Tudi pravo se ne sme razmejevati od pojmov »odprtost duha« in »pluralizem.« Ta pojma sta temelj današnje demokratične družbe. Tako je zapisano tudi v sodbah ESČP. To je normativni, ustavnopravno deklarirani temelj demokracije. Kot vrednote. Enako »svoboda.« A to ne pomeni, da bi pri iskanju pravilnih pravnih odgovorov na pravna vprašanja dopuščali čustvom, da bi prevzela nadzor nad mišljenjem. Nasprotno. Ali pa, da bi se zatekali (npr. po Aristotlu) h golim mnenjem, ko je treba biti prepričan, prepričanje pa utemeljiti s preverjenimi dognanji in znanjem. Nasprotno. Zatekanje h golemu formalizmu, legalističnemu prečrkarjenju in nemisleče skrivanje za paragrafi kot zgolj samonamenskimi črkami in besedami, postavljenimi v stavke, je odmik od vladavine prava. In od odgovornosti. Zato tudi od etike.
Čustva in insitucionalizacija oblasti
Teorija legitimnosti uči, da morajo biti politične institucije in pravni red, s tem pa moč države, legitimirani - upravičeni. Moč je v teoriji pojasnjena predvsem kot možnost vplivanja na ravnanje drugega, ne glede na voljo drugega in kljub njegovemu morebitnemu nasprotovanju. Avtoriteta pa predstavlja sposobnost vplivanja na druge; zaradi določenih lastnosti subjekta, ki ima avtoriteto. Pri ljudeh se običajno postavlja vprašanje njihove avtoritete, pri državi in institucijah pa vprašanje njihove legitimnosti. Pri avtoriteti gre za vprašanje osebnih, psiholoških in čustvenih vidikov, zaradi katerih je nekdo prepoznan kot avtoriteta. Gre za vzgibe - vplivanja in vplivnosti na druge ljudi. Avtoritete je predvsem zadeva ugleda, vpliva ali moči. Ni utemeljena s pravnimi normami. Oblasti, njena moč in legitimnost, pa sta utemeljeni s pravnimi normami. Tako je zapisano v strokovni literaturi.
Prepogosto smo površni pri javni rabi teh dveh pojmov. In površni pri iskanju razlogov, zakaj nekdo velja za avtoriteto in kaj je tisto, kar oblasti in institucijam zagotavlja legitimnost. Bolj so pri tem vpletena čustva, manj vemo, o čem je govora in hitreje skrenemo s prave poti mišljenja.
Današnja ustavna demokracija je normativno institucionalizirana. Za današnji čas bi lahko dejali, da bi že sam obstoj teoretične možnosti, da se razvije tip oblasti, ki bi bila utemeljena predvsem ali nemara izključno s čustvi, onemogočal razvoj pristne ustavne demokracije in politične svobode. In že same demokracije kot take. Zato današnja ustavna demokracija, njena normativna in institucionalna določenost, ne sme in ne more biti pogojena s čustvi, da bi jo sploh mogli imenovati ustavna demokracija. Sodobne ustavne demokracije so že v svojem jedru normativno določene; tako, da vsakokratna politična oblast ne more biti utemeljena (odveč se zdi zapisati besedo »zgolj«) na čustvih in z njimi legitimirana. Še manj z »razvnetimi strastmi.« Ali celo s strahom. Prav nasprotno: demokracija kot vrednota in legitimnost kot »upravičenost«, kot politična kakovost, terjata obstoj tudi pravice do zaščite posameznika in ljudi pred strahom.
Današnji temelji legitimacije politične oblasti niso zadeva »čustev«
Za današnje ustavne demokracije velja (deklarirano), da je narod nosilec državotvorne suverenosti, ljudstvo nosilec oblasti, parlament pa zakonodajno predstavništvo ljudstva. A bistvo ustavne demokracije ni ne »volja parlamentarne večine«, ne neposredno, referendumsko uveljavljanje »volje« vsakokratne (dnevnopolitične, družbene, javnomnenjske) večine ljudi. Nasprotno, bistvo je prav njena ustavnost; kot norma, kakovost, celo vrednota. Njeno normativno bistvo je prav ustavnopravno omejevanje volje: parlamenta kot oblasti in večinske volje ljudstva kot oblasti, kadar gre npr. za referendumsko glasovanje. Načelo oblasti ljudstva ni sopomenka koncepta narodne suverenosti. Obe zadevi imata globlji institucionalni pomen. Neposredno sta povezani s temeljnimi pravili, oziroma z ustavnimi načeli politične organiziranosti, institucionalizacije družbe in političnega procesa. Ko narod ustanovi državo je govora o ljudstvu: o državljanstvu, o imetnikih volilne pravice.
Ustavna načela in pravila predstavljajo varovalni mehanizem prav pred spremenljivostjo volje, prav pred čustvenostjo in moralno subjektivnostjo. Torej pred večinsko voljo, čustveno IN racionalno. Na to se marsikdaj – kot se zdi – malo pozabi. Središče teh temeljnih načel pa so temeljne človekove pravice in svoboščine. Kot vrednota in kot norma. Temeljne so zato, ker veljajo za vsakogar, ki se znajde pod pravno jurisdikcijo državne oblasti. Tu ne gre za partikularna čustva, pač pa gre za univerzalne norme in načela. Res je, da so ta vprašanja lahko različno pojmovana in pravno urejena glede na modele ustavne demokracije. V Sloveniji je (o tem sem pisal že večkrat) uveljavljen model temeljske ustavne demokracije: narod kot nosilec suverenosti glede odločitve za življenje v »lastni« državi postane nacija, ljudstvo je nosilec oblasti, njegova suverenost je omejena na volitve in plebiscitarne odločitve, suverenost kot kakovost pa se nahaja v konceptu temeljnih pravic in svoboščin in v konceptu temeljnih ustavnih načel demokratičnosti, svobode, vladavine prava in socialne države. Ne v vsakokratni volji odločevalcev ali volivcev, naj bo čustvena ali racionalna. Bistvo ustavne demokracije so vnaprej zapisana in institucionalizirana »pravila igre«, ne vsakokratna volja te ali one večine, ne čustva in ne strasti.
