej redki. Sploh pa v imenu otrok in zanje. Potrebno je bilo pač potrpeti, so se tolažili mnogi. In najbrž bodo kar trpeli, vsaj še nekaj časa. Če se bo kriza poglobila, bo možnosti za normalno življenje še manj, za nasilje vse več. Zato smo na potezi prav vsi, ki ga vidimo, zaznamo ali zanj izvemo. Z opozarjanjem na prijavo tudi mediji. Dosežejo vsak kotiček in slehernika. Pred tem smo naredili velik napredek in le zakaj bi se vračali v čase, ko smo si pred njim zatiskali oči?
Tu so še razvezane družine in onemogočanje stikov z enim od staršev.
Kakšna priložnost za tiste, ki so začeli in nadaljevali težko izigravanje situacije! Že prej niso sprejemali sodnih odločitev in jih spoštovali, korona pa jim je dala nova krila. Tako nekateri otroci niso videli drugega starša že več tednov, praktično ves čas epidemije. Telefonski stiki, če so sploh bili, namreč niso enakovredni. In tako je bilo možnosti za odtujevanje otrok še veliko več. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko sodnih odločitev je bilo sploh sprejetih v času, ko so sodišča reševala le nujne zadeve. In vse zadeve z otroki so še kako nujne! Torej; koliko? Morali pa bi ne le odločati, pač pa tudi spremljati, če njihove odločitve kdo spoštuje. Sicer je tako, kot da ne bi odločili. Otroci so tako poleg vsega naštetega občutili celo krizo maščevalnega starševstva. Prav to, kdaj ne pozna razumnih meja. In če kdo, spet trpijo prav nič krivi. Omejitve gibanja so neodgovornim staršem zgolj koristile, saj so se nanje še dodatno sklicevali.
Tako se je torej pokazalo kar nekaj, povsem nepotrebnih kršitev otrokovih pravic. Prav slednje so lahko zelo hude in nepopravljive. Kajti razhod staršev je za otroke običajno zelo travmatičen, kaj šele, če se boji nadaljujejo in jim ni videti konca?! Tega ne more popraviti niti Evropsko sodišče za človekove pravice. Njegova odločitev bo najmanj prepozna. Pred tem pa bo treba seveda stopiti še na vsa domača sodišča in z njihovo odločitvijo eden od staršev zagotovo ne bo zadovoljen. Predvsem pa bo čas kar tekel, rešitev pa vse bolj oddaljevala. In nekega dne bo za te otroke prepozno.
Ne glede na to ali je kdo za nekatere kršitve neposredno kriv, kdo in zakaj, tu so in bodo.
Kriza, tokrat zdravstvena, pa na široko odpira vrata še socialni, ki bo za mnoge otroke celo hujša. Da prihaja, vedo že skoraj vsi.
In tedaj se bomo spraševali še o tem, kako je in bo z duševnim zdravjem mladih. Celo odvisnih od sodobnih naprav, pa tudi v primežu slabega psihičnega stanja njihovih skrbnikov. Nekateri starši so namreč zaradi sedanjosti in negotove prihodnosti celo pred idejami o samomoru. Prav tem je potrebno še posebej pomagati. Se bo kdo spomnil nanje, ko bodo odpuščali ali ko bodo morali zapreti dejavnost? Bo kdo intenzivno spremljal vse mlade, ki morda ne bodo videli izhoda?
In spet se bo pokazalo, kako hudo je vedno za najranljivejše, kar otroci zagotovo so.
Tudi tisti s posebnimi potrebami. Prav ti so namreč postajali z leti vse bolj »vidni«, zdaj so poniknili čez noč, celo s starši vred. V imenu krize, seveda. Jih bodo sedaj reševali urgentno? Zaslužili bi si, a kaj, ko je in bo nujnih primerov povsod veliko. Ne predstavljam si namreč vseh stisk staršev, ko so morali sami tedne preživljati z otroki s posebnimi potrebami, ki so jim celo institucije s strokovnjaki težko vedno kos.
Razmislite o tem in ne pozabite nanje. Še zlasti, če so ostali zgolj z enim od staršev, kar ni niti velika redkost. In ta starš je tako zelo sam in nemočen.
In upajmo, da je kriza ne le odprla, pač pa tudi zaprla katero izmed perečih vprašanj, ki se nanaša na naše otroke. Ne le sklicevanje na konvencije, realno življenje vsakdana je tisto, ki jim pomaga ali škoduje in prav tega se je potrebno še kako zavedati. Dan za dnem, ne glede na tako ali drugačno krizo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
