Pri rečeh, ki so tako očitno pomembne, da se zdijo samoumevne, pa se kaj hitro zgodi, da sklicevanje nanje postane predvsem parola. Slogan. Izpraznjen prave in prepričljive vsebine. Kot priročno orodje za doseganje drugih ciljev, ki s temi rečmi sploh niso v neposredni zvezi. Ne v njihovem intrinzičnem smislu. Lahko je celo odraz teženj, ki dolgoročno ne koristijo rečem, na katere se sklicujemo, ker jih imamo za posebej pomembne – in jih moramo imeti za takšne. Tudi z jezikom je tako.
Jezikovna preproščina je lahko umik, odmik, premor, trenutek ležernega dremeža, da se človek odpočije od večjih pričakovanj do samega sebe pri iskanju smisla in presežne kakovosti bivanja. In, v tem procesu, pri soočanju z dolgočasjem, naveličanostjo, apatijo ali pač tanjšanjem plasti notranje motivacije pri iskanju vsebin in poti za lastni prispevek k družbeni realnosti. Nekako tako. Morda. Lahko pa gre, pri javni rabi jezika, enostavno za pomanjkanje omike. Pa znanja in veščin. Lahko gre – in pogosto gre – za odraz nezmožnosti mišljenja (ne golega razmišljanja). Slednje, sploh pri dnevni politiki, je lahko nevarna zadeva. Zato, ker jezikovna štorkljavost, cirkusantska preproščina in celo primitivizem pogosto povzročijo odziv javnosti v obliki smeha. In smeh običajno prevlada tudi, ko ga spremlja zgražanje. Predvsem pa zato, ker je družbeni vpliv takšne rabe jezika neprimerljivo večji od vpliva javne rabe jezika za izražanje vednosti, znanja, veščin, dobrih namenov in dobrih idej. Pa za doseganje dobrih, ali celo plemenitih ciljev.
Nacija je lahko zmedena, ko gre za vprašanje kakovosti, razvoja, ohranitve, negovanja in krepitve jezika. Zato lahko drsi v vse večjo samoprevaro in samozanikanje, v zlagano dostojanstvo in le navidezno pokončnost, ko gre za jezik. Celo v zlagani občutek svobode. Gre za dnevno prakso, s ponavljajočimi se vzorčnimi primeri. Na primer: zasičenost medsebojne komunikacije z uporabo tehnologij, ki ubijajo jezik; pretvarjanje posameznika, da ne razume drugega, ko ga ta nagovori v tujem jeziku; jeza ljudi, ki sami ne uporabljajo več kot 50 slovenskih besed, nad ljudmi, ki imajo slovensko državljanstvo, a ne obvladajo slovenskega jezika, ker te potrebe ne prepoznajo; simpatiziranje s politiki, ki bi morali manj govoriti in več molčati; prizanesljiv odnos do ljudi, ki kljub dolgoletnemu opravljanju novinarskega poklica nepretrgoma izrekajo jezikovno nevzdržne besedne zveze; oglaševalsko nagovarjanje potrošnikov s slogani, skovanimi z irazi iz pouličnega slenga; priznavanje znatno večje vrednosti strokovnim in znanstvenim objavam domačih avtorjev v tujih publikacijah, pri tujih založbah ipd.; hitro in nekritično prevzemanje izrazov v tujih jezikih, brez ustvarjanja pomenskih ustreznic v slovenskem jeziku; nespametno ustvarjanje pogojev in okolja za razmah sovražno nastrojenega izražanja s prozorno manipulacijo, da gre pri tem za skrb za družbeno sožitje, strpnost in zaščito človekovih pravic; prepevanje silno poenostavljenih glasbenih refrenov … In tako dalje.
Sprašujem, kaj lahko rečemo o sistemski zaščiti slovenskega jezika? In zdi se mi, da lahko rečemo prav to: malo iskrive domiselnosti in veliko samoprevare. Ali slepomišenja, s figami v žepih. Predvsem pa preveč zbirokratiziranega onemogočanja razumnosti in uresničljivosti brez enormnih birokratskih težav in zapletov. Tudi, ko gre za glasbene kvote.
