Spominjam se ptičje gripe izpred let, ko je bil prav vsak mrtev ptič hudo sumljiv. Je res tako hudo, zakaj in komu sploh še verjeti? Ob vseh lažnih novicah je težko "kupiti" prav vse, ker beremo in slišimo. A kaj, ko imamo ta hip še kar nekaj drugih problemov. Kaj pa politika in stanje v njej? Koga "zasledujejo", če sploh, zakaj in kdo, ko pa vse videno in slišano na trenutke meji že na znanstveno fantastiko, vohunske filme in prave kriminalke. Ali pač ne? Mnogi pravijo, da je ta hip celo bolje gledati kar resničnostne šove, kot je trenutno Sanjski moški Hrvaške. Ali niso tudi ti povsem zlagane zgodbe in reklama za izumetničene ljudi, ki iščejo zgolj slavo, pa čeprav je cena zanjo kar previsoka?
Bosmans pravi, da dobri časi ne padejo z neba.
Dobre čase si lahko naredimo sami,
vendar ne z denarjem in tehniko,
marveč s srcem in dobroto.
Le dobri ljudje delajo dobre čase:
če vlada dobrohotnost, če molči nasilje,
če se blaginja deli, če se imajo ljudje radi,
če se najde čas tudi za prijazno besedo ...
Kako sploh govoriti o dobrih časih in za koga še? Ali je zanje celo že prepozno?
Tem za pogovor je te dni izjemno veliko. Čeprav se veselimo prav vseh podarjenih sončnih žarkov in kofetkanja zunaj lokalov, imamo vseskozi tudi slabo vest. Slišimo, da to ni dobro, da se bo nekega dne "zgodilo" in vse spremenilo. Gledamo posnetke silnega taljenja ledu, spremljamo grozljive požare, uničenje milijonov živali, strašljive bolezni, ki hromijo svet, pokole, poboje, migracije, svetovne voditelje brez prave karizme, doma pa še (eno) politično krizo.
Morda pa je bil vsaj pust tisti, ki je mnoge navduševal. Čeprav je življenje en sam velik oder z igralci vseh vrst, ga pustni čas še dodatno popestri. Premišljujem koliko novih likov političnega vsakdana je bilo potrebno ustvariti, kako "slediti in vohuniti", kaj vse je zaživelo med ljudmi. Še dobro, da imajo ob vsem tem mnogi tak smisel za humor.
V času tega pisanja še ne vem, kaj se bo zgodilo na političnem parketu; nova vlada ali predčasne volitve? Zato je morda celo bolje, ker lahko modruješ ne glede na razplet. Mislim, da ga ni, ki bi točno vedel kaj bo, ko bo, če bo.
Demokracija je izziv, a le za zrele ljudi. Nezrelim zamegli um in razsodnost. Prepričani so, da je dovoljeno prav vse. Mediji so na krajih senzacionalnih obiskov celo pred uradnimi obiskovalci, ki naj bi bili tam povsem nenapovedano. Kako je to mogoče in za koga nenapovedano? In potem ima vsak od udeležencev svojo zgodbo, videnje in celo prav. Raj za medijske zgodbe in oddaje vseh vrst. Kdo s kom, če, kdo ne, pa tudi predstave o tem kako je vsem mar za zdravstvo in starejše, pa okolje in stanovanja. Kot, da se je kaj spremenilo. Skrb za vse te probleme je "starček z brado".
Govorimo o letih zamujenih priložnosti. O tem, da so bili napisani zakoni, pa niso dobili "zelene luči", da se je zamenjalo kup vlad, ministrov in sekretarjev. Prišel, videl, šel, bi lahko rekli. So se nekateri celo ustrašili? Koga? Vsi so pred vsakimi volitvami na dan prinesli kup problemov in rešitev, jih ponujali in obljubljali čudeže; za revne, bolne, mlade, starejše, invalide, celo manjšine. Potem so vlade dobivale "obraze", pa so se ti celo "skisali", odšli in prišli novi. Obetajoči in nasmejani na prvem fotografiranju. Potem podtikanja, borbe, pa moji, vaši, naši, levi, desni, zeleni (nekateri celo od zavisti) in spet nič ali zelo malo od obljubljenega. Kritizirati je znal vsak, seveda tuje ideje in prizadevanja. Soglasni so bili pri otrocih s posebnimi potrebami in njihovi zgodnji obravnavi (sramotno bi bilo drugače), pa pri vodi za vse, a kaj, ko je eno zakon in drugo praksa vsakdana. Dvignile so se nekatere plače in pokojnine, napovedale in odpovedale stavke, kupoval mir, a vrelo je vseeno. Tako kot vedno, ko je v ekonom loncu prevroče.