Legitimiranje političnega procesa z normativno povezanostjo demokratičnih (formalnih in vsebinskih) postopkov in temeljnih pravil, ki jih določa USTAVA, onemogočajo uvajanje diktature večine. Katerekoli. Bistvo demokracije zato tudi ni zadeva »zaupanja« oblasti, odločevalcem in odločitvam, ampak nadzor nad njimi. Temu v današnji družbi služijo predvsem načelo zavor in ravnovesij med oblastmi in načelo delitve oblasti, ustavnosodni nadzor nad oblastnimi odločitvami in – nadvse pomembno – nadnacionalni sodni nadzor nad odločitvami državnih oblasti: mednarodno pravo in Evropsko sodišče za človekove pravice, ki deluje na temelju Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Z opombo: žal pa ne tudi na temelju Evropske socialne listine in drugih mednarodno-pravnih dokumentov o socialnih in ekonomskih pravicah. Razen izjemoma, ko je domnevno kršitev ene od socialnih ali ekonomskih pravic mogoče prepričljivo povezati z eno od pravic iz EKČP ali njenih Protokolov. Zato se večina vprašanj »socialne države« konča na ravni države. In zato je toliko bolj pomembno, kako resno, odločno, odgovorno in učinkovito ščitijo socialne, ekonomske in okolijske pravice redna sodišča in ustavno sodišče. In tudi to ni in ne sme biti zadeva čustev, ampak zadeva ustavnih načel in pravil, zadeva mišljenja in zadeva etike politike pri izvrševanju privilegija odgovornosti za odločanje: za zaščito teh pravic in svoboščin. Torej zadeva normativnega mišljenja, ne zadeva golih mnenj, volje in čustev.
Zaščita dostojanstva človeka kot osebe ni zadeva čustev
Zato je potreba po stalnem zavedanju, opozarjanju in ponavljanju, za kaj »zares gre« pri ustavni demokraciji, in nenazadnje pri ustavnosodnem odločanju, prisiljujoča nujnost. Zlasti glede temeljnega poudarka, ki je hkrati temeljno opozorilo na stalno prisotno nevarnost: »Demokratična večina lahko ruši pravo.« Ampak »zlo ne more postati pravično samo zato, ker ga želi večina. Nasprotno, s tem zlo postane še večje« (cit. po Neumann, 1992, str. 177). In še: »Obstajajo človekove pravice, ki so dejansko predpogoj same demokracije in njihove ukinitve ni mogoče izglasovati« (cit. po Mitchell 1999, str. 17). Zato je t.im. novo ustavništvo, ki določa vsebino ustavno utemeljenih, liberalno-demokratičnih in socialno-demokratičnih političnih sistemov, neločljivo povezano z »delitvijo oblasti« (ki je, kot rečeno, zadeva nadzora, ne zadeva zaupanja) in »vladavino prava«. In z odgovornim mišljenjem. Kratkoročna in spremenljiva čustva so omejena in zamejena z dolgoročnimi in premišljenimi, normativno zakoličenimi (racionalnimi) premisleki in predvidevanji. Kot dolgoročna »optimizacija«, kot »možnost«, ki jo je mogoče posplošiti in univerzalizirati (kot je pojasnjeval Habermas in mnogi drugi teoretiki-misleci), kot »enako dobro za vse.« Misleče, ne čustveno. Ne z »zakonom moči« (logiko moči) ali »argumentom moči« ali »voljo kot zakonom«, ampak z »zakonito močjo«, z »močjo argumenta« in logike. Končno pa s kakovostjo mišljenja (ne golega razmišljanja), normativno prepričljivostjo (ne volje), z empatijo, s kulturo in omiko, ne z nihajočimi čustvi, razvnetimi strastmi ipd. S solidarnostjo do Drugega, ne z izključevanjem ali odrivanjem Drugega… Z ETIKO POLITIKE. Z zaščito in udejanjanjem pravic in svoboščin v funkciji izpolnjevanja moralnih in etičnih dolžnosti. In nenazadnje, s postavljanjem odgovornosti ljudi za ljudi pred profit. Zaradi udejanjanja človečnosti, zaradi zaščite posameznika kot osebe, zaradi zaščite DOSTOJANSTVA posameznika kot osebe.
Izbrani predlogi za branje pred poletjem:
Stefan Häußler: Psihoanalitični nauki o pravu in razmišljanje o čustvih. Objavljeno v reviji Revus, št. 14/2010 (prost dostop).
Liesbeth Huppes-Cluysenaer, Nuno M.M.S. Coelho (Ur.): Aristotle on Emotions in Law and Politics (Law and Philosophy Library Book 121) Prva izdaja 2018, Kindle Edition.
Boštjan M. Zupančič: O Evropskem sodišču za človekove pravice. Kritična retrospektiva (1998–2019). GV založba, Ljubljana 2020.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