Ustavno sodišče je v odločbah št. U-I-26/17, U-I-87/16 in U-I-105/16 odločilo, kot smo lahko predvideli: zakonska ureditev vprašanja glasbenih kvot ni prestala ustavnosodne presoje. Prvi odstavek 86. člena in prvi do peti odstavek 86.a člena Zakona o medijih je US razveljavilo, kolikor veljajo za zasebne radijske postaje. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s sklicevanjem na načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. Kajti – in po besedah US -,
“če zakoni in drugi predpisi niso jasni, obstaja možnost različne uporabe zakona in drugega predpisa in arbitrarnosti državnih organov ali drugih organov za izvrševanje javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah posameznikov. Z jasnim in pomensko določljivim zakonom je zagotovljeno, da naslovniki pravnih pravil niso izpostavljeni stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev ali opustitev, ki je ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva. Ni ustavno sprejemljivo, da bi se nerazumljivost in nejasnost zakonov odpravljali z jasnimi in razumljivimi podzakonskimi akti. Protiustavno nejasnost in nedoločnost je moč očitati tudi zakonski določbi, za katero se po uporabi vseh upoštevnih metod razlage izkaže, da je v konkretnih primerih dejansko neuresničljiva. Ustavno sodišče je prvi odstavek 86. člena in prvi do peti odstavek 86.a člena Zakona o medijih razveljavilo v delu, v katerem veljajo za zasebne radijske postaje, ker so v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave.”
Tudi te odločitve US ne razumem dovolj dobro. Pobudniki ustavnosodne presoje so bili poslušalci zasebnih radijskih postaj, glasbeni urednik zasebne radijske postaje, zasebna radijska postaja ter družbenik zasebne radijske postaje. Omenjene določbe na pravni položaj pobudnikov učinkujejo neposredno,
“ker zasebnim radijskim postajam zapovedujejo predvajanje natančno določenih deležev določene glasbe v določenih časovnih enotah – in sicer neposredno na podlagi zakona, brez potrebe po izdaji posamičnega pravnega akta. S tem izpodbijane določbe zasebnim radijskim postajam onemogočijo določitev in izvajanje programske zasnove radijskega programa z drugačnimi deleži glasbe, kot izhaja iz navedenih določb. Enak učinek imajo izpodbijane določbe na družbenike zasebnih radijskih postaj, kolikor jim pravila korporacijskega prava dovoljujejo vplivati na poslovne odločitve navedenih postaj, torej tudi na določitev in izvajanje programske zasnove. Zaradi prvega odstavka 86. člena in prvega do petega odstavka 86.a člena ZMed je glasbenim urednikom zasebnih radijskih postaj zoženo območje neodvisnega in samostojnega odločanja o izboru glasbe v okviru programske zasnove izdajatelja, ki jim ga jamči drugi odstavek 20. člena ZMed. Poslušalcem zasebnih radijskih postaj pa je (zaradi delovanja državne prisile) na voljo drugačen nabor glasbenih del v primerjavi s tistim iz časa pred uveljavitvijo navedenih pravil in kot bi se oblikoval, če obvezni glasbeni deleži ne bi obstajali.”
US je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 86. člena in prvega do petega odstavka 86.a člena ZMed obravnavalo samo v delu, v katerem veljajo za zasebne radijske postaje. Zakaj? Zaradi pravnega statusa pobudnikov?
Očitno je tako. A ne uspem razumeti, zakaj je tako. Razumem, da je tako zaradi pravnega statusa pobudnikov. Ne razumem pa, da je tako, glede na razlog, zaradi katerega je US razveljavilo omenjene določbe zakona – samo z oziroma na zasebnike. Zadeva jih namreč ista vsebina, vsebina istega člena, vsebina člena z istimi splošnimi lastnostmi (pomanjkljivostmi), ki jih je ugotovilo US. Po stališču US so izrazi, uporabljeni v zadevnih členih zakona, tako pomensko odprti in nejasni, da onemogočejo pravno predvidljivo in vsebinsko zanesljivo ravnanje. In sprašujem: zakaj je tisto, kar je sodišče ocenilo kot tako nejasno in nerazumljivo, da je neuresničljivo, tako samo za zasebnike, ne pa tudi za javne medije? Predvsem RTV Slovenija? (Opomba: nedolgo tega je javno prepoznavni voditelj in urednik na RA SLO v oddaji Tednik predstavil svojo izkušnjo s pristojnim inšpektoratom, ki je “javno hišo” oglobil z utemeljitvijo, da naj bi bile zakonsko predpisane glasbene kvote na določeni dan “kršene” za nekaj sekund… Pravno nevzdržni, arbitrarni kaznovalni absurd.)
