FURS je izdal spremembo dokumenta Davčne blagajne in davčno potrjevanje računov, z dodanim odgovorom na vprašanje v zvezi z davčnim potrjevanjem računov za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve (TBE) opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci iz drugih držav članic EU.
DAVČNE BLAGAJNE IN VEZANE KNJIGE RAČUNOV (VKR)
10. 2. 2020
Davčne blagajne in davčno potrjevanje računov
sprememba dokumenta
***
Več na povezavi: Davčne blagajne in davčno potrjevanje računov, 1. izdaja, december 2019
_______________
VPRAŠANJE in ODGOVOR:
Ali je treba davčno potrditi račun za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve (TBE) opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci iz drugih držav članic EU?
Za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci iz 30. c člena ZDDV-1 (v nadaljevanju TBE storitve) je s prvim odstavkom 30.c člena določeno, da je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima oseba, ki ni davčni zavezanec sedež, stalno ali običajno prebivališče. To pomeni, da če so te storitve opravljene fizični oseb, ki ni davčni zavezanec, s stalnim/običajnim prebivališčem v drugi državi članici, se šteje, da je kraj opravljanja take storitve v drugi državi članici (državi stalnega/običajnega prebivališča prejemnika storitve), torej kraj opravljanja take storitve ni Slovenija.
Kot izhaja iz 2.2.3 točke podrobnejšega opisa Zavezanec za izvajanje postopka davčnega potrjevanja računov je za davčno potrjevanje računov glede na določila ZDavPR pomembno, da se račun nanaša na dobavo:
- ki je predmet obdavčitve po ZDDV-1 (dobave, za katere je po ZDDV-1 kraj dobave blaga ali kraj opravljanja storitev Slovenija) in
- da gre za račun, ki je izdan po slovenskih predpisih o DDV.
Iz navedenega izhaja, da obveznost za davčno potrjevanje ni določena za davčnega zavezanca, ki se je v Sloveniji registriral v posebno ureditev miniVem, in mora od 1. 1. 2019 pri izdaji računov za te storitve (30.c člen ZDDV-1) osebam, ki niso davčni zavezanci s sedežem v drugi državi članici, izdajati račune po ZDDV-1, ker kraj opravljanja takih storitev ni Slovenija.
V zvezi s tem pa je od 1. 1. 2019 dalje treba upoštevati tudi spremembo 30.c člena ZDDV-1 (novela ZDDV-1J, objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 77/18) po kateri je v skladu s tretjim odstavkom 30.c člena ZDDV-1, ob izpolnjevanju določenih pogojev do praga 10.000 eurov kraj opravljanja teh storitev prejemniku – osebi, ki ni davčni zavezanec s sedežem, stalnim običajnim prebivališčem v drugi državi članici, Slovenija. Z namenom razbremenitve podjetij z majhnim obsegom čezmejno opravljenih TBE storitve se je s tretjim odstavkom 30.c člena ZDDV-1 uvedel prag v višini 10.000 evrov prometa, do katerega lahko izvajalec storitev s sedežem ali stalnim oziroma običajnim prebivališčem v Sloveniji za dobavo storitev končnim potrošnikom v druge države članice uporablja pravila o kraju obdavčitve v skladu z ZDDV-1 (po sedežu, stalnem ali običajnem prebivališču izvajalca storitev).
Tretji odstavek 30.c člena ZDDV-1 določa, da je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj opravljene storitve kraj, kjer ima izvajalec storitve sedež, ali če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) izvajalec ima sedež, ali če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče samo v eni državi članici in
b) storitev je opravljena za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica iz prejšnje točke, in
c) skupna vrednost opravljenih storitev iz prejšnje točke brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 eurov in tega zneska ni presegla niti v predhodnem koledarskem letu.
Po šestem odstavku 30.c člena ZDDV-1 pa se izvajalec storitve, ki sicer izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 30.c člena tega zakona, lahko odloči, da je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima prejemnik sedež, stalno/običajno prebivališče.
Če slovenski davčni zavezanec opravi TBE storitve za katere so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1, je kraj opravljanja teh storitev do limita 10.000 evrov Slovenija, je račune za tako opravljene storitve treba davčno potrditi v skladu z ZDavPR.
Računa za prej navedene storitve pa ni treba davčno potrditi, če se je slovenski davčni zavezanec, ki sicer izpolnjuje pogoje po tretjem odstavku 30.c člena ZDDV-1, v skladu s šestim odstavkom 30.c člena ZDDV-1 odločil, da je kraj opravljanja teh storitev po sedežu prejemnika in je izbiro vnaprej priglasil davčnemu organu (kraj opravljanja storitev ni Slovenija).
Vsebina datotek s podatki o računih:
Vsebina datotek s podatki o računih, ki se morajo posredovati v potrjevanje, je enaka kot pri ostalih izdanih računih za dobave, opravljene na ozemlju Slovenije, ki se morajo pošiljati v potrjevanje.
Če pogoji iz tretjega odstavka 30.c člena ZDDV-1 niso izpolnjeni in s tem kraj opravljanja TBE storitev ni Slovenija, računi za tako opravljene TBE storitve niso predmet davčnega potrjevanja. Če želi zavezanec takšen račun posredovati v davčno potrjevanje, se v datoteko s podatki o računu vpišejo podatki na naslednji način:
- v polje »Vrednost neobdavčljivih dobav« (R_3.9.7) se vpiše vrednost obdavčljive dobave v tujini, in sicer vrednost osnove brez tujega DDV
- v polje »Ostali davki/dajatve« (R_3.9.4) se vpiše znesek tujega DDV
- V polja, ki so predvidena za vpisovanje podatkov o DDV - osnova, stopnja, davek (R_3.9.21, R_3.9.22, R_3.9.23) se ne vpisuje ničesar. V ta polja se vpisujejo vrednosti le, če račun vsebuje znesek obračunanega slovenskega DDV.
Vir: FURS
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
