Ko je prehudo, pride posebna »pomoč«, a včasih je takrat za koga že prepozno. Znajdejo se celo v priporu, kasneje morda na forenziki. In po petih letih v posebnem socialnovarstvenem zavodu, kjer zaradi silne prezasedenosti živijo človeka nevredno življenje, ali na prostosti, kjer so morda spet nova »tempirana bomba«. Kdo je kriv, da je tako? Je že kdo tožil državo, ker ni pravočasno prepoznala nevarnosti in je moral nekdo umreti, storilci uboja ali umora pa so bili kasneje ocenjeni kot neprištevni? Zgodi se celo, da nekdo ubije enega od staršev, konča na psihiatriji, se vrne in vzame življenje še drugemu. Vsekakor vredno tehtnega premisleka, če ne česa drugega.
Močan človek premaga oviro,
moder človek prehodi celo pot.
Stara modrost
Kako biti močan in kako moder? In kaj pravzaprav sploh pomeni biti močan?
Sleherni dan smo postavljeni pred ovire, preizkušnje, napovedujejo se vzponi, a doživimo tudi padce. Ljudje okoli nas znajo biti neizprosni, čas do marsikoga ni niti malo prijazen. V hitrem in precej individualiziranem svetu se seveda naglo kopičijo življenjske stiske in travme, številne težave z duševnim zdravjem so že na meji epidemije. Prednjačijo depresija, tesnoba in izgorelost, zato postaja skrb za predolgo zapostavljeno duševno zdravje zelo pomembna kompetenca slehernika, kaj šele države. Treba se je namreč učiti in naučiti prepoznavati težave, vedeti, kje najti ustrezno pomoč, in poznati tudi učinkovite oblike samopomoči. To spada k pismenosti o duševnem zdravju, ki v Sloveniji zagotovo (še) ni na zavidljivi ravni. Poleg stigme in zato prepoznega iskanja pomoči gre nedvomno tudi za veliko ekonomsko breme države, saj je znašala ocena za Slovenijo po podatkih poročila OECD in EU z naslovom Health at a Glance: Europe 2018 kar 1,6 milijarde evrov oziroma 4,13 odstotka BDP v letu 2015. Se kdaj vprašamo: zakaj?
Ob nas ne živijo le rizični odrasli, pač pa tudi otroci, ki jim z marsičim ni prizaneseno, nosijo celo bremena odraslih, vzgajajo jih lahko v bodoče žrtve. So pa tudi drugačni: povsem pomehkuženi, zaviti v »vato«, odnese jih že majhen piš. Oboji nimajo ugodne prognoze in nikoli niso sami krivi za to, pač pa odrasli. Zaidejo celo v odvisnosti in zasvojenosti vseh vrst, saj v njih vidijo zasilni izhod. Ko to ugotovimo, je vrnitev težka in dolgotrajna, pa tudi poceni ni.
In prav otroštvo je poligon posebnih preizkusov, gradnje samopodobe in temeljni kamen življenja. Danes sicer zelo pogosto že pri otrocih diagnosticirajo številne motnje ali vsaj posebnosti, ki lahko vodijo v »odločbe o usmeritvi«. Pri zelo nasilnih otrocih iščemo vzroke, se sprašujemo, ali so doma njegove žrtve in zato izvajajo medvrstniško nasilje, so morda bolni ali le ... V zavodih tarnajo nad otroki, ki jim skoraj ni pomoči. Celo strokovnjaki ne najdejo vseh odgovorov in rešitev. Je takih otrok res vedno več ali jih zdaj le prej opazimo?
