»Antropolog je otrokom v nekem afriškem plemenu predlagal tekmovanje. V senco drevesa je postavil košaro in otrokom dejal, da jo dobi tisti, ki bo prvi pritekel do drevesa. Otroci so se prijeli za roke in tekli ... Ko so prišli do drevesa, so posedli okoli njega in si razdelili dobrote iz košare. Antropolog ni mogel verjeti svojim očem. Vprašal jih je, zakaj niso tekmovali in poskusili prehiteti drug drugega, saj bi zmagovalec sam dobil celo košaro. Otroci so mu odgovorili: UBUNTU* ... kako bi lahko bil eden izmed nas srečen, če bi bili vsi drugi žalostni?«
(neznani vir)
*UBUNTU v kulturi Xhosa pomeni: »Jaz sem, ker smo vsi.«
»Jaz sem, ker smo vsi.« Kako pomembno in uporabno sporočilo.
Vsekakor nas ta miselnost afriških otrok lahko vodi v vsakodnevnem življenju, ko si podajamo roke pomoči in solidarnosti. Odraslim in otrokom, povsem brez izjem.
Konvencija o otrokovih pravicah ima namreč štiri glavna vodila oziroma načela. Ta so: prepoved sleherne diskriminacije, največja otrokova korist, pravica do preživetja in zaščite pred izkoriščanjem ter participacija. Seveda so to včasih le pobožne želje, ki jih v praksi mnogi kršijo prav na škodo otrok.
Tako so nas dnevno polna usta »otrokove največje koristi«, a kaj ko imamo o njej lahko tako različne poglede. Celo strokovnjaki. Otrok bi zagotovo potreboval starša, ki sta tej vlogi kos, ne glede na to, ali živita skupaj ali ne. »Klic po očetu«, ki ga v svoji knjigi z istim naslovom lepo opisuje dr. Martina Žmuc Tomori, pogosto ne prestane praktičnega preizkusa. Nekateri očetje ne odigrajo svoje prave vloge oziroma je niti ne morejo, včasih žal tudi zaradi mater, ki si otroke povsem »lastijo«. Seveda to ne velja za primere, ko v družini vlada nasilje in močno negativno vpliva na nič krive otroke. Ti so njegove žrtve tudi, če ga zgolj opazujejo, kaj šele, če ga neposredno doživljajo. Tu ni dileme; to ni v otrokovo korist. Kar nam mora biti jasno, in to zelo hitro, kajti izpostavljanje nasilju ima za otroke daljnosežne posledice. Zato je hitrost postopkov prioriteta vseh vpletenih. Kdor jih zavlačuje, iz kakršnegakoli razloga, se mora zavedati posledic. Pa se jih res? Kaj naredijo službe, ki so za to poklicane? Premalo. Postopki trajajo predolgo in puščajo posledice, ki jih ne bo mogoče odpraviti.
O participaciji otrok običajno zgolj govorimo, saj jih kljub konvenciji ne upoštevamo kot subjekte. Zanimivo jih je bilo poslušati ob letošnjem svetovnem dnevu otroka, ki smo ga praznovali 20. novembra. Takrat so spregovorili pri predsedniku republike, v državnem zboru in na mnogih občinah. Njihova nova tema je bilo tudi okolje. Skrb zanj je zagotovo letos spodbudila Greta in sledijo ji mnogi. Nekateri le s »figo v žepu«. Mar nam narava ne dokazuje prav vsak dan, da smo že skoraj prepozni?
Sprašujemo se tudi, ali držijo ugotovitve raziskave, ki jih je leta 2017 predstavila organizacija Save the Children. Po izsledkih te raziskave so slovenski otroci drugi najsrečnejši na svetu, takoj za Norvežani. Po blaginji naj bi dosegli 6. mesto, kar ni slišati slabo. Tu se lahko takoj vprašamo, ali je to res in kako je z revščino, ki jo močno izpostavljajo nekatere nevladne organizacije. Pretiravajo? Ne glede na odgovor je treba povedati, da je prav vsaka revščina in lakota otrok popolnoma nepotrebna in odveč. Ne smemo se zadovoljiti z raziskavami in jim popolnoma verjeti. Se še spomnite zvončkov, s katerimi so na eni izmed slovenskih šol zvonili tistim, katerih starši niso plačali kosila? Nedopustno.
Seveda ni mogoče niti mimo dejstva, da starši mnogih transferjev za otroke vedno ne namenijo prav njim. V vrtcu in šoli ne smejo biti lačni in prepričana sem, da niso. Kako je doma, je seveda drugo vprašanje. Romski otroci tu zagotovo prednjačijo, saj mnogi ne obiskujejo šole in so prav zato za marsikaj prikrajšani. Morda pa zakon, ki ga DZ kasneje ni sprejel, le ni bil tako slab? Da bi torej obiskovanje šole povezovali s prejemom otroškega dodatka, po znanem sistemu korenčka in palice. Celo nekateri Romi vedo povedati, da otroke pošiljajo v šolo, ker jih pač morajo. Vsaj minimalno. Pomembno je sporočilo države, ki mora biti jasno. Osnovna šola je obvezna za vse.
