Kako so se odzivali najšibkejši členi družbe? So morda upali zaman, se borili brez uspeha, vztrajali in popuščali? Smo še socialna država, ki vidi vse, zlasti najranljivejše? Je revežev morda manj? So le bolj skriti? Zakaj je vse več pro bono ambulant in centrov za pomoč brezdomcem? Zakaj so med njimi celo ženske in mladina? Kako drugače je danes? Je razkorak med najrevnejšimi in najbogatejšimi res vse večji? Ali tudi (prav) zaradi številnih humanitarnih organizacij mnogi živijo bolje, kot bi sicer? Vsekakor.
Vse, kar je vredno imeti, je vredno tudi deliti.
(Sri Chinmoy)
Vsako leto proti koncu spet poslušamo o najbogatejših, jih videvamo v številnih medijih, ocenjuje se njihovo premoženje, nekateri obrazi so povsem novi, drugi stabilno pri vrhu, tretji celo izginjajo. Razmišljamo, s čim jim je le tako uspelo, kako je izmerjeno njihovo silno bogastvo, se imajo čas ustaviti in povohati cvetlico, pogledati sončni zahod, so še brez varnostnikov ter kako jim bo pri srcu, ko bodo zboleli oziroma morali oditi s tega sveta. Živeti bi vendar morali večno, da bi potrošili pridobljeno bogastvo. Pa so materialne dobrine res tiste, ki nas tako zelo osrečujejo? Je bogastvo stotih sploh prav izmerjeno? Ali ne bi morali izmeriti tudi sreče, ki jo ob tem občutijo? Jo sploh poznajo?
Zakaj vedno znova poslušamo o dobitnikih na loteriji, ko pa nekateri kmalu zapravijo ves denar? Kaj pomeni, če si prav ničesar več ne moreš želeti, ker lahko vse dobiš ali ker to celo imaš?
Ni tekanja po trgovinah, pomerjanja, iskanja popustov, jadikovanja, ker ni pravih številk in modelov. Ni sprehajanja po številnih katalogih, risanja ter pisanja idej in želja. Niti trem dobrim decembrskim možem. Kakšno prikrajšanje! Celo o tvojih oblačilih odločajo stilisti, o prehrani nutricionisti. Je to to?
Vsako leto ob koncu novembra trgovci napovedo tako imenovani črni petek, ki se je tako kot marsikaj preselil k nam iz tujine. Letos sem prvič slišala, da bi morali na ta dan močno znižati tudi in predvsem cene hrane, ne le oblačil in obutve. Se bo to kdaj zgodilo? Ja, marsikaj se je na področju razprodaj korenito spremenilo. Črni petek se je zdaj raztegnil skoraj na ves teden, znižanja so pogosto med letom in ne kot nekoč, ko so bila zgolj dvakrat – pozimi in poleti. Pravijo, da vsako leto zapravimo več, kupujemo celo brezglavo, kot da bi se že jutri zaprlo prav vse. Spominjam se slik v medijih, ko so ljudje tik pred dvodnevnim zaprtjem velikih nakupovalnih središč iz njih vozili prepolne vozičke, kmalu zatem pa spet iskali dežurne trgovine za »vsaj mleko in kruh«. Kot da lahko vse poješ, potem pa iščeš diete vseh vrst, da te rešijo zakisanosti in težav s prebavili, zlasti pa s čezmerno težo. Potrošništvo nas je dobesedno obsedlo, »padamo« na napise 50-odstotno (kaj šele 70-odstotno!) znižanje in sploh ne preverjamo, koliko je kaj stalo pred tem. Morda pa s tem »kupujemo« tudi prijaznost in toplino? Zagotovo nam obojega pogosto primanjkuje. Osrečilo bi nas bolj kot vse znižane obleke vred. Če bi imeli koga, s komer bi sedli na kavico in se res odkrito pogovorili. Zato ne pravijo zaman, da je pravi, res pravi prijatelj tisti, ki je vreden suhega zlata. Ker te ne pozna le takrat, ko si na položaju, ko imaš dovolj denarja, ko si zdrav in brez večjih problemov. Tak, ki si vzame čas zate tudi, ko si v krizi, taki ali drugačni. Takih pravih prijateljev pa je malo in bogati so tisti, ki jih imajo. Zelo bogati.
