So vedno nominirani pravi? Vemo kaj pomenita "da" in "ne"? Se naše družine in odnos do otrok, zlasti ob razhodih spreminja? Smo že zreli za življenje, ki najmlajšim in nič krivim, ne škodi? So med pomembnimi "master lonci" vse bolj moški in ali je to sploh slabo? Nenazadnje o najboljših odločajo trije MasterChef sodniki. Kaj pa resničnostni šovi, ko ducat in več žensk tekmuje za enega samega lepotca? Ali je to emancipacija žensk ali predvsem njihovo ponižanje? Veliko vprašanj in vse manj prepričljivih odgovorov. Mnogi namreč razburjajo, a demokracija in svoboda govora marsikaj dopuščata.
Življenje je kot semafor.
Za vsako rdečo lučjo
se prižge zelena,
da greš naprej.
(Neznani avtor)
V teh dneh nam tem za pogovore resnično ne manjka. Če kdo za hip pozabi na korona virus, ga nanj spomnijo sleherna poročila, novinarske konference in naslovnice v številnih tiskanih medijih. Bojimo se vsakogar, ki zakašlja, celo sami sebe, vsi s poševnimi očmi so rahlo "nevarni", da o italijansko govorečih niti ne govorimo. Nevarno postaja že, če si bil v Italiji, ljudje o tem zato celo molčijo. Do dne, ko je morda le treba spregovoriti. Vsak dan namreč poslušamo, od kod so oboleli prišli.
Zato je še kako prav, da sedaj načnemo še kakšno drugo temo. Tu bodo kmalu vlada in nove ministrice ter ministri, pa tudi kako priročno; za nami je še en dan žena. Prav ob tem prazniku je čas za razmislek. Da ne bi govorili in pisali o enih in istih temah, lahko tokrat, v povezavi z ženskim praznikom, celo o kakšni novi. Zgodovina ženskih bojev je znana, vzponi in padci tudi.
Kaj pa je bilo pravzaprav novega v minulem letu in v mesecih, ki so tu?
Seveda bomo spet šteli; koliko bo žensk v novi vladni ekipi in koliko v politiki nasploh. Obeta se skromna številka, a kaj ko jih ni niti na najvidnejših položajih. Ob predsedniku republike, parlamenta, vlade, ustavnega in vrhovnega sodišča, tudi računskega, pa varuhu, generalnem tožilcu in odvetniku, predsedniku KPK; zasveti edina - informacijska pooblaščenka. Bilo je že bolje in morda tudi kdaj bo. Pomembno pa je, da upravičijo zasedbo vseh položajev, ne glede na spol. Najbrž jih ni bilo prav lahko najti, saj se je marsikdo že močno "opekel" oziroma so ga kar "spekli". Politika je bila nekoč zelo vabljiva in položaji tudi, dandanes vse manj, vsaj za tiste, ki vedo, da lahko slava vse prehitro mine. Že nominacija te lahko dobesedno uniči. Stranke in njeni voditelji pridejo in pogosto kmalu odidejo. Nanje lahko celo prav hitro pozabimo.
Pojavila so se tudi nova gibanja, v okviru katerih so zlorabljene in zlorabljeni spregovorili. Tudi na filmski sceni, kjer si zagotovo zelo pogosto stojita nasproti lepota in mladost ter moč in odločevalci. Kako hiter je lahko prestop na stran žrtve, če se ta tega sploh zaveda, in kako lahko je uspehov željno osebo prepričati, da ima pot navzgor tudi ostre ovinke, kjer moraš "počivati", ker sicer ne dospeš do cilja. Kako je tu s pravicami žensk? Kako s seksizmom, ki dobiva vse jasnejšo podobo, a malo, premalo prijav. Le kakšna osamljena obsodba ničesar ne bo spremenila. In zato pogosto molk, ki ne bi smel biti "zlato". Tudi v instituciji, ki bi morala biti sveta in povsem brez greha. K sreči se tudi tam odpirajo številne nečastne teme.