Glavni razlogi za takšno odločitev US so naslednji:
“Vlagatelji vidijo v ZMed dve različni, nasprotujoči si opredelitvi slovenske glasbe, in sicer tako v četrtem odstavku 67. člena ZMed kot tudi v izpodbijanem prvem odstavku 86. člena ZMed. Ta očitek ne drži. Četrti odstavek 67. člena ZMed opredeljuje slovensko glasbo kot "glasbo slovenskega izvora, ki zajema pojem vokalne, vokalno-instrumentalne in instrumentalne glasbe". Prvi odstavek 86. člena ZMed med drugim določa, da mora biti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega programa "slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev". S tem ko prvi odstavek 86. člena ZMed v svojem prvem delu omenja "slovensko glasbo", zgolj odkazuje na njeno opredelitev iz četrtega odstavka 67. člena ZMed (glasba slovenskega izvora). Ne gre torej za dva različna pojma. To smiselno izhaja tudi iz pojasnil Akosa. Vendar s tem še ni pojasnjeno, kaj je glasba slovenskega izvora. To določa drugi del prvega odstavka 86. člena ZMed, ki kot sopomenko slovenski glasbi oziroma glasbi slovenskega izvora uvaja pojem "glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev". Vlagatelji ta pojem zmotno razumejo kot tretjo, medsebojno izključujočo se opredelitev glasbe, s katero se izpolnjujejo izpodbijani obvezni glasbeni deleži. Vendar je zakon, če vsebina pravnega pravila iz njega ne izhaja že na prvi pogled, treba razlagati razumno, z dobroverno težnjo po ugotovitvi njegove logične in enoznačne vsebine. Če se prvi odstavek 86. člena ZMed razlaga na ta način, je glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev dejansko slovenska glasba oziroma glasba slovenskega izvora. Iz navedene določbe ni mogoče sklepati, da bi na slovensko pripadnost glasbe kakorkoli vplivalo, kje je bila posneta ali iz katere države prihaja glasbeni producent. Očitno je za uvrstitev glasbenega dela med "slovenska" glasbena dela odločilno, da gre za izdelek slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev.
Vendar navedeno še ne pomeni, da je prvi odstavek 86. člena ZMed pomensko določljiv, ko govori o glasbeni produkciji slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Navedena določba je za naslovnike predvidljiva le, če iz zakona jasno izhajajo kriteriji za določanje slovenske pripadnosti ("slovenskosti") ustvarjalcev in poustvarjalcev glasbenih del.”
V nadaljevanju US – upravičeno - problematizira kriterij “nacionalne pripadnosti ustvarjalcev”, torej “etnični kriterij”:
“V tej zvezi se zdi, da Akos prvi odstavek 86. člena ZMed razume tako, da je odločilna etnična (narodnostna) pripadnost glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev. To je razvidno iz dejstva, da pojasnjuje, da najprej preveri, ali je mogoče iz naslova in jezika skladbe oziroma iz (osebnega) imena izvajalca jasno sklepati, ali je "Slovenec". Akos navede tudi, da se skladba všteva v delež predvajanja slovenske glasbe, če je vsaj eden od več ustvarjalcev/poustvarjalcev "Slovenec". V običajni govorni rabi se s to besedo označuje pripadnik slovenskega naroda. Merilo etnične pripadnosti Akos pojmuje kot odločilno in zadostno. Drugih morebitnih meril za "slovensko pripadnost" ustvarjalcev/poustvarjalcev namreč ne navede. Ko – za primere, ko naslov in jezik skladbe ter osebno ime niso konkludentni – pojasni, da "ugotavlja izvor skladbe" tako, da se poslužuje vseh dostopnih informacij in upošteva vse preverljive oblike povezanosti s Slovenijo, namreč še vedno razpravlja zgolj o morebitnih drugih indicih za ugotavljanje, ali so ustvarjalci in poustvarjalci (etnično) Slovenci.
