Zakaj zanje v zaporu ni posebnih prostorov, kjer bi z obiskovalci lahko prenočile? Si tega v nasprotju z moškimi ne zaslužijo? Kje je tako opevana enakopravnost spolov? Jim moški stojijo ob strani, jih obiskujejo in nanje čakajo? Kakšne so storilke najhujših kaznivih dejanj? Kako je, ko se vrnejo in ali okolica kdaj pozabi na to, kje so bile in kaj so storile? Res težje dobijo zaposlitev? So diskriminirane?
Hiša je zgrajena iz opeke in temeljev.
Dom se zgradi iz ljubezni in sanj.
(neznani avtor)
Spominjam se dne, bila je nedelja, ko sem sedla v taksi in se z nekega dogodka odpeljala v službo. Bila sem varuhinja človekovih pravic. Takoj sem zagledala voznico, kar je med taksisti prej redkost kot pravilo. Začela je pogovor: »Z vami nisem najbolj zadovoljna.« Vedela sem, da me je prepoznala. Takoj sem jo seveda povprašala, s čim smo si pri Varuhu (saj ni mislila mene osebno) zapravili kredibilnost. Povedala je, da je pričakovala odgovor, a ga ni dobila. Na nekaj dodatnih vprašanj sem izvedela, da je bila v zaporu, in ji obljubila, da zadevo takoj preverim. In tudi sem, a ni bilo tako, saj smo poslali odgovor. Takoj naslednje jutro so jo iz naše glavne pisarne tudi poklicali. Bila je presenečena. Usoda je hotela, da sem se prav kmalu spet peljala z njo. Kaj lepšega, takoj sem ji hitela pripovedovati resnico, a je prešla na povsem novo temo. Otrok in stiki. Pomagala sem ji z nasveti, pa je le zamahnila z roko in dejala: »Saj ni edini, ki so mi ga vzeli.« Dala mi je misliti. Premišljevala sem, kako se počuti, ji je zapor »vzel« otroke, zakaj ne naredi vsega, da jih dobi nazaj, ali so vsaj otroci skupaj, kdo jih obiskuje, kje je njihov oče in še marsikaj. Njena zgodba se me je pošteno dotaknila in o tem nisem nehala premišljevati. Kaj jo je v to pahnilo, zakaj je šlo tako »daleč«, ali bo zdaj vztrajala v življenju zunaj zidov, ali družba takim sploh pomaga v zadostni meri? Kaj bi morala narediti?
Ob njej in njenih zgodbah sem z zgodovinskim spominom segla desetletja nazaj. Ko sem se na začetku tožilske kariere srečevala z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj, skoraj ne pomnim mladoletnic, ki bi izvršile ali izvrševale huda kazniva dejanja. Šlo je za drobne tatvine, morda kakšen ženski prepir z lasanjem, največ lahko telesno poškodbo. Zaradi težkih družinskih razmer je bila kakšna izmed njih nameščena v zavod, običajno v Višnjo Goro – ne pomnim primera, da bi bil kateri izrečen mladoletniški zapor. Seveda v nasprotju z moškimi vrstniki.
Med polnoletnimi storilkami kaznivih dejanj so prav tako prednjačili premoženjski delikti, zlasti tatvine, redkeje vlomi in ropi, pogosteje goljufije, vsega preostalega je bilo za vzorec. S prevzemanjem vodilnejših položajev v gospodarstvu smo jih nekaj našli tudi med storilkami gospodarske kriminalitete, a le redko jih je pot vodila na Ig. Nekaj je bilo storilk nasilja, vse pogosteje pa so bile njegove žrtve. Zgodilo se je sicer, da so v obrambi, torej prekoračenem silobranu, segle po smrtonosnem orožju in vzele življenje svojemu ali družinskemu »rablju«. Kazen je bila zanje neke vrste »odrešitev« in v zapor so se celo na neki način »umaknile«. Menile so celo, da so ravnale povsem pravilno.