Veliko več je namreč dogodkov, ki ženske dejansko in povsem realno žalijo, ponižajo in ponižujejo do dna, pa o njih nikjer ni govora, kot pa izjav, ki se vsako leto uvrstijo na sam vrh nominacij. Pa si oglejmo nekatere. Gre za t. im. "bodečo nežo". Na festivalu Rdeče zore, okoli vsakega osmega marca, namreč razglasijo neslavnega zmagovalca. Doleti lahko slehernika, predvsem znano osebnost, ki javno napada, ponižuje in žali druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti, in/ali/spolne identitete.
Lanskoletni zmagovalec je bil pediater Viljem Ščuka z izjavo: "Množična posilstva deklic (sošolk) niso možna, če so deklice proti. Za spolni odnos sta odgovorna oba udeleženca, saj se dogaja pri polni zavesti obeh." Vsak komentar je tu odveč, seveda ne gre za prostovoljni spolni odnos, pač pa za posilstvo, kjer je uporabljena prisila, ki je seveda lahko zelo različna. Prav zaradi nje je zlomljen vsak odpor in upor. Kako naj bo odgovorna žrtev? In ne vem, o kakšnih množičnih posilstvih je sploh govora? Običajno gre za zgodbo dveh, celo brez neposrednih prič. Če pa je storilcev več, je seveda zadeva podobna sramotnim indijskim zgodbam, o katerih pogosto poročajo svetovni mediji. O kakšni odgovornosti deklic bi tu lahko sploh govorili? Skratka, izjava, ki je nedopustna in je danes niti ne bi več pričakovali. Vsaj pri nas ne.
Kaj pa menite o izjavi filozofa Slavoja Žižka, ki je o mladi Greti Thumberg izjavil: "Ni karikatura ženske, ni nežna, ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje. To so ženske, ki jih imam rad." Menim, da je uvrstitev med nominirance vsaj pretirana, saj bi očitno moral izpustiti prvi dve trditvi in ostati zgolj pri tem, da dekle ne poziva k dialogu, ampak zahteva ukrepanje in jo ima zato pač rad. Dovoliti si torej ne bi smel nobenega opisa mlade okoljevarstvenice. Če jo ima rad, naj jo pač ima, saj vzroka ne sme izdati. S čim je torej žensko - dekle, javno napadel, ponižal in žalil, kar je pogoj za obsodbo? S tem, da je nežna? Presodite sami.
Med nominiranci tega leta je pristal tudi župnik Janez Turinek, ki je dejal: "Kristijanke ste resnično lepe ženske ... zaradi svetega obhajila dišite po večnosti in ste podobne Mariji." S tem naj bi diskriminiral med ženskami in kot lepe označil le kristjanke. Ojoj, potem ne smemo nikoli več niti slučajno reči, da so lepe Indijke, Malezijke, Venezuelčanke … in ostale, ki posegajo po lentah svetovnih lepotic, ... Mislim celo, da župnik niti ni mislil na telesno lepoto kristijank, saj jih je povezal z obhajilom in Marijo. Sodil je (vsaj tako menim) le o lepoti v okviru poklica, ki ga opravlja, a naj se brani sam, nominacija je pač tu. Vsak pa si lahko misli svoje.
Sledi predsednik republike Borut Pahor, ki je med obiskom Švice na Instagramu zapisal: "Špela me je fotkala, kako nekaj radovedno gledam iz hotelske sobe v Bernu, kjer je bil na voljo tudi daljnogled. Sprva sem sicer res občudoval Eiger, 3970 metrov, potem pa me je prevzela privlačna atletinja, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu." Po mnenju za nominacijo pristojnih naj bi se s tem zapisom javno naslajal in spolno objektiviziral ženske ter podajal slab zgled za pretežno mlajše sledilke in sledilce na svojem Instagramu. Sprašujem, ali je zgolj z besedo "privlačna" športnico res javno napadel, poniževal in žalil ter jo zgolj spolno objektiviziral? Zanima me, ali je atletinja izvedela za to ponižanje in žalitev ter kaj bi ali je ob tem rekla? Torej tudi me - ženske, nikoli več ne smemo reči, da je nek moški, morda celo športnik ali poslovnež, privlačen. Je pač dober športnik, uspešen poslovnež in pika. Vesela sem, a nimam Instagrama, v nobenem hotelu pa tudi doslej še ni bilo daljnogleda.
