Jutro po večeru ali Kaj po pandemiji?

V kakšen svet bomo vstopili, prebujeni ali zasanjani, me sprašujete, ko bo izredno stanje začelo počasi prehajati v fazo normalizacije družbenega življenja, po korakih?

»Toda če skušate spremeniti kakšno organizacijo ali družbo in pri tem ne premislite, kako bodo vaše spremembe delovale na njen moralni kapital, kličete nanjo hudiča. Prepričan sem, da je prav to izvirna slepa pega …« (J. Haidt, Pravičniški um, UMco, str. 338).

V teh kriznih časih, ki dejansko so izredne razmere, četudi te niso bile pravno formalno razglašene, se nekoliko manj ukvarjam s pravnimi določbami in paragrafi, kot bi ljudje morda pričakovali. Sem pa seznanjen z željo in poskusi tistih, ki se jim predvsem ostra prepoved gibanja med občinami zdi protiustaven in nezakonit ukrep. Nezakonit zato, ker ga je izdala vlada, ne minister, kot določa zakon. Protiustaven pa zato, ker omejuje gibanje v celotni državi, ne le na področjih, ki bi bila določena kot posebej problematična, krizna, žariščna zaradi nadpovprečne prisotnosti virusne okužbe. Predvsem pa zato, ker glede na stališča medicinske znanosti in zdravniške stroke za tak ukrep ni bilo stvarno nujnih razlogov. Seznanjen sem z željo, da bi o tem odločilo Ustavno sodišče. Morda se bo to zgodilo. Ne bo šlo za lahko nalogo. Skoraj zagotovo pa se bodo v pravniških krogih začele polemike o tem vprašanju po tem, ko se bodo zadeve začele umirjati. Ko se bo torej pandemično stanje začelo umirjati in izboljševati. Marsikdo bo ob tem glasno izrekel, da je po pandemiji o tem govoriti prepozno. Morda. A če bo zdravniška stroka takrat javnost seznanila z osvobajajočim in sproščujočim, nadvse razveseljivim podatkom, da je glavna nevarnost mimo, nas takšne polemike verjetno ne bodo posebej skrbele.

A vendarle bo potrebna posebna, izjemna, izredna pozornost nad dnevno politiko. Predvsem glede ohranitve in razvoja ustavne demokracije, utemeljene z vladavino prava in uveljavljenim konceptom temeljnih pravic in svoboščin. Na primer, kot svarilo: »Ideja totalne države« zato pri Schmittu predstavlja državo, ki se zaradi interesa po stabilnosti, redu in ohranitvi pojavlja kot totalna država »iz moči«, s katero zavoljo samoohranitve onemogoči (izloči, uniči) svoje notranje sovražnike. Zato se lahko država iz tega namena postavi ne samo nad posameznika, pač pa tudi nad pravo. S tem ne postane nepravna, ker je kot pogoj za eksistenco prava vselej pravna, četudi se morebiti postavi nad pravo iz potrebe po samoohranitvi in notranji pacifikaciji. Obstoj oziroma pojav te potrebe predstavlja »izredno stanje«. Zato Schmitt razume diktaturo države kot odraz notranjih problemov in protislovij demokracije. Diktatura te vrste zanj ni nasprotje demokracije, četudi oblast izvaja močan, za ohranitev enotnosti države in reda sposoben ter zatorej avtoritativen voditelj. Razlog je v tem, da »nepravo demokracijo« začasno suspenzira za namenom vzpostavitve »prave demokracije«, torej z namenom ponovne vzpostavitve ustavnega reda« (v A. Teršek, Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Annales, 2014, str. 153, nav. po C. Schmitt, Tri razprave, Krt, 1994). Če?! Previdno!

V ljudi se je ob pandemiji, razumljivo, naselil poseben strah, obsežen in stopnjevit. Ne le strah pred okužbo kot tako. Predvsem strah pred drugimi ljudmi, potencialnimi prenašalci novega virusa. Ta strah, marsikdaj pretiran, se kaže v različnih oblikah. Ima različne izraze, vedenjske vzorce in generira način razmišljanja. Krepi in povečuje obseg duševnih stisk, psihosomatskih obolenj, nasilnih ravnanj (predvsem jezikovnih, a tudi fizičnih), stopnjuje problem samomorov, družinskega nasilja, nasilja nad otroki, nezaupanje do ljudi, sovražno nastrojenost med ljudmi, krepi razmišljanje tipa »mi in oni«, »naši in vaši«, »moje in tvoje«, ipd. Seveda vpliva tudi na dnevnopolitična prepričanja in razmerja. Z vsem tem se bo treba soočiti. Ostaja upanje, da se bomo s tem primerno in učinkovito soočili. In ostali vsaj pesimistični optimisti: da si bomo želeli čim več pozitivnih posledic pandemičnega stanja, se zanje trudili, hkrati pa ostali pripravljeni soočiti se z vsem tistim, kar bo pomenilo slabe, škodljive posledice izrednega stanja. In, s ponovljenim poudarkom, nadzorno in še bolj kritično opazovati in vrednotiti vsak odločevalski korak in potezo.