Po mnenju Ustavnega sodišča tako izbranega kriterija ni mogoče uporabiti kot argument za to, da je prvi odstavek 86. člena ZMed jasen in pomensko določljiv. In sicer zato, ker je protiustaven. Sistem obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe, utemeljen izključno na etnični pripadnosti, bi zahteval (a) množično zbiranje podatkov o narodnostni pripadnosti velikega števila umetnikov, pogosto na podlagi nezanesljivih sklepanj iz osebnega imena in drugih (nejasnih) okoliščin, po njihovi pridobitvi pa (b) razločevanje glasbenih del glede uvrščanja v obvezne deleže glede na umetnikovo nacionalnost, kar bi posredno vplivalo tako na njegovo umetniško svobodo (59. člen Ustave) kot tudi na izvrševanje gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave). Tak sistem bi bil nesprejemljiv najmanj z vidika tako omenjenih ustavnih določb kot tudi prvega odstavka 14. člena, 34. in 38. člena Ustave. Vendar dejstvo, da Akos zakonsko določbo razlaga protiustavno, še ne pomeni nujno, da je ta v neskladju z 2. členom Ustave.”
In v nadaljevanju:
“Na prvi pogled bi bilo mogoče prvi odstavek 86. člena ZMed razlagati tudi tako, da so "slovenski" ustvarjalci in poustvarjalci fizične osebe, ki so bistveno ukoreninjene v slovensko materialno ali duhovno okolje oziroma ki izkazujejo neko (relativno) trajno in močno vez s slovenskim kulturnim prostorom. Tu bi hipotetično v poštev prišla kombinacija različnih socialnih, gospodarskih, etničnih in čustvenih elementov (pripadnost slovenskemu narodu, ustvarjanje v slovenskem jeziku, dolgoletno življenje v RS itd.), ne pa izključujoče poudarjanje le enega elementa. Vendar upravna praksa očitno ni ubrala te poti, zakonsko besedilo pa za zanesljivo sklepanje v tej smeri ne nudi opornih točk. Vsaj ne tako, da bi bilo mogoče Akosovo razlago pravnega pravila napovedati z mero zanesljivosti.”
US se posebej opredeli tudi do vprašanja “instrumentalne glasbe”:
“Vlagatelji zatrjujejo nasprotje med vključitvijo (tudi) instrumentalne glasbe v "slovensko glasbo" iz četrtega odstavka 67. člena Ustave in drugim odstavkom 86.a člena ZMed, ki določa, da mora biti najmanj sedemdeset odstotkov obveznega deleža v vsakem časovnem pasu "glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku, razen ko gre za radijske in televizijske programe, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo". Zatrjujejo tudi nejasnost pojma "glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku".
Iz besedila drugega odstavka 86.a člena ZMed je mogoče sklepati, da morajo zasebne radijske postaje skupno sedemdeset odstotkov predpisanega obveznega deleža (torej skupno štirinajst odstotkov vse predvajane glasbe v vsakem časovnem pasu) zapolniti z glasbo, ki je (vsaj) v večinskem delu izvajana v slovenščini. Ta obveznost pa ne velja za tiste zasebne radijske postaje, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. Zanje velja obveznost predvajanja "slovenske glasbe", ne pa tudi "glasbe v slovenskem jeziku" (torej vokalne in vokalno-instrumentalne slovenske glasbe). Po mnenju Ustavnega sodišča ni jasno, kako razlagati zakonski pojem radijski programi (torej zasebnih radijskih postaj), ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. Torej ni jasno, kako določiti krog subjektov, za katere velja "odpustek" od predvajanja glasbe v slovenskem jeziku. Besedilo določbe ne nudi opore za izbiro ene od vsaj dveh enako verjetnih razlag: (a) da je te obveznosti prosta vsaka zasebna radijska postaja na posamični dan, ko ta radijska postaja v večinskem delu (več kot petdeset odstotkov vse predvajane glasbe po časovnem kriteriju) predvaja instrumentalno glasbo; (b) da je te obveznosti prosta vsaka zasebna radijska postaja v nekem od enega dneva daljšem obdobju (to bi bil lahko teden, mesec, leto itd.), ko ta radijska postaja v večinskem delu (več kot petdeset odstotkov vse predvajane glasbe po časovnem kriteriju) predvaja instrumentalno glasbo. Pojasnilo Akosa ne osvetli te dileme, pač pa je samo po sebi nerazumljivo in daje celo vtis arbitrarnega ravnanja (Akos omenja "programe, ki nasploh, skozi ves program, predvajajo predvsem instrumentalno glasbo oziroma so prepoznani kot takšni").