Zakoni so dobili luknjice in luknje in če kaj ni uspelo, je bila kriva prav slaba zakonodaja. Rabili bi tako s tisoč členi in alinejami. Pa so prihajali tajkuni, se "rolali" leta in leta, vse do nekaj sodb, ki so dobile pravnomočni epilog ali pa ne. Laiki ne morejo verjeti, da dobiš enkrat 20 let in več, drugič si oproščen, tretjič nič ali spet desetletje. A to je obraz večstopenjskih sojenj, uporabe pravnih sredstev in ni garancije, da najvišji varuhi zakonitosti doma, kaj šele v Evropi, ne najdejo še kakšne usodne napake. Kaj šele, če ne bodo enotni in se bo začelo govoriti o politični razslojenosti institucij, ki morajo biti vzor, svetinja brez primere, pravi "bogovi", ki živijo v "karanteni" pravičnosti. In tako se izgublja prepotrebni ugled.
Komu bo Tonček iz Kungote še zaupal? Koga bo volil, kje najti nove in neomadeževane, pa vseeno preverjeno strokovne, da ne kupiš "mačka v žaklju"? Kako vedeti, da imajo pravo diplomo, da kdaj ne spijejo kozarček preveč, da so čisti kot solza ali voda izpod Triglava? Kako vsakega preveriti, da ne bo s seboj pripeljal fanta ali dekle iz daljnega svaštva ali ga kar "nastavil" nekje v kakšnem nadzornem organu ali pri velikem "koritu"? Morda bi moral biti povsem brez sorodnikov in prijateljev, čudak, osamljen, v knjigah od rojstva, nepopisan list, brez FB profila in nedejaven na Instagramu. Pa bi bilo to sploh še dovolj? Morda pa je bil njegov deda v partizanih ali pri "ta belih" in genski zapis spet ne bo pravi. Ojoj, kaj vse nam grozi, če preživimo še vse ostale katastrofe iz uvoda.
In potem se čudimo, da so najbolj gledane oddaje šovi vseh vrst. Da si jih nekateri zavrtijo že dan prej, na Voyu seveda. Tam za hip pozabiš na viruse in volitve, gledaš umetne trepalnice, pod katerih težo lepotičke in kandidatke komaj še držijo odprte oči, pa zdrahe in ljubezenske izpade, mišičasta telesa moških snubcev, višek strasti v poljubljanju in še marsikaj. Tudi turške nadaljevanke.
Čakaš še na plesne pare, ki se bodo vrteli in na sodnike, ki bodo neusmiljeni, pa na kuharijo in kmetijo, na pevske talente in še na vse, kar bodo iz sveta uvozili k nam.
Ja, nekateri pravijo, da imajo dovolj vseh političnih kuhinj in kuharjev, okroglih miz in predstav, da ne verjamejo nikomur več. Ali ni žalostno, kam smo pognali naš "voz"?! Potovali smo po lepi beli cesti, potem pa je ta postala tako prašna.
Še vedno, kot velika optimistka, prepričujem, da srečujem ogromno pametnih in silno poštenih ljudi, tudi politikov, ki mislijo resno, ki se trudijo, imajo cilj in ne stavijo le nase .... in tako zelo bi si želela, da se ostali, ki to niso, zavedo, da obstajajo vest, morala in etika. In da so "popravci" v politiki vse težji. Kdaj celo padeš.
Včasih je potrebno prisluhniti kar otrokom, dokler jih odrasli ne "okužimo". Koronavirus pri tem morda le ni najhujši. Ta hip je namreč virusov vseh vrst in dimenzij veliko, veliko preveč. In cepiva še ni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