»Ljudem se pač ne upira oblast ali pokorščina kot taka, upira se jim oblast, ki jo imajo za nelegitimno, in pokornost oblasti, ki jo imajo za uzurpatorsko in zatiralsko…Ljudstvo danes avtoriteto prezira, vendar se je boji, in strah mu jemlje več, kot sta mu včasih dajala spoštovanje in ljubezen" (A. Tocqueville, Demokracija v Ameriki, Krt, 1996, str. 14).

Vse sile bo treba usmeriti v sistem javnega zdravja. In človeka, osebnost, bolnika… obravnavati CELOSTNO. To bo morala biti prioriteta: znanosti, medicine, politike, ljudi. Zdravnike in drugo zdravniško osebje bo država morala nagraditi za njihov trud, požrtvovalnost, napore… Tudi tako, da bo na dolgi rok izboljšala vse vidike njihovih delovnih pogojev in izobraževanja. Enako mislim tudi za vse tiste ljudi, ki v času pandemije prevzemajo nase največ odgovornosti in bremen.

»Redno se pogovarjam z Materjo Naravo. Poznam njeno dobrotljivost in lepoto, s poklicnega vidika pa razumem tudi njen srd… Razumevanje človeškega gostitelja je resnično bistveno. Če hočemo napredovati pri izboljševanju svojega zdravja, se ne moremo več zanašati na mišljenje, da lahko svoje tegobe pripišemo zgolj in samo enemu samemu mikrobu ali celo eni sami genski mutaciji. Kronična obolenja sodobnega časa, zlasti tista, ki nazadnje pohabijo ali onesposobijo živčni sistem in možgane, so bolezni celotnega telesnega sistema« (D. Perlmutter, Zdravi možgani, UMco, 2017, str. 303-304)

Ozavestiti bomo morali, kaj dejansko pomeni biti »svoboden«. Kako pomembno je imeti možnost dihati svež zrak, piti neoporečno vodo iz pipe in se sprehajati po neokrnjeni naravi, uživati v zdravem okolju. In seveda, kaj pomeni imeti, spoštovati in uresničevati »pravice in svoboščine.« Dojeti bomo morali, kot so že zapisali mnogi veliki misleci, da si je za svobodo treba prizadevati iz dneva v dan, pravice in svoboščine pa razumeti kot odgovornost, da se človek zave svojih moralnih zavez in etičnih dolžnosti. Da te zaveze in dolžnosti uresničuje s svojim odnosom do pravic in svoboščin: svojih in od drugih ljudi.

Pravo »posameznikom podeljuje pravice zato, da bi ti lahko kar najbolje zadostili svojim moralnim dolžnostim... Moja pravica je pravzaprav pravica, da storim svojo moralno dolžnost. In nasprotno, moja dolžnost je, da varujem svojo pravico. S svojo pravico se človek bori za svojo moralno dolžnost, za svojo osebnost"(G. Radbruch, Filozofija prava, Cankarjeva založba, 2001, str. 78-79).

Odnos do znanosti in izobraževanja bo treba predrugačiti. Retoriko o »razvoju«, ki naslavlja predvsem tehnološki razvoj, bo morala bistveno dopolniti in nadgraditi retorika o »napredku«. Ker ne gre za sopomenki. In ne bo smelo ostati samo pri retoriki (prim. N. Srnicek in A. Williams, Inventing the future. POstcapitalism and a World Without Work, Verso 2016; tudi P. Mason, Postcapitalism. A Guide to Our Future, Penguin Books, 2016).

»V tem tesnem prehodu je treba ponovno razmisliti tudi o konceptu etične zavesti kot takem. Slednje – drugače kot v moderni dobi – ni več mogoče utemeljevati na pojmih razuma in volje: korenine racionalizma so bile za vselej izruvane, tako da ta ne more biti glavna usmeritev planetarnega humanizma, ki ga moramo zasnovati. Danes se vprašanje etike zastavlja kot vprašanje duše, torej senzibilnosti, ki oživlja telo, ki iz tekesa dela telo, zmožno empatičnega odpiranja drugemu. Kemična in jezikovna duša, o kateri govorim, je raven, na kateri se lahko odvija rekompozicija teles« (F. Berardi – Bifo, Duša na delu, Maska, 2013, str. 142).

