Izrečeno terja dvoplastni odgovor. Najprej, čestitke za vse doseženo. Dobro delo si, seveda, zasluži pohvalo. Tudi od kritikov. Pohvalo si zasluži tudi javno opozarjanje sodne veje oblasti, ne le da deluje v neprimernih prostorih, temveč da je za državo najmanj neugledno, če ne celo nedopustno, da za sodišča najema prostore. Za kaj ne bi to storili še za parlament, pa za kabinet predsednika vlade? Gotovo je tam zunaj še kdo, ki bi na račun državnih institucij še oddal kakšen m2 za par milijonov na leto.
Po 30 letih se je sodstvo tako končno in še bolj na glas zavzelo za svojo štalco. Kdaj pa bo na vrsti še kravca? Namreč vsebina. Tudi tu pozdravljam malenkostni napredek v obliki še donedavnega zelo težko sprejetega dejstva, da »[sodnike] javnost ne ocenjuje le skozi posamezne sodne odločitve, ampak mora[jo] za ugled sodniškega poklica skrbeti vsak dan v tednu in vsak dan v letu. Zato bo[do] za [svoj] ugled v javnosti največ storili sami, če bo[do] ob zvestobi sebi lahko hkrati zvesti svojemu poklicu in etičnim standardom, ki [jih] zavezujejo.«
Z ust predsednika vrhovnega sodišča (in od tam v božja ušesa?) so s tem prišle besede, ki jih je kritika nenehno poudarjala zadnjih deset let. In tu ni šlo za kritiko, kot zmotno meni predsednik republike, tistih, ki so sodelovali v konkretnih postopkih, temveč za presojo s kritične akademske, neangažirane distance, sledeč evropskim standardom, izpolnjevanje katerih se od posameznih sodnikov in sodstva kot celote pričakuje. Ta kritika ni bila nikdar sprejeta pozitivno, na srečo pa je bil vendarle tak njen praktični učinek, kot kažejo vsaj spremembe na diskurzivni ravni.
Zmerni optimizem sodne oblasti je lahko upravičen, lahko pa tudi ne. Z akademske plati je do polovice napolnjen kozarec treba spoznati za pol praznega. In bojim se, da, ko gre za slovensko sodstvo, do te polovice praznine še niti nismo prišli. Sistem trenutno količinsko obvladuje samega sebe, zelo malo, ali pa nič, razen v ekscesnih primerih, pa vemo o kakovosti teh odločitev. Tu je tudi odgovornost akademske stroke, ki še ni razvila sistemskega kritičnega spremljanja sodne prakse. Šele ko bo ta uveljavljen, bomo lahko resnično presojali kakovost slovenskega sodstva ter razglašali, da pravna država, ne glede na vse, zares deluje.
Do tja je še daleč. Pa ne le na strani akademikov, ampak tudi sodstva samega. Kot tisti, ki so znotraj, zelo dobro vedo, da so sociološko-psihološke, često tudi integritetne razmere v sodstvu vse prevečkrat na zelo nizkem nivoju, včasih celo porazne. Slovensko sodstvo ima, z drugimi besedami, velik kadrovski in z njim pravzaprav povsem človeški problem. Drug, še večji problem, pa je sistemsko-konceptualni. Še vedno nadaljujemo z modelom masovnega birokratskega sodstva po jugoslovanskem zgledu. Ta model najbrž lahko doseže največ to, kar zmore zdaj. Če bomo hoteli več, bo potrebna temeljita sprememba, same paradigme.
Zanjo pa je potrebno troje. Prvič, reformna pripravljenost znotraj sodstva samega. Drugič, razumna politika, ki bo znala to reformno pripravljenost preliti v novo zakonsko ureditev. Tretjič, zakonska ureditev bo morala poosebiti novi teoretični model sodstva, ki ga mora nekdo zasnovati. Navadno so to akademski, strokovni krogi. Zaenkrat je izpolnjen le tretji pogoj. Na druga dva pa še čakamo. Že polnih trideset let.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
