Kje smo? Kot nacija? Z videzom in po vsebini, ki nas identitetno in kulturno določa? Zdi se, da je pomanjkanje vizije, oprijemljivih in znatnih načrtov glede prihodnosti, nazadovanje. Tudi neprekinjeno zmanjševanje ugleda (ki je znatno več kot gola prepoznavnost) v evropskem in širšem prostoru. Pa vse večja neresnost in cirkusantstvo dnevne politike, ob vsej njeni siceršnji ignoranci, tudi ko gre za elementarna in aksiomatična vprašanja ustavnosti, demokratičnosti, pravne države, delitve oblasti itd. (Seveda to ne velja za vse člane parlamenta, neznatna manjšina močno pozitivno izstopa.) Ali pa brezsramna krepitev moči in privilegijev – zlasti, a ne le finančnih - tam, kjer je tega že največ. In je ugotovljeno največ tudi tistega, česar ne bi smelo biti (primera NLB, DUTB). Ob vse redkejših primerih pripravljenosti za sprejem odgovornosti, s figami v žepih, ko je treba izpolnjevati dolžnosti in zaveze, nespregledano nepregledni korupciji, velikih kršitvah družbeno in sistemsko najpomembnejših pravil ob popolni odsotnosti sleherne sankcije, vnašanja ignorance in s prijateljevanjem pogojenih meril izbire tja, kjer bi moralo kraljevati znanje in sposobnosti, ravnodušnost ob enormni potratnosti in pikolovsko izpostavljanje malih varčevanj, razprodaje višjih (etičnih in izven moralnih) smotrov za uresničitev kratkoročnih osebnih želja (ne le v dnevni politiki, zdaj očitno in kričeče vidno tudi na ustavnem sodišču), zamenjava »vedeti« za »upati si«, itd. In popolna prevlada argumenta moči pred močjo argumenta.
Bistvo sveta in življenja na njem so razmerja v večnih nasprotjih. Dan ni nikoli enak drugemu dnevu. Spreminja se svet, spreminjajo se družbe in ljudje. No, ne drži povsem, za ljudi jih večina pravi, da se nikoli zares ne spremenijo. Mnogi izkušeni ljudje pa trdijo, da gre skoraj vse na slabše. Spet ali še vedno? V primerjavi z današnjimi časi so morda imeli nekoč vsega manj in hkrati vsega mnogo več. Več časti, znanja, etike in omike. Manj navidezne svobode, ki omogoča izobilje tistega, česar niti ne potrebujemo. In manj pogosto srečevanje tistih, ki imajo znatno premalo, s tistimi, ki imajo skoraj preveč. Slednji so družbeni problem, če jim »skoraj preveč«, v smislu materialnosti in ob spregledu odgovornosti »za in pred družbo«, uspeva na javnih položajih ali funkcijah. In jim – uspeva. Vse bolj, pa hkrati vse manj nadzorovano, vse bolj samovoljno in samoljubno, brezsramno nesramno, občasno celo arbitrarno. Enkrat z zlorabo, ali vsaj nespodobno izrabo položaja, drugič s pomanjkanjem odločnosti in integritete za uresničevanje normativno dodeljenih pristojnosti. Za lastno dobrobit in v škodo ljudi, ali celo države. S prikazi osupljive ignorance. NLB, DUTB, Ustavno sodišče, v sodbah Vrhovnega sodišča grajana redna sodišča, SOVA, ministrstva, inšpektorati, žilne opornice, Stožice, zdravstvene zavarovalnice, enormna javna raba žaljivega, neotesanega in sovražno nastrojenega jezika … Kje začeti? Kako začeti karkoli o tistem, kar se zdi izmaknjeno nadzoru, nepovratno in nezaustavljivo?
Tisto, kar teče, se nekam izliva. Lahko gre za videz umazane snovi, ki se nekam izliva. A ne v jašek. Kot škodljive posledice se največ zadev izlije v domove (če jih sploh imajo) tistih, ki životarijo v človeka nevredni bedi. Onesnaževalcev pa ne odplakne – v objem odgovornosti, še manj pred obličje postave. Ali pred odgovorno oblast mislečega ljudstva. Niti na volitvah. Nasprotno, tedaj jih spet naplavi na bregove – vsega. Stare, kot s pozabo, starejše, kot z izgubo spomina, nove, skoraj brez kritične refleksije. Ah, kar brez soli pri skromnem razmisleku o tem, za kaj naj bi šlo pri politiki in kdo je lahko primerni objekt političnih pričakovanj. Do novih volitev, ki bodo nekaj starega reciklirale in ustoličile nekaj novega. In vselej, ko gre zgolj za to, da je nekaj novo, se kmalu izkaže, da gre tudi za nekaj slabega, ki s časom postaja vse slabše. Za posameznike in njihove stranke. In stranke z imeni posameznikov. Veliko varljive postopkovne demokracije je v volilnem procesu brez pristne demokratične vsebine. Ali sploh brez resne vsebine. Je negodovanje nad tem sploh še smiselno, če je tako očitno neučinkovito, brezplodno?