Zagotovo pa se v otroške duše, ne le telesa, zareže tudi revščina in pušča posledice. Otrok, ki živi v takih razmerah, zagotovo nima enakih možnosti za razvoj. V šolo vstopa brez dodatnih znanj in veščin, okusil je že bedo iskanja dobrodelnikov in vsakovrstne pomoči, nima veliko prijateljev, ni izkusil počitnikovanj, nenehno so ga opominjali, da ni tak kot drugi, še huje pa je, če živi v družini, pri kateri so te razmere že negativno vplivale na zdravje staršev. Otrok ne bi smel biti tisti, ki mora stati ob strani staršem, jih tolažiti, bodriti, moledovati zanje, pripovedovati v mikrofone, da nima lastne postelje, da ima hudo bolno mamo, nasilnega očeta, da morda oba pijeta, da doma ni hrane, se zahvaljevati za vsak evro ... Z vsem tem bi mu moralo biti prizaneseno. Tako pa jih poslušamo v oddajah, v katerih nam prav njihove otroške pripovedi sežejo do srca, natipkamo SMS in s tem prispevamo nekaj evrov. Operemo si vest, ker živimo bolje in smo darovali. Pogosto pa darujejo prav revni in nesrečni, ker predobro poznajo vse te občutke. Njihova žalost se dobesedno zlije z občutki revnih ljudi, ki prosijo za pomoč, ob tem pa izgubljajo dostojanstvo. Od ranjene psihe do ranjenih teles je le še korak, lahko pa je celo obratno.
Spomnimo še na romske otroke, ki pogosto živijo v blatu in ponekod brez pitne vode, potrebo pa opravljajo kar v gozdu. V šolo pridejo brez predznanja, ki ga sovrstniki dobijo doma in v vrtcu, celo slabo obvladajo slovenski jezik, in potem se čudimo, ko končajo v šoli s prilagojenim programom, od tam pa je njihova usoda bolj ali manj znana. Končajo le nekaj razredov osnovne šole, začne se pot brezdelja, morda kriminala, zavodov in neobetavne prihodnosti. Izjeme so zelo, zelo redke. A prav vsaka je vredna vse pohvale, država pa mora opraviti svojo dolžnost. In potem zahtevati izpolnjevanje dolžnosti.
Duševno zdravje je pri mnogo ljudeh žal že hudo načeto. Prihodnost je negotova. Bodo sploh zmogli?
Zato so še kako pomembni projekti, ki ozaveščajo in pomagajo. Bolnikom in svojcem.
Primer je projekt Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja (OMRA), ki sta ga za krepitev duševnega zdravja dve leti izvajali ekipi Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU in Inštituta Karakter. V Sloveniji je bilo namreč prav to področje vrsto desetletij zanemarjeno. Zato je izvajanje takšnih projektov več kot pohvalno, le zastati ne sme. Ko je nekaj zgolj projekt, obstaja namreč tveganje, da bo nekega dne zamrl. Ni le dan duševnega zdravja namenjen za to, da o tem področju govorimo in pišemo. Vsak dan je za te teme več kot primeren, celo nujen.
Leta 2008 smo sicer sprejeli Zakon o duševnem zdravju, vendar bi zdaj že potreboval temeljito prenovo, čez deset let pa je parlament potrdil še Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Ta je korak v pravo smer, saj težave v duševnem zdravju niso zgolj zdravstveni problem. Urejanje tega področja mora postati holistično, z veliko več medsektorskega povezovanja in s podporo najvišjih državnih organov.
Duševno zdravje ljudi je namreč velik del blaginje naroda. Če se tega ne zavedamo danes, se bomo morali soočati s hujšimi posledicami, ki nas bodo doletele že jutri. In potem bo prepozno tudi za pogovore o preprečevanju samomorov. Kajti težave v duševnem zdravju, psihoze in depresija so pogosto vzrok zanje. Ko ne vidiš izhoda, ko je vse črno, ko te nihče ne opazi, ko nimaš ustrezne pomoči ...
Zato je skrb za soljudi s temi težavami prednostna in zelo pomembna. A ne zgolj za svojce, ki se že tako znajdejo v labirintu vseh vrst problemov. Bolniki najbližjim posredovanje hitro zamerijo, zato bi jim morali svetovati in pomagati predvsem zdravniki. Pa jim res? Pogosto to preložijo prav na bolnikove svojcem, tem ne uspe in vsi čakamo, da se zgodi »čudež« izboljšanja ali nekaj, kar jih končno privede k psihiatru. To pa je vsaj za nekatere prepozno. Bolnikove težave z duševnim zdravjem pogosto niso enake preostalim zdravstvenim tegobam, pri katerih se človek sam odloči za obisk zdravnika in po potrebi tudi za zdravljenje. Bolnik jih običajno niti ne opazi ali se vsaj ne želi pogovarjati o njih, jih zanika in ne želi zdravil, ker mu prinašajo stranske učinke.
»Labirinti« so zato čedalje bolj zapleteni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
