Ni bilo kresov in živih budnic, niti nageljnov, čevapčičev in druženja. A, to zagotovo ne zmanjša veličine praznika, kajti pomen spoštovanja delavskih pravic je v teh časih celo mnogo večji. Pravzaprav se bo potrebno za mnoge ponovno boriti. Prav zato je tokratni praznik tak, kot ga še ni bilo.
Uspeh bomo dosegli le, če si bomo vsak dan naložili tisto breme, ki je namenjeno za tisti dan.
Tovor bo pretežak, če bomo danes nosili še breme včerajšnjega dne
in mu dodali tudi jutrišnje, še preden bi si ga morali naložiti.
John Newton
Kazalo nam je že precej bolje.
Kajti spominjam se časov visoke brezposelnosti, ki pa se je z leti občutno zmanjševala vse do stanja, ko so podjetja delavce že neumorno iskala pri nas in v tujini. Prav tako smo si neizmerno prizadevali za zmanjševanje prekarnosti, saj tako delo predstavlja velikansko negotovost, odvisnost in odsotnost pravic do dopusta, prave porodniške, bolniške in drugih težko pridobljenih pravic ter posledično prejemkov. Inšpekcija za delo je nadzirala zaposlovalce »na črno« in nekaj skupnih akcij z drugimi inšpekcijami je vsaj nekaterim pognalo strah v kosti. Razmerja z elementi rednega dela so se morala nujno spremeniti. Marsikje se je to zares zgodilo. Zvišala se je minimalna plača in številni zaposlovalci so se končno zavedali pravic delavcev, pa čeprav za ceno nekoliko manjšega dobička. Vsaj nekoliko. Bilo je tudi kar nekaj prijav kaznivih dejanj kršitev pravic delavcev in stanje je kazalo na izboljšanje za mnoge. Delo se je spet dalo dobiti. Iskalcev delavcev je bilo na nekaterih področjih celo več kot ponudnikov. Vse več je bilo tudi vplačil v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ki sta se tako polnili, seveda pa tudi praznili.
Sedaj beležimo upad vplačil, kar je vsekakor zaskrbljujoče.
In nenadoma se je vse vrnilo leta nazaj. En sam mali virus-korona ali Covid 19 je uničil marsikaj in mnoge pahnil v revščino.
Ko gledamo posnetke iz sosednje Italije in tudi njim bližnje Španije, se naravnost zgrozimo. Ljudi povsem brez zaslužka rešujejo dobrodelne organizacije s paketi hrane. Država silne vrzeli ne more več zapolniti.
Svet je virus pahnil tudi v izjemno negotov položaj, na obzorju je huda recesija. Pandemija hude recesije.
Spremljamo pa žal tudi vojne dobičkarje, ki z vsak dan dražjo medicinsko opremo, na vse dražjih poletih, oskrbujejo svet prav iz dežele, od koder je pred nekaj meseci prišel za mnoge smrtonosni virus. Tako vsaj kaže.
Tam na daljnem vzhodu pa vse ponovno cveti, le da dosledno v maskah. Številke tam v pandemiji umrlih občutno ne presegajo smrtnosti najhujše gripe in niti posledic tamkajšnje katastrofalne onesnaženosti. Nekaj tisoč mrtvih v deželi z več kot milijardo prebivalcev?! Seveda je prav vsakega človeka še kako škoda.
In prav od tam prihaja pomoč. V kitajskem Gorenju pa žal prav sedaj, ko je najhuje, grozijo celo množična odpuščanja. Je to pomoč v težki krizi? In zakaj ob prodaji ni bilo člena o neodpuščanju? Ali ni prav nihče pomislil na prihodnost? Na kapitalizem, ki ga vodi le dobiček? Tudi tem ljudem, pa ne le njim, kar celi regiji, grozi prava socialna bomba.
Težave so na vidiku povsod, še zlasti v turizmu, ki je skoraj mrtev in posledično v gostinstvu. Jeklene ptice so na tleh, do kdaj še? Mi smo svoje izgubili tik pred dvanajsto. Če bi jih država odkupila, bi sedaj sicer višala silne izgube. A, ko bi jih rabili, bi jih imeli. Tako kot še mnoge hotele in velika podjetja. Ne bi naštevala kaj in kdo vse ima pri nas tujega lastnika. A, prodali smo jih kar sami. Tujci so jih pač pokupili. Še vedno pozabljamo, da sploh ni več naše, ko pred nas stopijo znana imena vsega, na kar smo bili včasih hudo ponosni. Sedaj so tam le še naši zaposleni, pogosto na mestih, ki o ničemer ne odločajo. Tudi o odpuščanju ne.
Število brezposelnih se je te dni s 77.815 v hipu dvignilo na 88.451, narašča pa kar dnevno in zagotovo bo prav kmalu tam kjer smo bili leta 2013. Trendi se spet obračajo v smer zmanjševanja varnih zaposlitev za nedoločen čas in sprememb v agencijsko delo. Bo država z vsemi ukrepi, ki jih sprejema že vsak mesec, lahko kos temu povirusnemu obdobju? Kaj pa, če se virus vrne in nas prizadene veliko huje kot prvič?