Socialna država, ki je ustavna kategorija in plamen ustavne demokracije, bo na preizkusu. Na velikem preizkusu. Morda se bodo ob izkušnji z izrednim stanjem pričakovanja ljudi zmanjšala. Ne bodo pa se smeli zmanjšati napori države pri novi izgradnji preurejenega sistema socialne države.

»(P)rava alternativa… je ustvarjanje evropske socialne države, vredne tega imena. Najboljši način… je, znova in vselej, krepitev in širjenje socialnih in ekonomskih pravic" (W. Loic, Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma, Družboslovne razprave, let. 19, št. 43/2003). Kajti »nevzdržne razlike med socialnim položajem posameznih skupin pomenijo kršitev načela socialne države« (odl. US RS, št. U-I-31/96, z dne 26.11.1998, tč. 17).  

Premalo vem o ekonomiji, da bi si jo drznil razčlenjevati in ugibati o njeni prihodnosti. Skoraj prepričan pa sem, da si nihče ne bo drznil zanikati skrbi za tiste delavce in delavke, ki bodo v teh časih ostali še brez tistih minimalnih materialnih sredstev, s katerimi so lahko razpolagali pred začetkom pandemije, kot eno od absolutnih prioritet.

Neomajna ostati mora normativna zaveza, vsebovana v Ustavi RS in pojasnjena v KURS-u, o »nedeljivem pojmovanju človekovih pravic, ki poleg civilnih in političnih obsegajo tudi temeljne socialne pravice (ob njih še ekonomske, kulturne in v zadnjem času tudi t.im. ekološke pravice). Enih brez drugih ni mogoče učinkovito uresničevati, saj so vse človekove pravice med seboj tesno povezane, medsebojno prepletene in pogojene, vse pa izraz deklariranega (tudi uresničevanega?) vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka kot posameznika in kot člana družbe.« Osnovni izhodišči pa sta »svoboda in varnost« - kot osnovni izhodišči za človekovo dostojanstvo. To so pravice »pozitivnega statusa, ki zahtevajo ustrezno aktivnost države v smeri vzpostavljanja dejanskih enakih možnosti za vse, tudi za tiste, ki si zaradi šibkejšega položaja nasproti drugim tega niso sposobni zagotoviti sami. Vsakomur je treba zagotoviti ne le formalne, ampak tudi dejanske, stvarne možnosti za učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic.« Pri tem pa se gre sklicevati ne le na določbe slovenske ustave, ampak tudi na večje število mednarodnopravnih dokumentov, od Mednarodnega pakta o ekonomskih in socialnih pravicah, Evropske socialne listine in konvencij mednarodne organizacije dela, do Listine EU o temeljnih socialnih pravicah delavcev (iz knjige A. Teršek, Socialna ustavna demokracija, Založba UP, 2017).

Najbrž se bo spremenila geopolitična podoba sveta. A če po tej krizi ljudje še vedno ne bodo pomembnejši od profita (prim. N. Chomsky, Profit pred ljudmi, Tigr, 2005), potem nas trenutna kriza spet ne bo ničesar naučila – še manj »izučila.«

»Brez misli, brez čustev, brez želja, brez odpora, brez smeri se prepuščam, da me nosi v neizmernem prostoru neba. Ni steza, ki bi jim moral slediti, ni cilja, ki bi ga moral doseči, samo blodim, lebdim, prazen kot oblak… Ostane le zavest, svobodna, brez vezi, zavest, ki se širi« (Terzani, nav. delo, str. 675).

Dogajanje po umiritvi razmer bo pestro. Alternativ bo veliko. A pri človeški zgodovini je vselej tako: analizirati in interpretirati jo je mogoče le za nazaj. Jutro po večeru bo zato »trenutek odločitve« (M. Štefančič Jr., Mladina, št. 14/2020, str. 43). Tudi o tem, kaj se je zgodilo, kaj se je dogajalo in kaj o tistega, kar se je prikazovalo (v statistikah in informiranjih), je bilo prav takšno, kot se je prikazovalo, malo drugačno, ali zelo drugačno, se bo razpravljalo za nazaj. Predvidevam, da zelo polemično in še dolgo časa. Ali pa nemara do nove krize, izrednega stanja.

“Lahko je biti v izolaciji teden ali dva. Izolacija bo trajala, in tudi če bo boljše, se lahko zgodi naslednji val. Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost” (S. Žižek, Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke, intervju za portal RTV MMC, 21. marec 2020).

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.