Menda se v Sloveniji v materialnem smislu živi danes bolje, kot nekoč, v socialistični in federativni državi. To naj bi dokazovale uradne statistike. Predvsem, ko gre za osnovne življenjske dobrine (kavo, kruh, meso, sladkor, olje …). Danes delamo trikrat do štirikrat manj časa, kot smo pred osamosvojitvijo. Itd. Pomislim na vlogo Michaela Douglasa v filmu Breakdown, ki v restavraciji s hitro prehrano tisto, kar je na pladnju, primerja z izpopolnjeno oglasno fotografijo in glasno vpraša, preden se mu do konca utrga: »Kaj je narobe s to sliko?!« In potem se mu res utrga.
Pri nas ostaja v zgodovinskem spominu zagotovljena socialna varnost, brezplačno šolstvo, urejeno zdravstvo, služba za vsakogar, delavske pravice, pravica do stanovanja in cenovno dostopnih počitnic, v večini primerov tudi zdravi medosebni odnosi. So to spomini na socializem? Le spomini, le nanj? Je to želja po vrnitvi vsaj malo … »socializma« (gre pri tem sploh za socializem?) v neizprosno neokapitalistično naravnani svet? Je to klic spomina, ko so bili ljudje v družbenih odnosih pogosto skupaj in le malokdaj drug proti drugemu? Drug proti drugemu predvsem za lastno preživetje, pri čemer jih ne bi zanimali šibki in neuspešni. Je to oziranje v čas, ki ga še niso preplavile podkupnine, korupcija, strast po nenehno rastočem dobičku, sanje o bližnjicah do uspeha, privatizacija javnega, javni prezir zasebnega, mizerno plačevanje pošteno opravljenega dela in bogato plačevanje nesposobnih, predvsem pa za nič in nikoli odgovornih povzpetnikov...?
Živimo v svetu, kjer je nekaterim, a še vedno mnogim, dovoljeno skoraj vse, drugim pa malo ali skoraj nič. Ali drugače, upravljavcem z državo in glede na družbeni vpliv, ali položaj v sistemu privilegiranim ljudem je prepogosto dovoljeno tudi tisto, kar je sicer izrecno prepovedano, vse ostale pa se lahko marsikdaj oškoduje tudi, kadar storijo, kar jim je izrecno dovoljeno. Predvsem pa, ko zahtevajo tisto, do česar so izrecno upravičeni. In podobno, od prvih se ne pričakuje, da bodo ravnali prav, kadar k temu niso izrecno – pravno - prisiljeni, od drugih pa se pričakuje, da bodo ne glede na izrecna pravila storili in počeli, kar je po okusu in v skladu z željami prvih. Izkoriščanja in prevare ljudi so postali stalnica v našim razmajanih medčloveških odnosih. Tudi na delovnih in socialnih sodiščih jih je preveč. Zapisana pravila in zakoni dandanes za mnoge ne veljajo. Celo sodne institucije obravnavajo pravico z dvojnimi merili. Politične koalicije so trgovsko početje – ti meni, jaz tebi! Kot, da nas ti novi časi poskušajo prisiliti, da bi začeli na najrazličnejših področjih občudovati primitivizme in abotnosti.
Neokapitalizem je dandanes planetarna ureditev, je potenten, trdoživ in primitivno prefinjen; brutalizira družbo z naraščajočo neenakostjo. V vsem, kar je za človeka, njegovo dostojanstvo in osebnost, res pomembno. Seveda je kapitalizem prinesel tudi velik materialni razvoj, predvsem v znanosti, tehnologiji in zdravstvu, a je hkrati do zdravja družbe, še bolj pa do okolja, ravnodušen. In nesposoben je za resno samoomejevanje. Žene ga notranja logika iskanja dobička. Pri tem ga seveda zelo moti pristna vsebinska demokracija, ki ovira notranjo logiko kapitalizma. Kapitalizem ne bi mogel biti tako uspešen, če ne bi igral na različne sestavine človekove narave, na tekmovalnost, individualizem, željo po moči in oblasti, po prepoznavnosti, željo po imeti več itd. Na vojno vseh zoper vse. Razvoj že, napredek pa je tako rekoč onemogočen.
