Evropska unija se že vse od leta 2012 neuspešno spopada z ustavnim nazadovanjem na Madžarskem in na Poljskem. Romunija in Bolgarija pa sta tako ali tako del verifikacijskega mehanizma in s tem pod stalnim nadzorom Evropske komisije. Madžarska in Poljska oblast si namreč očitno protiustavno in v nasprotju z vrednotami ustavne demokracije podrejata tamkajšnje sodstvo (ter vse druge institucije) z nastavljanjem izključno sebi lojalnih ljudi, dvomljive usposobljenosti in slovesa. Sistem zavor in ravnovesij tako v teh državah ne obstaja več.
Tisti na levi, tako v EU kot v Sloveniji, hudo obsojajo tako ravnanje. Oni na desni, tako v EU kot v Sloveniji, pa so mnogo bolj zadržani, včasih so celo prizanesljivi in opozarjajo na domnevno dvojne standarde Evropske komisije. Ta naj bi se lotevala predvsem novih držav članic in to tistih, kjer so na oblasti bolj konservativne sile. Po drugi strani pa je starim državam članicam dopuščeno domala vse, pa tudi, vsaj nominalno, levim in liberalnim oblastem v novih državah članicah naj bi se pogosto pogledalo čez prste.
Težava je, da imajo tako levi in desni hkrati prav in narobe. To pa zato, ker vladavina prava ni in ne more biti odvisna od barve oblasti. Vladavina prava predpostavlja predpolitična pravila igre. Zgolj če so spoštovana ta, se politika, desna ali leva, lahko pošteno igra. Tisti, ki tega niso zmožni dojeti, pa naj bo na desni ali na levi, pač trpijo za politično spleto svoje barve in preprosto niso ustavni demokrati. So politikanti, ki so vrednote ustavne demokracije, tisto torej, kar je prav, pripravljeni instrumentalizirati (in zato deformirati) za svoje politično dobro.
Slovaška doslej ni bila predmet večje pozornosti EU in njenih političnih družin. Ker ni povzročala negativnih eksternalij, je v evropskem prostoru štela za dobro urejeno državo. Na papirju. In s tem se je Evropska komisija povsem zadovoljila, pa čeprav so njeni lastni monitoringi vladavine prava prav pri Slovaški izkazovali enega najnižjih ratingov zaupanja v sodišča ter še posebej v njihovo neodvisnost. (Naj)slabše je samo še na Hrvaškem.
Z metodologijo EU je očitno nekaj narobe tedaj, ko se, kot zdaj, ugotovi, da je nek tajkun svoje korupcijske mreže zapletel globoko v osrčje slovaškega pravosodja. Pravna država, v kateri aretirajo trinajst sodnikov, je dejansko najmanj klinično mrtva, pa naj EU monitorji kažejo, kar hočejo. To ne pomeni, kot trdijo zlasti danes tisti na desni, da ima EU dvojne standarde. EU že ima prave standarde, ki pa so zelo površinski in ujamejo samo najbolj politično transparentne ukrepe masakriranja pravne države, kot se jih poslužujeta Madžarska in Poljska. Sociologija dekadence pravne države v praksi držav članic pa je za EU očitno nedosegljiva.
Na tem mestu pa pridemo do Slovenije. Pri nas večji del medijskega in najbolj glasni del političnega prostora preganja Orbana in svari pred madžarizacijo naše prelepe domovine. Pri tem pa vsi ti spregledajo, da preganjajo problem, ki ga še ni. Ali gre tu pač za politično slepoto, naivnost, žlehtnobo, ignoranco in kar je še tega, ne vem. Skrbi pa me, da ne gre morda za slovaški scenarij. Pogled na prej omenjeni EU Justice Scoreboard, ki ga letno objavlja Evropska komisija, namreč pokaže, da je rating zaupanja v neodvisnost slovenskega sodstva podobno nizek, kot tisti na Slovaškem. V očeh deležnikov je Slovenija (domala) že Slovaška.
Bi bilo torej v Sloveniji pretirano trditi, da se je tudi v naši državi spletla široka korupcijska mreža sodnikov, tožilcev, politikov in ustvarjalcev medijskega prostora, ki določenim ekonomskim silam in akterjem omogočajo vodenje njihovega parazitskega poslovnega modela? Najbrž. Vseeno pa nam slovaška izkušnja narekuje, da bi taka hipoteza morala postati vodilno raziskovalno vprašanje ne le v akademiji, temveč tudi medijih in politiki. Kot kaže slovaški primer, videz pravne države na papirju, ki zadovolji formalne kriterije Evropske komisije, prav malo pove o dejanskem stanju neke (ne)pravne države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