To breme razmišljanja je vsekakor kar pretežko za danes.
Strah mnogih pa je neizmerno velik. Mali podjetniki in s.p.-jevci bijejo boj za preživetje že danes, kaj bo šele jutri. Denarja za marec še niso prejeli, vsaj povečini ne. So ga pa nekateri upokojenci in druge ranljive skupine. Država je sicer mnogim namenila pomoč, a kaj ko marsikoga stanje še vedno prav plaši.
Si predstavljate samohranilko v najetem stanovanju, s prav tako najetim lokalom, brez preživnine za dva otroka in brez enega samega evra zaslužka, celo zgolj s stroški, otroka pa doma brez šolske prehrane, njena mama v domu, ki ga je prej doplačevala? Morda ima celo še kakšen kredit in limit. Poteče ji še zavarovanje in registracija avta, ki je zanjo nujen, saj se z njim prevaža ne delo, ki ni v istem kraju. Seveda, ko bo lahko delala. Nezavidljivo in tudi klic na telefon za pomoč v stiski, četudi je tam morda znani psihiater, ji ne more pomagati. In kako naj se ob vsem tem še uči z otrokoma? Njun oče je prav tako brez zaslužka in se niti ne oglaša. Že misel na golo preživetje ji greni dneve in noči. Ni edina. Njej podobnih je ogromno. Moških in žensk.
Težko se je že vživeti v vse te ljudi.
Negotovost ubija mnoge.
Povečuje se avtomatizacija podjetij in nikoli ne veš, kje vse bodo ljudi nadomestili kar stroji.
V času krize pa se je vsekakor pokazala prednost dela na daljavo, od doma, seveda. Mnogi so spoznali, da je to običajno ugodno za obe strani. Vsaj to je morda »zasluga« prav te krize. Bo to delo ostalo? Se bo skrajšal delovni čas za nekatere? Že zdaj so mnogi v javnem sektorju delali manj, celo zgolj šest ur? Pošte, banke ... vse je bilo odprto manj kot prej, ne le časovno, tudi krajevno.
Seveda pa ni moč iti mimo poklicev, kjer se je prav zdaj garalo kot še nikoli doslej. Deli zdravstva, domovi za starejše in večji del prehrambene verige. Zagotovo še marsikje. Upamo le, da je bilo vse to tudi primerno plačano.
Je torej plačilo vsaj delno odtehtalo večjo nevarnost?
Hudo pa je poslušati, da kmetijski pridelki in določena hrana ostaja, ker naj bi bila vzrok cena odkupa. Je torej tuje toliko cenejše? Pa je tudi kvalitetnejše? Kar naenkrat vidimo veliko prašičev in govedine, pa tudi mleka, ki ga nihče ne kupuje. Ali vsaj v premajhnih količinah za naše kmete. Kako ščitimo domače pridelovalce in rejce?
In kako domače delavce, če smo za določena dela prav zdaj uvozili romunske? Našim brezposelnim država nudi socialne transferje za preživetje, tujci kljub koroni in karanteni ter prepovedi zbiranja delajo, a morda res veliko ceneje. Je to pravično? Trdijo, da oni znajo delati bolje kot naši. Pa je to res? Ali naši res ne znajo obirati jabolk in hmelja? So pa zagotovo tujci zelo poceni.
Mislila sem, da bo končno edina »prednost« korone »poraba« naših nezaposlenih. A, sem se zmotila, nekaj avtobusov je tujce že pripeljalo. Ali ti lahko vozijo, ko pa ves promet neusmiljeno stoji že tedne in tedne? Očitno. Ali se tega res ne da regulirati? Kaj pa korona in njena nalezljivost? Ali se Romunija z njo toliko bolje spopada? Nas ni vsaj malo strah?
Res je, so stvari, ki jih človek sploh ne razume. Najmanj pa: težko.
Istočasno pa smo povsod gledali na stotine prostovoljcev, tudi smučarje skakalce, ki so pomagali v kmetijstvu. Človek ob vsem tem dobi občutek, da nas kapitalizem dohiteva in prehiteva. Povsod. Delaš lahko brezplačno, če pa te je treba plačati, naj bo to čim ceneje.
Kaj bi brez vseh dobrih ljudi, ki darujejo ure in ure dela za druge? Že leta, dan za dnem.
Denar, zaslužek, izkoriščanje, celo še bolj v težkih časih.
Tako bodo nekateri docela obubožali, drugi nesramno obogateli.
In spet bo nastal lov na goljufe, za katere pa itak vemo, da jim uspe prav zato, ker znajo goljufati in so vedno vsaj korak pred organi odkrivanja in pregona. Kdo jim bo sploh kos? Sume je treba takoj raziskati, saj sicer nekaj nespodobnih meče slabo luč tudi na vse poštene in hudo zavedne. Teh pa je zagotovo še vedno veliko. Morali bi biti zgled prav vsem.
»Zrnje« je vsekakor treba ločiti od »plev«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
