Zaradi vpletenih, narave in konteksta zadeve je pričakovati, da bo javna razprava v zvezi z razsodbo Vrhovnega sodišča odromala v tipično slovensko kulturnobojniško smer, v kateri bodo nad pravnimi argumenti prevladale izvenpravne razsežnosti primera. Ker me ta iracionalni boj, ter z njim povezana histerija in propaganda, že dolgo ne zanimajo več, se ta kolumna sprašuje, kako pravno prepričljiva pravzaprav je odločitev Vrhovnega sodišča. Čeprav je ta ocena, in tako bo tudi v tem primeru, vselej subjektivna, pa mora temeljiti na objektivnih kriterijih. Ti so tisti, ki predstavljajo merilo uspeha ustavne pritožbe na Ustavnem sodišču.
V primeru, kot je ta, pritožnik lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso na Ustavnem sodišču uspe, če uspe dokazati eno od naslednjih dveh okoliščin. Prvič, da sodba Vrhovnega sodišča krši 22. člen ustave, ker je bodisi samovoljna bodisi njegova obrazložitev ne dosega z ustavo predpisane zadostne stopnje. Drugič, da je sodba Vrhovnega sodišča neskladna z ustavo z vidika kakšne človekove oz. ustavne pravice.
Če se najprej osredotočimo na prvo okoliščino, ugotovimo, da gre za kršitev prepovedi sodniške samovolje takrat, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Za kršitev zahteve po obrazložitvi sodne odločbe iz 22. člena ustave pa gre tedaj, ko je obrazložitev sodne odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ni mogoč. Nikakršnega dvoma ni, da obrazložitev te sodbe Vrhovnega sodišča ni tako pomanjkljiva, da njene razumnosti sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Še manj pa jo lahko kdorkoli razglasi za očitno napačno.
Obrazložitev je prepričljiva, ker temelji na ustaljenih kanonih pravne razlage, ki presegajo običajne standarde obrazložitve sodb Vrhovnega sodišča. Sodba je jasno zasidrana na ustavnopravno raven in vsestransko relevantni sodni praksi Ustavnega sodišča ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Z njuno sodno prakso tudi razpravlja po primerjalnopravni metodi ter vleče analogije in nasprotja, kot to zahteva predmetno dejansko stanje. Sodba, ko gre za trk dveh pravic: svobode izražanja in osebnega dostojanstva, prepričljivo temelji tudi na širši in ožji sistemski razlagi ter na teleološki razlagi, podprta pa je tudi s pravno teorijo in, kot že rečeno, s primerjalno-pravnim argumentom.
Ker na podlagi kršitve 22. člena ustave te sodbe Vrhovnega sodišča Ustavno sodišče prav gotovo ne more razveljaviti, prizadeti tožnici ostane le še možnost prepričati Ustavno sodišče, da je Vrhovno sodišče naredilo ustavnopravno napačen zaključek glede praktične konkordance dveh pravic v konfliktu. Z drugimi besedami, Ustavno sodišče bi lahko presodilo, da je Vrhovno sodišče preveč zaščitilo svobodo izražanja napram pravici do osebnega dostojanstva tožnice. Glede na argumentativno vodotesnost sodbe v zvezi z 22. členom ustave ima sicer Ustavno sodišče tu zelo malo pravnega manevrskega prostora. Vendar pa je ta, sploh upoštevaje vrednostno-ideološka razmerja trenutne sestave, še vedno dovolj širok, da ni mogoče v naprej izključiti možnosti uspeha ustavne pritožbe prizadete novinarke.
Lahko se zgodi, da bo Ustavno sodišče, za razliko od liberalnega stališča Vrhovnega sodišča, zavzelo bolj konservativno stališče in stopilo korak nazaj od razsvetljenskega načela, kot piše Vrhovno sodišče, »da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici.« Lahko se zgodi, da Ustavno sodišče urednice dnevno-informativnega programa na javni RTV ne bo štelo kot »nosilke [tako] pomembne javne funkcije«, od katere se »pričakuje višji tolerantni prag.« Lahko se zgodi, da bo Ustavno sodišče v konservativnem, paternalističnem duhu presodilo, da mora tudi vzgajati izza katedre in bo v diktiranju politične dostojnosti, ki je sicer ključna v dobro urejeni družbi, a ni pravno vprašanje, priškrknilo sicer najbolj zaščiteno vrsto političnega izražanja. Lahko se zgodi, da bo, tako kot nižji sodišči, Ustavno sodišče abstrahiralo kontekst, štelo kot nepomemben specifični način izražanja na Twitterju, ter odločilo, da je vendarle treba primarno izhajati iz jezikovne razlage in zaščititi novinarje kot tudi občinstvo na Twitterju pred lastnimi interpretacijami političnih sporočil in njihovih prenesenih pomenov.
Kaj se bo zgodilo, iskreno povedano, ne vem. Nedavne izkušnje z Ustavnim sodiščem nas učijo, da je mogoče prav vse. Pravna predvidljivost je torej nizka. Želim si le, in upam, da s tem ne izpadem preveč naiven, da se bi tudi odločba Ustavnega sodišča osredotočila samo na pravne razsežnosti tega primera in da bi bila vsaj tako pravno prepričljiva, kot je sodba Vrhovnega sodišča.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
