Določeni ljudje mi pravijo, da “zagovarjam in opravičujem sovražni govor” in da “se pretvarjam, da mi gre za zaščito človekovih pravic, ker zagovarjam tiste, ki jih kršijo, s tem pa kršim pravice tistih, ki so žrtve sovražnega govora.” Zato sem, skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, univerzitetnimi učitelji prava, “odgovoren za sovražni govor.”
V novi, 8. člen Zakona o medijih je bilo zapisano:
(prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti)
(1) Izdajatelj ne sme prek medija razširjati programskih vsebin, s katerimi se spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ali razpihuje narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.
Pravoslovna literatura vsebuje pojasnila, kaj pomenijo zgoraj zapisane besede in kako jih razumeti. Katero literature so uporabili avtorji zgornjega odstavka? Kako razumejo pojme “spodbujanje”, “razpihovanje”, “sovraštvo” in “nestrpnost”? Katere ustavnosodne odločitve ali sodbe ESČP imajo v mislih kot legitimacijski temelj tega zapisa v zakonu? Katero doktrino in kateri standard imajo v mislih, ko pričakujejo “večjo učinkovitost” države pri boju zoper “sovražni govor”? Kako definirajo tak govor in iz kje črpajo njegovo konceptualno razlago?
(2) V primeru kršitve prejšnjega odstavka sme pristojni inšpektor odrediti izdajatelju, da programsko vsebino iz prejšnjega odstavka odstrani ali preneha z njenim razširjanjem prek medija, oziroma odrediti druge ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v skladu z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.
Katero znanje in kako pridobljeno znanje bo uporabljal inšpektor za svojo oceno in presojo, kdo krši, kako krši in zakaj krši zadevno zakonsko prepoved? Ali drugače, kaj legitimira inšpektorja kot institucionalizirano oblast, da bo to – kaznovalno - počel?
(3) V postopkih po tem členu lahko pristojni inšpektor zaprosi reprezentativna strokovna združenja novinarjev in medijev za mnenje o tem, ali se z določeno programsko vsebino spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ali razpihuje narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.«.
Prav posebej zanimiva novost: zakon institucionalizira novinarski poklic kot družbeno, s pravnim redom opolnomočeno avtoriteto za (nepristransko, objektivno in strokovno suvereno) presojo o prestopih čez mejo ustavno zagotovljene svobode izražanja. In za mnenjsko opredelitev do pravne dopustnosti dela drugih predstavnikov novinarskega poklica in medijev, ki naj jo inšpektor kot institucionalizirana oblast neposredno uporabi pri izvrševanju nadzornih in kaznovalnih pristojnosti.
To ni šala.
Vem, da ne bi smel molčati. Vem, da razočaranost, naveličanost in utrujenost ob realnosti ranjene in iztirjene strankarske politike, tudi nekaterih njenih družbenih operativcev, ne sme biti razlog za umik, če je človek prevzel določeno družbeno vlogo. A res ne vem, kaj bi še lahko rekel na temo. Brez ponovitve. Ob ignoranci in ravnodušnosti tistih, ki odločajo, ali bistveno vplivajo na pravno zavezujoče odločitve. V njihovi odločenosti, da uporabljajo prav tiste delovne in komunikacijske pristope, proti katerim naj bi se borili. In v popolni odsotnosti njihove želje, da bi se o tem družbenem problemu, pomembnem in nespregledljivem, konstruktivno pogovarjali. Predvsem pa z upoštevanjem sodobnega ustavniškega pravoslovja in dosedanjih dognanj v okviru sodniškega pravotvorja. Ga sploh zmorejo “misliti”?
Resolucije Sveta Evrope? Priporočila EU? Sodbe ESČP? In odločitve ustavnega sodišča? Kakšna je njihova konceptualna filozofija svobode izražanja? Katero ustavnopravno doktrino odražajo? Kakšen standard uporabljajo za opredelitev izražanja, ki naj bo kaznovalno pregonljivo? Kaj nas uči analitična sinteza stališč teh institucij glede mej svobode izražanja? Bi bilo to vedeti samo zanimivo in koristno, ali pač nujno? Kajti avtorji takšne zakonske ureditve morajo imeti prav to v mislih, da bi jo argumentirano utemeljili.
V jedru ustavne in človekove pravice do svobodnega izražanja je vsebina govorjenih, pisanih ali drugače sporočenih idej, misli, mnenj, stališč, dvomov, občutenj, hotenj, domnev ali prepričanj. Ni je mogoče notranje razčleniti po »teži in družbeni nevarnosti« na enak način kot običajne prekrške. Torej na tiste vsebine, ki so prav zaradi določene vsebine (!) (in le zaradi vsebine!!) tako družbeno nevarne, da posegajo na področje kazenskega prava, in tiste vsebine, ki so prav zaradi določene vsebine (!) manj družbeno nevarne in bi se jih zato smelo preganjati oziroma kaznovati (le) kot prekršek. Pravna politika glede svobode izražanja ne sme biti osredotočena samo na vsebino, ampak na tisto, kar znatno presega vsebino samo. Od Aristotela in Milla, skozi desetletja ustavnopravnih dognanj, do spisanja zadevnega člena v Zmed.