Veliko pa je žal ljudi, ki se borijo iz dneva v dan, za vsak dan posebej in znova. Za preživetje. To je drugi obraz vsakdana mnogih, ki živijo na robu in skoraj nevidni.
Še zdaj imam pred očmi sobotni poletni prizor v mestu. Tam na Nazorjevi je bilo. Sključena starka je pred seboj rinila prazen voziček in z njim vred nenadoma izginila. Na klopci je posedal enako star, če ne celo starejši, možakar. Gospa se je vrnila in na vozu je bila velika črna vreča. Le kaj je v njej, sem ugibala. Dokler ni postala pri gospodu in začela iz nje zlagati veliko belega kruha, narezanega na enake kose. Veselo jih je spravil v belo plastično vrečko in se ob tem boril z golobi, ki so ga začeli obletavati. Uspelo mu je. Gospa je voz odpeljala naprej, le kam? Veliko tem za naš razmislek. Nihče od njiju zagotovo ne pozna tatarskega bifteka, pa šampanjca in kaviarja. Pomislim, ali še kdo od naših otrok je v belo kavo nadrobljen kruh. Tako smo včasih zajtrkovali, če ne mi, pa vsaj naši starši. In vsi smo se počutili precej enake. Koliko kruha in hrane danes konča v smeteh. Pohvalno za Lionse in številne trgovine, ki so končno dosegli, da se s to hrano, ki bi jo sicer zavrgli, osreči mnoge. Pa tudi za vse, ki z novimi idejami o pomoči najdejo marsikoga, ki bi bil sicer pozabljen.
Pred nekaj tedni, bilo je v tednu otroka, je mama mlade deklice izpostavila svojo travmo. Hčerki je kupila čevlje, take, kot si jih je želela, in presrečno dekletce – osnovnošolka – ji je zaupala, da jo bodo zdaj njene sošolke sprejele medse kot enakovredno. Kaj bi se zgodilo, če torej ne bi imela takih čevljev? Bi bila izločena, sama, žalostna, neenakovredna? Kdo ali bolje: kaj pravzaprav danes lahko kroji prijateljstvo med mladimi?
Te dni nas obiskujejo prijazni in zelo dobri decembrski možje. Nekatere kar vsi trije, in to večkrat. Otroci so že popolnoma zmedeni, saj jih nadomeščajo že njihove žene; gospa Miklavževa ali Božičkova, no, za soprogo dedka Mraza še nisem slišala, a zagotovo je že kje blizu. Jih je prinesla spolna enakopravnost ali kaj drugega? Kje so zgolj sladkarije, suha jabolka in pomaranče? To preprosto ni več »v modi«, saj večina dobiva draga in velika darila.
A so tudi taki, ki jih nikoli ne bi, če ne bi bilo humanitarnih organizacij in dobrih ljudi. Prav te dni jih je na vsakoletnem dogodku sprejel predsednik republike. Zahvalil se jim je za srčnost in navdih, ki ga dajejo ljudem na preštevilnih področjih javnega in zasebnega življenja. Pomislite na milijone ur, ki so jih opravili za druge. Za vidne in nevidne, ki so pogosto zaradi duševnih težav celo stigmatizirani. Odpisani, ker ne znajo in ne zmorejo stopiti na plano.
Zato je tako pomembno, da država prepozna vlogo in pomen prostovoljstva, dela za druge in neprecenljive pomoči, ki celo nadomeščajo skrb državnih institucij, jim dajejo kar potuho in revščino pokažejo v manjši luči. Kaj bi brez njih, se je vprašal predsednik.
Tako je tudi pri invalidih, ki jim je posvečen 3. december, njihov vsakoletni mednarodni dan. Preteklost nam namreč na tem področju ne more biti v ponos. S težavo je država po številnih rezih, tudi v socialno politiko, le doumela, da je njen pravi obraz tisti, ki ga kaže do posebej ranljivih skupin ljudi, in teh ni prav malo.
Tu so še otroci, starejši, bolni, pa vsi s posebnimi potrebami, brezdomci, Romi in tujci.