Nekateri nas plašijo, da je sedanja civilizacija pred tem, da se sesuje, človeštvo pa se znajde v novem barbarstvu. Da se bo mrežno prepleteni, globalizirani svet razsul v črepinje, da bodo razpadle tudi države kot organizirane skupnosti, še prej nadnacionalne tvorbe, da se bodo sesuli urejeni sistemi šolstva, zdravstva, prometa. Posamezniki svarijo, da je verjetnost, da se bo to zgodilo, velika in da se nenehno povečuje. Tako je zato, ker sta v krizi družba in okolje, ker se obe krizi prepletata in medsebojno krepita. Prebivalstvo na našem planetu se strahovito povečuje. Ekološko smo do skrajnosti neosveščeni. Tehnološko ogrožamo svet in sebe. In v kakšnem stanju so tisti ljudje, ki naj bi vodili, krmarili naša življenja? Kako skušajo reševati ekonomske, socialne, kulturne tegobe? Kako so pripravljeni na reševanje težav z begunci, bežečimi z ekološko opustošenega juga, kar je deloma že politično preuredilo Zahod? En sam dokument, na primer Marakeški sporazum, je mislečim ljudem lahko dovolj, da prepoznajo temeljno politično izhodišče in ogrodje za današnji modus operandi globalne politike. Za njeno sprenevedanje, manipulacijo in lažno solidarnost. In da dejstvu, da se nas, ljudi civilne družbe, ves čas in vsepovprek naslavlja kot popolne idiote, ne dovolijo, da bi jih (nas) tudi dokončno spremenilo v komunikativno in politično poniževane in razžaljene idiote – državljansko apatične in miselno kapitulirane.
Kakšni so kriteriji, po katerih je nekdo prepuščen v politično omrežje? Če se ozremo na zadnje tri volitve? Ali res drži ljudska krilatica, da so vsi politiki dovzetni za sleherno nečednost, če v tem prepoznajo osebno korist? Najbrž niso. Zdi se, da večina ljudi verjame, da je tako, a se hkrati v vlogi volivcev vede, kot da tega ne verjame. Kdo pa bi potem moral prevzeti odgovornost za spremembe? Ljudje postavljajo to vprašanje sebi in drugim. Ponujajo tudi odgovore. Večinoma neposrečene. In apolitičnost prevelikega števila državljanov spremembam nikakor ni v pomoč. Apolitičnost povečuje moč nesposobnih politikov. Poskusiti kaj spremeniti pomeni prevzeti odgovornost za spremembe. A potem vstopi skozi vrata ta velika laž, ta mitska slepota, nezmožnost kritične refleksije, analize in stvarno neutemeljenega pričakovanja: novi obrazi. Za vsako ceno. Nove stranke. Za vsako ceno. Ne, tako ne gre. Oziroma, do sedaj pričakovano ni šlo.
Družbena moč se od politike že dolgo seli h kapitalu. Kljub demokraciji, volitvam, volilni suverenosti ljudstva in povolilni oblasti ljudstva se koncentracija bogastva in družbene moči pospešuje. Demokracije postajajo oligarhije, oligarhije pa so do družbe in narave še surovejše. Elite so vedno bolj interesno, miselno in čustveno povezana družina, saj kopičenje in obramba bogastva postajata močnejša vez kot nacionalnost. Socialistični moment, kot ga vidijo mnogi, pa najbolj zažari tedaj, ko je člane oligarhične strukture sistema treba reševati z denarjem davkoplačevalcev, ker se zdijo ekonomsko preveliki in sistemsko prepomembni za propad. Kje je sploh mogoče prepoznati elemente sodobnega socializma?
O čem ves čas govorimo? Za kaj res gre? O čem naj se pogovarjamo, da bi se slišali? V kolikšni meri nam je v teh dogajanjih sploh v pomoč demokracija? Se njenih možnosti zavedamo? Jih znamo uporabiti? Kakšno vlogo imajo v demokraciji alternativna gibanja? Ali poznamo ranljive točke neoliberalizma?
Slovenija? Ob vsem ostalem gre za državo, ki je poplavljena z birokracijo in kjer se legalne poti pogosto umikajo iskanjem lukenj v zakonodaji. Slovenija je država, ki še vedno ohranja, v odnosu do Bruslja, mentaliteto zase škodljive ponižnosti; prodaja najvitalnejših delov svoje ekonomske podstati. Slovenija v družbi ni sposobna izvesti potrebnih radikalnih sprememb, ker politike skrbi le njihov osebni status. Država pogosto sanira podjetja, ki kmalu po sanaciji propadejo. Politiki ne poznajo pojma osebne odgovornosti. Ne razumejo, da se delovna mesta ne spreminjajo kot tehnologija in roboti in da je potrebno temu prilagoditi izobraževalni sistem. Država se materialno, kadrovsko in organizacijsko ni sposobna prilagoditi spremembam v svetu. Področja intelektualnosti se zanemarjajo na račun tržnosti. Šolski programi na sledijo sodobnemu času. Delavci so za kapitaliste odvečni strošek. Inovacijsko smo zastareli. Kje začeti in ali sploh končati premislek o tem, kar teče in se bo nekam izlilo?
In identiteta posameznika? Vsiljena, pripisana. Umetna, stvarno neutemeljena. Neargumentirano. Prepirljivo, žaljivo in nemisleče. Ne seže dlje od etiketiranja »levo-desno«. Vsak dan, pri vsaki temi. Tole je levo od zvezdice (*). Potem je tole vmes. (*) In to je desno. Kaj je to? Kaj pomeni? Zakaj je pomembno? Zaradi pronicljivih zaključkov temeljite analize človeka, njegovega dela in osebnosti? Retorična šala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