Konceptualno izhodišče, ki je rdeča nit ustavnopravnih dognanj o svobodi izražanja, gnezdi v temeljni ideji, da izražanje z določeno vsebino je dovoljeno ali pa ni dovoljeno. Če je izražanje neke vsebine dovoljeno, je pač dovoljeno. Če izražanje neke vsebine prav zaradi vsebine ni dovoljeno, morajo za to obstajati nujni in prisiljujoči ustavnopravni razlogi. Če taki razlogi obstajajo, je treba izražanje kot ravnanje kaznovati temu primerno. Pri tem pa ni dopustno ustvarjati bližnjic, »sivih con« ali »vmesnega prostora«: torej tako, da bi določeno izražanje zaradi njegove vsebine opredelili in kaznovali kot prekršek. In to SAMO zaradi ZGOLJ vsebine!
Če izražanje z določeno vsebino ne pomeni sovražnega govora kot pravnega (ustavno-pravnega in kazensko-pravnega) koncepta, pa tudi ne pozivanja k nasilju kot koncepta, niti napadalnega govora kot koncepta, niti ščuvanja kot koncepta, niti podpihovanja, spodbujanja ali razširjanja sovraštva,niti pozivanja k nasilju,niti razpihovanja nacionalne ali drugačne nestrpnosti kot konceptov (in to so pravni koncepti, ne le besede), ga ne bi smeli določiti kot »prekršek« in govornika kaznovati milejše (za prekršek) zgolj zato, ker njegovo izražanje domnevno vsebuje le nekatere od elementov (beri: zgolj VSEBINO!), ki jih je mogoče pripisati omenjenim konceptom, ali nanje spominja ali nanje meji.
Kaznovanje zaradi neke vsebine (katere: le tiste, ki prihaja iz določene dnevnopolitične strani, ali ne glede na to, s katere dnevno politične strani prihaja?), ki ne pomeni omenjenih konceptov, bi, čeprav bi šlo za milejše kaznovanje, pomenilo, da izražanje neke vsebine ni več svobodno, da ni več dovoljeno, da ne uživa več ustavnopravne zaščite. Ustvari se nova kategorija, vmesni prostor: prostor med sovražnim govorom in drugimi vrstami izražanja, ki se smejo omejiti ali prepovedati. In pravne definicije? Ustavnopravni temelj doktrine (ki vznikne in sodnih odločitev in njenih pravoslovnih komentarjev)? Standardi (ki se oblikujejo v okviru sodniškega pravotvorja, NE V OKVIRU NOVINARSKIH MNENJ IN SUBJEKTIVNIH INŠPEKTORSKIH OCEN)?
Vprašanje, koliko pravne strpnosti naj ima družba do pojavov nestrpnosti je izmuzljiv ustavnopravni izziv. Tudi politični, seveda. Enako velja za vprašanje izbire med prisilo in kaznovalnimi mehanizmi na eni strani ter ignoranco določenega izražanja ali besednim nasprotovanjem izražanju določenih idej na drugi strani, ko gre za iskanje najbolj učinkovitega mehanizma za vzpostavitev ustreznega ravnovesja med svobodo izražanja na eni strani in pravicami drugih ljudi na drugi strani. A tudi tisti, ki verjamejo v dolgoročno učinkovitost kaznovalnih mehanizmov na področju svobode javnega izražanja, celo v njihovo demokratično legitimnost v funkciji svobode v ustavni demokraciji, ne smejo pozabiti na ustavnopravno sprejemljivost pravnih politik.
Zelo nekorektno je, če se takšna opozorila opredeli kot »zavzemanje za sovražni govor«, kot njegovo »legitimiranje«, ali kot »nezavedanje glede družbene nevarnosti sovražnega govora«. Ali celo kot »legitimiranje nasilja in zločinov«, kot »zagovarjanje nasilnežev in zločincev.« Zakaj takšen odnos do ustavnopravnih pojasnil?
ESČP se je v eni od sodb postavilo na stališče, da bi se ljudje morali izjavam, ki pomenijo »resne in na predsodkih utemeljene obtožbe«, ki so »nepotrebno žaljive«, izogibati. Država pa jih sme zakonsko prepovedati in sankcionirati. Je nova določba ZMed odraz mišljenja avtorjev o razlagalni razsežnosti takšnega stališča ESČP? Ali katerega drugega stališča sodne oblasti? Kako bi to lahko ugotovili?
Da, postavljam vprašanja. In se trudim ne preobsežno ponoviti že tolikokrat ponovljenih odgovorov. Kakopak, s pričakovanjem tistega, kar takšnemu početju vselej sledi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