Spominjam pa se časov našega pripravništva na tožilstvu, ko je veljalo, da so kolegi za ... (ne smem povedati kakšne) pripravnice, rekli, da so inteligentne. So očitno že vedeli zakaj. Torej, gospod predsednik bi moral morda zapisati, da ga je prevzela inteligentna atletinja. Bi bilo to v redu tudi za mlajše sledilce ali bi si mislili svoje? Morda pa celo to ne bi bilo sprejemljivo? Še bolje, prav nobenih pridevnikov.
Pisateljica Azra Širovnik se je javno pregrešila z izjavo: "Ne samo, da je mogoče, temveč je neizpodbitno resnično in res: ženska je bitje, sestavljeno iz hormonov." Po navedbah komisije naj bi utrjevala stereotip, da so ženske zaradi svoje biologije čustveno nestabilne, moški pa ustvarjeni iz razuma.
Ko sem nekoč ob osmem marcu sama spregovorila o nekaterih tedaj še za mnoge tako samoumevnih moških in ženskih lastnostih, tako smo leta govorili in modrovali, sem bila takoj poučena, da "ni tipičnih moških in ženskih lastnosti". Sedaj to vem in ne bom komentirala. Res ne.
Tu je še novinarka Vesna Milek, ki se je na neslavnem seznamu letos znašla, ker je omenila da sta globalni gibanji MeToo in Time/s Up prinesli neželene stranske učinke, in sicer v obliki pretirane politične korektnosti in pozivanja k spletnim linčem že zaradi rahlo nerodno formulirane izjave moškega ali ženske, in s tem posledičen strah pred tem, kako javno izreči svoje mnenje.
Menim, da bi res morali znati ločevati med tem, kaj je še sprejemljivo in kaj ne več. Vsako pretiravanje lahko namreč škodi.
In še letošnji zmagovalec; igralec Bojan Emeršič, ki je dejal: "Ni mi všeč, da igralka reče, da ji je Dustin Hoffman povedal opolzek vic in ji je bilo neprijetno. To ni nadlegovanje. Če ti ni všeč vic, lahko greš stran." Zmagal pa je z izjavo: "Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih 15 let, ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo."
Spomnila sem se na predstavo Jamski človek, ki je bila uprizorjena 743-krat in ob kateri smo se prav ob predstavitvi moških in ženskih lastnosti; tudi moških "lovcev" in ženskih "nabiralk", nasmejali do solz. Sprašujem; ali je sedaj v "bunkerju" in ali se sploh ne bi smeli smejati, ker to žali in ponižuje ženske in seveda tudi moške? Je bila kdaj nominirana ali si umetnik v igri morda lahko privošči več?
Naj zaključim; prav je, da ob osmem marcu ne pozabimo na resne boje za pravice žensk, na vse aktivistke, ki so nam omogočile napredek, na pridobitev volilne pravice, na enakost plačil za delo in še na marsikaj, kar nas uvršča na seznam naprednejših držav. Recimo stop nasilju, naj bo beseda da res da in ne res ne. Borimo se za dejansko enakopravnost v vsakdanjem življenju, a ne izgubimo kompasa, ko si ne boš več upal reči, da je nekdo lep, zanimiv, nežen, privlačen, inteligenten, moder ... in takih je k sreči veliko, pri obeh spolih. Saj ju še imamo, kajne?!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
