Na primer in predvsem glede ustanovitve občine Ankaran (o legitimnosti tiste odločitve sem že javno in kritično razpravljal, a vsebina moje kritike ni neposredno povezana s temeljnim vprašanjem ustavnosodnega stopnjevanja sankcij z ustavnosodno pravotvornim aktivizmom). Takšna ustavnosodna politika je teoretično nesporna. Utemeljena je tudi v ustavnosodnih odločbah. Ustavno sodišče, tudi z ozirom na parlament, ustvarja pravo. Enkrat posredno in z odlogom (počaka, da preteče rok, v katerem parlament mora uresničiti odločitev US), drugič neposredno in takoj, s pravno formalnim učinkom ustavnosodne odločitve z naravo in močjo zakona.
V primeru nespoštovanja ali neuresničitve ustavnosodne odločbe »…Državni zbor s svojim ravnanjem krši zakonsko obveznost, določeno na podlagi 3. odstavka 161. člena Ustave in v 2. odstavku 48. člena ZUstS. Noben organ državne oblasti ne sme opuščati dejavnosti, ki jih mora opraviti znotraj svojega delokroga. S takšnim ravnanjem zakonodajalec krši načela pravne države (2. člen Ustave) in načelo delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave)" (OdlUS št. U-I-168/97).
Državni zbor in sedanja vladna koalicija nezanemarljivo število jasnih in nedvoumnih ustavnosodnih odločitev puščata neuresničenih. Takšno početje je ustavnopravno nedopustno in politično nekulturno. A žal ne gre samo za pomanjkanje politične kulture in demokratične zavesti. Spremljanje razprav nekaterih poslank in poslancev na plenarnih sejah DZ in sejah posameznih odborov DZ me vodi k sklepu, da pomembno število predstavnic in predstavnikov ljudstva enostavno ne obvlada temeljne pravoznanstvene abecede. Pa tudi, da so običajno najglasnejši tisti poslanci in tiste poslanke, ki doktrinarnih osnov ustavnega prava in vladavine prava enostavno ne zmorejo … nočejo … ne razumejo. To bi se volivcem moralo zdeti osupljivo, šokantno, nevzdržno. Zato je tudi volilno telo težko razumeti, če se za tako pomembno dejstvo ne zmeni, oziroma, če se ob to dejstvo kritično ne obregne ob vsakokratnih volitvah in ga ne upošteva pri izpolnjevanju volilnih lističev.
Ustavnopravna teorija je zatorej glede tega pravnega vprašanja jasna in ima dolgo brado. Tisti, ki jo institucionalizirano učimo in javno pojasnjujemo, smo tudi že malo osiveli. A dnevna politika se za to ne zmeni. Očitno ne preostane druga možnost, kot da US stopnjuje sankcije zoper DZ pri vseh neuresničenih ustavnosodnih odločitvah. In da mediji, v skladu s svojo javno družbeno vlogo in demokratično-legitimacijsko funkcijo, dnevno vztrajajo v drži »obada na konjskem vratu« vseh tistih parlamentarnih strank in njihovih predstavnikov, ki niso verodostojne in poslanskega mandata vredne osebe.
Med drugim je US naložilo DZ tudi nujne spremembe volilne zakonodaje, ki bodo do potankosti v skladu z ustavnosodno odločbo. Zato velja posebej opozoriti na tisto, kar se utegne zgoditi: če parlament ne bo prenesel vsebine ustavnosodne odločbe, ki zadeva volilno zakonodajo, v zakon o volitvah, lahko US tudi razveljavi volitve. Teoretična pojasnila o tej možnosti je mogoče najti tudi v odl.US št. U-I-12/97 in priloženih ločenih mnenjih tedanjih ustavnih sodnic in sodnikov. Pa tudi v ločenih mnenjih k odločitvi US v zadevi št. U-I-163/99.
V polemiki nekdanjih ustavnih sodnic in sodnikov glede vprašanja, ali bi US lahko razveljavilo volitve, če bi bile te izvedene po volilni zakonodaji, ki je DZ ni popravil v skladu z odločitvijo US, je profesor Peter Jambrek med drugim zapisal:" ... opisana situacija po svojem bistvu ni opredeljiva politično, ampak ustavnopravno - kot ustavna kriza, ki se lahko razreši samo s ponovno vzpostavitvijo spoštljivega odnosa do ustave. Kolikor se ustavna kriza ne razreši na ustavno urejen način in je torej prelomljen izvirni ustavni dogovor, ima posledično stanje pravne anomije ... zelo preprosto posledico: država bi bila degradirana na nižjo stopnjo kontinuuma, ki sega od predustavnega in psevdopravnega stanja do optimuma dejavne in pristne ustavne demokracije in pravne države."
Če bi si parlamentarne stranke privoščile tudi to, bi v – po ustavi - demokratični in pravni državi to pomenilo neizbrisljivo politično barabinstvo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