Kar se tiče razlage pojma "glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku", Ustavno sodišče ocenjuje, da ga je mogoče razložiti. Smisel zakonske ureditve je zagotovitev, da je večina besedila glasbenega dela v slovenščini. To samo po sebi izključuje izračun glede na sestavne dele skladb (npr. kitice), ker so te lahko zelo različne dolžine (tako časovno kot po kriteriju jezikovnih gradnikov). Preostaneta le še dve mogoči merili: (a) razmerje med besedami ali povedmi v slovenščini in besedami ali povedmi v drugem jeziku oziroma (b) delež časa, v katerem se izreka ali poje besedilo v slovenščini, v skupnem času skladbe, v kateri sodelujejo pevski glasovi. Iz pojasnil Akosa izhaja, da je njegova ustaljena upravna praksa, da opravlja izračune po obeh merilih, odločilno pa je, kaj je za zasebno radijsko postajo v konkretnem primeru ugodnejše.
In morda najmanj jasen odstavek v odločbi US:
“Čeprav vlagatelji v okviru zatrjevanega neskladja z 2. členom Ustave zatrjujejo tudi, da izpodbijanih določb v praksi ni mogoče uresničevati, se Ustavnemu sodišču s temi očitki ni treba ukvarjati. Ustavno sodišče je ugotovilo bistvene nejasnosti in nedoločljivosti v prvem odstavku 86. člena in v drugem odstavku 86.a člena ZMed. Tema določbama z ustaljenimi metodami razlage ni mogoče določiti vsebine. Ker pa so preostale izpodbijane določbe z njima tako organsko povezane, da skupaj tvorijo neločljivo celoto pravne ureditve obveznih deležev predvajanja slovenske glasbe, je treba šteti, da so vse izpodbijane določbe v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče prvi odstavek 86. člena in prvi do peti odstavek 86.a člena ZMed razveljavilo v delu, v katerem veljajo za zasebne radijske postaje (2. točka izreka). Ker je navedene določbe razveljavilo že zaradi neskladja z 2. členom Ustave, ni bila potrebna presoja drugih očitkov vlagateljev.”
Procesni razlog za omejitev odločitve US na zasebnike je očiten. Vsebinskega razloga za to pa ni prepoznati. Nasprotno: tudi po obrazložitvi odločitve US je očitno, da so zadevne določbe po vsebini nesprejemljive. Tako npr. za urednika zasebne radijske postaje, kot za urednika glasbenega programa RTV SLO. Zasebnike te zakonske določbe ne zavezujejo več, ker so ustavno nesprejemljive, druge ustvarjalce glasbenega programa pa te določbe še vedno zavezujejo, kot ustavno sprejemljive, čeprav so po vsebini nejasne, nerazumljive in zato neuresničljive iz istih razlogov. Kako to razumeti?
Takšen način zakonskega urejanja vprašanja kvot se mi zdi povsem napačen. Protiustaven. In praktično neizvedljiv. Zbirokratizirano neživljenjski. Uporaba kriterija etnične pripadnosti se mi zdi ustavnopravno nesprejemljiva. Istočasni obstoj zakonsko določenih glasbenih kvot in “davka”, ki ga je uspel uveljaviti SAZAS, razumem kot velik pravni problem. Obstoj takšnega in tako urejenega “davka” se mi zdi napačna glasbena politika.
Naj se jezik res ščiti tako, ko se – domnevno! - poskuša ščititi? Mislim, da ne. Ponovno bom prebral članek z naslovom “Temeljna svoboščina ljubiteljev umetnosti”, avtorja Philippa Gaudrata, že davno objavljenem v osmi številki revije REVUS (2008).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