Seveda pa se pri otrocih in odgovornosti njihovih staršev vedno znova zastavlja tudi vprašanje cepljenja otrok in posledic neprecepljenosti. Je nov pojav že pozabljenih bolezni kaj spremenil? Bojim se, da zgolj pri tistih, ki prisegajo na cepljenje. Prepričali smo torej le prepričane. Kdo bo preostale? Otrok je namreč v vsem zaupan staršem (oziroma skrbnikom), pa še med njima, torej med očetom in materjo, kdaj prihaja do zelo različnih stališč o istih zadevah. Tudi o zdravstvenih temah.
Na močni in edini potezi je stroka, seveda pa tudi državni aparat, ki potrkata na vest staršev ter jih opozorita tudi na njihove dolžnosti, in ne le pravice. Na vseh področjih njihovega življenja, in teh je veliko.
Otrok ima med drugim pravico do varstva zasebnosti, kamor spada tudi objavljanje njegovih fotografij na spletu, v medijih in drugje v javnosti. Varstvo pravic otroka se sicer spreminja glede na njegovo odraščanje ter s tem seveda tudi vedno večjo zrelost in zmožnost presoje posledic določenih ravnanj. Starši bi se morali ukvarjati tudi z vprašanjem, kakšna tveganja prinaša objava slik otrok, celo dojenčkov. Preverite, kaj vse objavljajo, in najbrž se boste zgrozili. In potem se dnevno sprašujemo, od kod otrokom zasvojenost z modernimi aparaturami, ki staršem pogosto kupujejo prosti čas in podarjajo ljubi mir. Običajno pridejo po pomoč, ko je že prepozno in bi morali zdraviti kar vso družino. Tudi v prometu nekateri ne prepoznajo nevarnosti uporabe pametnega telefona, četudi so vozniki. Kakšne zglede dajejo mladim?
Kaj pa romske poroke? Pri tem so mišljene poroke – četudi zgolj obredne – mladoletnih deklic, celo otrok pod 14. letom starosti. Ali zanje ne velja opredelitev kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let? Kot da ga ni, kajti postopkov praktično ni ali so zelo redki. Zakaj to dopuščamo, zakaj se slepimo in marsikaj raje kar spregledamo? Ali so romske deklice brez ustrezne zaščite pred izkoriščevalci? Otroci vendar rojevajo otroke. Do kdaj bomo molčali? Saj poznate tiste »tri opice«?!
Ko vse odpove, ko se otrokov glas ne sliši, na pomoč lahko priskoči zagovornik. Sprva zamišljen kot 10-letni Varuhov projekt je zdaj del te institucije. Pomagal je mnogim, da so lahko spregovorili o bolečinah otroštva. Čeprav ni bilo niti malo lahko. Kajti vsaj nekomu to, kar je otrok povedal, ni bilo všeč. Poskus izogniti se manipulacijam ni vedno uspel. Včasih tudi zaradi časa, ki je bil staršem na voljo. Bilo ga je očitno preveč in izkoristili so ga. V negativnem smislu, seveda.
Tudi s »kupovanjem« otrok. Kot da bi si ugled lahko avtomatično pridobili z rojstvom v neki družini, pa tudi če tam nekdo nosi krono. Ali pa z BMW-jem in marmorjem na stopnicah, z visokim bančnim računom, delnicami, hišami in vrtovi ter vikendi, jahtami in celo letali. Lahko si sicer pridobiš možnosti za boljše življenje, a to je le neke vrste »vstopnica«, ki pa jo lahko tudi zapraviš. Sam ali celo s starši. Zato je še kako pomembno, da otroci ne bi občutili prevelikih razlik ali da bi jih vsaj zmogli preskočiti in premagati. Mnogo pomembnejša so sporočila, ki jih prejmejo. Če ne od staršev, ki so najbolj odgovorni za to, pa vsaj od šole. Ta mora videti in opozarjati, pa tudi znati nagraditi sposobne in marljive. Zato ima številne strokovnjake. Nič nam namreč ni avtomatično in za vselej podarjeno z rojstvom. Vse lahko hitro zapravimo in razočaranje bo večje, kot če tega nikoli ne bi imeli.
Ob koncu velja spomniti še na to, kaj so starši v enakih situacijah govorili otrokom v 80. letih prejšnjega stoletja in kaj jim govorijo danes.
L. 1985: Joj, kako si se umazal zunaj, očitno si se imel super ...
L. 2019: Ne umaži se zunaj! Ne skači, ne teci, ne valjaj se po tleh!
L. 1985: Ne moreš vstati od mize, dokler ne poješ vsega.
L. 2019: Nimaš rad tega? Takoj ti bom skuhala nekaj drugega.
L. 1985: Če ti ostane drobiž, si kupi žvečilni gumi.
L. 2019: V košaro si dal že pet sladkarij, ta je res zadnja.
L. 1985: Pridi domov, ne moreš biti zunaj tako pozno.
L. 2019: Stran od računalnika in pojdi vsaj malo ven.
L. 1985: Učiteljica te je kaznovala? Verjetno si si to tudi zaslužil!
L. 2019: Takoj jutri greva k ravnatelju. Ne more se tako vesti do mojega otroka. Poklicala bom tudi odvetnika ...
Prav zato moramo ob 30. obletnici Konvencije o otrokovih pravicah razmišljati celo širše kot nekoč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