Na prvo mesto je vsekakor treba postaviti dostojanstvo slehernika. Krivice in nespoštovanje nekateri, ki so že tako prikrajšani, namreč občutijo še mnogo bolj. Ostajajo pravzaprav nevidni v vsak dan bolj vidnem svetu. Tu ni prostora za stigmatizacijo in diskriminacijo, in to je treba poudarjati vsak dan, da ne izgine iz naših besednjakov. Sprejeli smo marsikateri zakon, tudi tisti o osebni asistenci, a izvajanje v praksi že buri duhove. Na vse to je treba misliti prej in doreči prav vse, kajti slabo je, če se nekaj tako dobrega v praksi izrodi.
Kaj šele dolgotrajna oskrba, ki tiči v predalih in le ob menjavi vlade pokuka na plano, nato pa spet kar ponikne. Vsak jo vidi po svoje, denar pač kroji skoraj vse.
Dobili smo nekoliko višje pokojnine za tiste, ki so delali 40 let, a te še vedno ne omogočajo dostojnega preživetja. Dvignile so se socialne pomoči ter se s tem skoraj približale najnižjim plačam in pokojninam, presegle celo sramotne invalidnine in težko je poslušati, da ljudje preračunavajo, kaj se jim bolj splača. Delavce mnogi tako iščejo celo v tujini, z njimi počasi prihajajo družine in revežev bo še več. Delo bi moralo biti vrednota. Kaj pa prekarci? Vlada je obljubila njihovo »odpravo«, a najbrž je oreh kar pretrd. Ostali so nekateri dodatki, zvišale so se najnižje plače, kupljen je socialni mir. Do novih zahtev in napovedi stavk.
Kolikokrat poslušamo vprašanje: ali smo še socialna država? Po denarju, ki je namenjen za preštevilne socialne transferje in pomoči vseh vrst, bi vsekakor morali biti. Pa je povsem prav razporejen? Ali zunaj tega ostajajo ljudje, ki ne znajo in zmorejo predstaviti svojih stisk, ki jih pristojni ne vidijo, jih spregledajo, jim vsega, kar jim pripada, sploh ne ponudijo? Vprašanje je relevantno tudi za brezdomce, ki jih videvamo na ulicah. Nekateri bodo deležni vsaj silvestrske večerje, spet drugih pa niti tam ne bo. Vprašanje za bolne, ki iščejo pomoč v pro bono ambulantah, pa za iskalce pomoči pri humanitarcih vseh vrst. Predvsem starejše, ki pogosto ostajajo pozabljeni od najbližjih.
Če bi vsaj delček bogastva najbogatejših našel pravo mesto, bi oni ostali še vedno zelo bogati, revnih pa sploh ne bi bilo. Ne le pri nas, celo v svetovnem merilu. A kaj, ko tisti, ki imajo veliko, želijo še več.
In vendar, naj se leto ne zaključi le s pozivom bogatim, naj darujejo za revne, bolne in silno nesrečne. Poziv velja predvsem državi, da omogoči delo in pošteno plačilo, odpravi izkoriščanje in nepoštene prakse, zlasti s kaznivimi dejanji obarvano zaslužkarstvo, pa bo dovolj za vse, ki tu živimo. Kajti prav nespodobno življenje nekaterih je mnoge pahnilo v obup, epiloga ni bilo (ali vsaj še ne) in mladi ne vidijo poštene prihodnosti. Kakšen zgled jim daje ta družba?
Vprašati se je namreč treba: ali se lahko vsako jutro zazrem v ogledalo, ne da bi me bilo sram, pa četudi ne bo obiska policije, pisma sodišča ali davkarije ter posledično iskanja dobrih odvetnikov in lukenj v zakonih, ki se jih da vedno najti. Vprašati se je treba, ali ravnam z drugimi tako, kot bi si želel zase. To bo povsem dovolj.
Ogledal je veliko, celo v javnih prostorih, le da se nekateri nočejo zazreti vanje ali pa v njih vidijo le svojo »lepo« in zlagano podobo. Za drugačno niti ni prostora … Do kdaj bo tako?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
