Pravna narava EU je od samega začetka procesa evropske integracije neustaljena. Svojevrstno je ujeta med mednarodno organizacijo in državo. Ta sui generis značaj pa je z leti v opisnem, analitičnem in normativnem smislu zapolnila teorija ustavnega pluralizma. V skladu z njo je EU pluralna tvorba, sestavljena iz teritorialno suverenih ustavnopravnih redov držav članic ter funkcionalno suverenega avtonomnega pravnega reda EU. Razmerje med državnimi in nadnacionalnim pravnim redom urejajo strukturna načela, med katerimi je posebej pomembno načelo primarnosti. To določa, da se v primeru konflikta med pravom EU in nacionalnim pravom načeloma uporabi pravo EU.
Načelo primarnosti je splošno sprejeto, vendar ni absolutno, niti v sodni praksi Sodišča EU, in še manj v očeh nacionalnih ustavnih sodišč. Drugače kot načelo nadrejenosti, načelo primarnosti, vsaj sledeč doktrini nacionalnih ustav ter ustavnih sodišč, učinkuje, če EU spoštuje načela demokratičnosti, vladavine prava ter človekove pravice in če EU, seveda, ravna v mejah prenesenih pristojnosti. Če kakšen od teh pogojev ne bi bil izpolnjen, lahko nacionalno ustavno sodišče, in samo ono, potem ko je opravilo dialog s Sodiščem EU, res izjemoma in skrbno utemeljeno odloči, da se pravo EU v državi članici ne uporabi. To pravo še naprej ostane veljavno, nacionalno sodišče v avtonomnost prava EU ne more poseči, zameji pa njegov učinek na nacionalnem ozemlju.
Nemško ustavno sodišče opisano pluralistično doktrino gradi že vse od začetka 70-ih let prejšnjega stoletja. Toda vse do zadeve Weiss je samo lajalo, grizlo pa ni. Namesto njega sta prej že ugriznili češko ustavno sodišče in dansko vrhovno sodišče, ki sta v zadevah Landtova in Ajos prav tako odločili, da ne bosta sledili sodbi Sodišča EU. Nemško ustavno sodišče, kot najbolj vplivno državno sodišče v EU, pa je prvič ugriznilo v zadevi Weiss. Odločilo je, da Sodišče EU ni v skladu z evropskimi ustavnimi standardi zavezalo ECB, da bi ustrezno utemeljila sorazmernost svojih monetarnih ukrepov. Ti, sledeč doktrini »storimo vse, da rešimo evro«, po mnenju nemškega ustavnega sodišča presegajo monetarne pristojnosti ECB, saj imajo znatne fiskalne učinke, za katere pa ECB kot monetarna institucija ni pristojna.
Čeprav je bila zapletena sodba nemškega ustavnega sodišča predmet ostrih in vsestranskih kritik, jo sam načeloma podpiram. Prvič, ker preprosto odraža ustavno pluralni značaj prava EU. Ter drugič, ker opozarja na pomemben problem ustavne vloge ECB, ki je s svojimi, sicer učinkovitimi in zato dobrodošlimi protikriznimi monetarnimi ukrepi, globoko posegla na fiskalno področje EU. Fiskalno področje pa je tisto, ki je v srcu demokracije. Odloča, o tem, kako in zakaj bo država ali EU porabila denar svojih državljanov. Te odločitve ne morejo in ne smejo biti sprejete s strani neodvisne monetarne institucije, temveč s strani demokratično odgovornih oblasti.
In prav tu, po srečnem naključju, nastopi povečanje evropskega proračuna, ne kot posledica nemške sodbe, temveč odziva na krizo Covid-19. Celotno zgodovino EU države članice niso bile pripravljene na evropski ravni razdeliti več kot 1% skupnega BDP. Fiskalna moč EU je bila (primerjajte ZDA, kjer je ta znesek 20%) zato neznatna. In ker je bila neznatna, EU ni imela fiskalnih mehanizmov, s katerimi bi se lahko učinkovito odzvala na ekonomsko krizo. Zato je morala ukrepati ECB in storiti, vse, kar je bilo potrebno, za rešitev evra. To je sicer lepo in dobro, da pa bi bilo tudi prav, mora tudi ECB ravnati v okviru pravil in načel vladavine prava.
Skratka: zdaj ko je epidemija koronavirusa tradicionalno finančno konservativno Nemčijo prestavila iz skupine varčnih držav med tiste, ki težijo k solidarnosti, se nam, zaenkrat samo začasno, obeta znatna okrepitev proračunskih zmožnosti EU. Ta bo za seboj nujno potegnila tudi potrebo po dodatni legitimaciji ravnanj institucij EU, s čimer si lahko obetamo nov zagon demokracije na evropski ravni. K temu bo, ex post facto, prispevalo tudi nemško ustavno sodišče, katerega sodba bo, upam, spodbudila tudi Sodišče EU, da bodo njegove odločitve še bolj kvalitetne, predvsem pa manj prizanesljive do izvajanja pristojnosti EU institucij.
Mnogi boste porekli, to je optimistična napoved. Pesimisti trdijo, da je sodba nemškega ustavnega sodišča v zadevi Weiss zabila prvi žebelj v krsto pravnega reda EU. Odprla naj bi pandorino skrinjico selektivnega spoštovanja prava EU, ki naj bi se ga še posebej poslužili ugrabljeni ustavni sodišči Madžarske in Poljske. Trdim, da za ta pesimizem ni razloga. Vladavina prava, pošteno sojenje ter vse kar sodi k njemu, so skupni standardi EU ter Sveta Evrope. Glede njih Sodišče EU praktično ne more ravnati ultra vires. Avtoritarne države pa se, prav tako, ne morejo sklicevati na ustavni pluralizem na ravni EU, ko pa prav ta pluralizem vztrajno zatirajo navznoter. Pred EU je torej prihodnost. Lahko bi bila tudi lepa.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