Sodobne ženske kot storilke ubirajo nove poti, pogosto kot »pomočnice« moških. Nekatere namreč njihovi partnerji, lahko zgolj poslovni, celo v to prisilijo, velikih koristi od tega običajno niti nimajo. Najdejo se tudi med prevoznicami ilegalnih prebežnikov, kot sostorilke zlorabe prostitucije, ker lažje navežejo stike s potencialnimi žrtvami, računovodkinje, ko denar spretno izginja, sposobne so tudi zelo sofisticiranih oblik kriminalitete, običajno celo povezanih z mamili in njihovim prevozom. V družinskem nasilju niso le žrtve, vsaj ne toliko kot v preteklosti, zato ovadb, pri katerih igrajo eno in drugo vlogo, niti ni tako malo. Seveda jih je največ med mrtvimi prav za domačim »ognjiščem«. Tu so še ponarejanja in preslepitve, celo starejših in bolnih, mimo katerih preprosto ni mogoče iti. Boji za otroke ob razvezi ali razhodu so hudi, če se seveda staršema nikakor ne uspe sporazumeti. Še vedno namreč velja staromodno prepričanje, da je vsaka mama, ki »prepusti« otroka očetu, slaba in ji bo to okolica hudo zamerila. Kljub zelo ostremu nasprotovanju nekaterih očetov in njihovih društev, ki trdijo, da so povsod odločevalke ženske in da so posledično skoraj vsi otroci dodeljeni materam, obstaja nekaj primerov, ko se je zgodilo ravno nasprotno. In boji žensk so tu prav neverjetni. Za otroke, za ponos, za ... Še vedno seveda govorimo o primerih, ko sodišče tako odloči tudi in predvsem zaradi izvedencev, ki preučijo povsem konkretno situacijo in največjo korist za otroka ali otroke. Včasih jih je postavljenih celo več, kar zelo podaljšuje postopke vseh vrst. Kaj sploh reči, če tako odloči sodišče? Nekateri, ne glede na spol, tega nikakor ne morejo sprejeti. In boji vseh vrst se nadaljujejo, celo do bridkega konca. Kdo jih bo ustavil? Rešitve, tiste prave in pravične, ne prinese niti evropsko sodišče.
Kaj torej pomeni zapor? Je res kazen ali priprava na »streznitev«? Kako bo, ko se ženska iz njega vrne na prostost? Bo zmogla stopiti v starševske in partnerske odnose? Ji bo kdo ponudil pomoč na tej poti? Bo zmogla zaživeti in živeti brez povratništva? Kako jo bodo sprejemali najbližji? Bo »madež« Iga prehud za njeno okolico? Seveda je vse odvisno tudi od nje same, od tega, ali je razčistila sama s seboj, zlasti zakaj se ji je to zgodilo in kaj narediti, da se nikoli več ne bo ponovilo. Menim, da bi se morale ustrezne službe intenzivno ukvarjati z njo že pred odpustom. Kajti, če bo »sama« in le kaznovana, bo njena nadaljnja pot težka, celo težja kot pri moških. Še zlasti, če se vrača v družino, ki ni ostala brez posledic.
Zato je potrebna še večja preventiva, kajti za kurativo je vedno prostor, a je žal za zidovi … pa čeprav »grajskimi«. Zato je tako pomembno, da družba pravilno ukrepa ob prvem problemu, ki mu pravimo kaznivo dejanje, najde pravo pot do storilca ali storilke in naredi prav vse, da se dejanje vsaj ne ponovi.
Potem se ne bomo čez desetletja spraševali, kaj in kdo je kaj zagrešil, da je otrok, ki je bil storilec tatvin pred 14. letom starosti in celo kazensko neodgovoren, pot nadaljeval prek vseh zavodov prevzgojnega doma, mladoletniškega zapora, pa vse do Doba, kjer je kar stalni »gost«.
Nekaj je šlo tu zagotovo narobe, in to ni bil spol. Najprej je bila tu družina, ki ni znala in niti zmogla, nato so bili »odgovori« države na številna kazniva dejanja, ki so se čedalje bolj kazali v represiji in nepravilni, zlasti pa nepravočasni obravnavi. Ko je bilo za pomoč prepozno, so sledile »osamitve«.
Menim, da bi zlasti pri ženskah – storilkah kaznivih dejanj zmogli narediti več. Že ko se jim prvič »zalomi«. Zakaj imamo sicer toliko strokovnjakov vseh vrst?! Naj se torej njihova teorija prelije v bogato prakso. Potrebujemo jo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
