K temu pisanju me je spodbudil kratek sprehod skozi poročilo ustavnega sodišča za leto 2018. V njem je najbrž najbolj zaskrbljujoč podatek ta, da se je v enem letu, iz leta 2017 v leto 2018, število nerešenih zadev na ustavnem sodišču povečalo skoraj za 30 odstotkov. Če je bilo leta 2017 nerešenih 1609 zadev, pa je bilo ob koncu lanskega leta takih že 2084. Ta podatek je enako zaskrbljujoč, če ga primerjamo z obdobjem od leta 2012 do 2015, saj se je v primerjavi s tistimi leti število nerešenih zadev v letu 2018 dobesedno podvojilo. Pri tem je treba izpostaviti, da se je istočasno povečeval tudi pripad zadev, a vseeno precej počasneje kot delež nerešenih zadev.
Razlogov za našo zaskrbljenost pa s tem še ni konec. Podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je med nerešenimi zadevami kar 1710 ustavnih pritožb posameznikov, med katerimi jih ustavno sodišče 462 šteje kot prednostne, 40 pa celo kot absolutno prednostne. Takšnih zadev je kar nekaj tudi med pobudami oz. zahtevami za presojo ustavnosti. Prednostnih zadev za abstraktno presojo ustavnosti je tako 47, absolutno prednostnih pa 37. In prav to dejstvo, da je neka zadeva absolutno prednostna in da ostaja nerešena dlje časa, več mesecev, poprej pa še več »prednostnih« let, je tisto, kar zahteva pozornost kritične ustavnopravne javnosti.
Kaj pa pravzaprav pomeni, da je zadeva (absolutno) prednostna? Poslovnik ustavnega sodišča je tu jasen. Kot prednostne mora ustavno sodišče obravnavati zadeve, za katere je v predpisih, ki se uporabljajo na podlagi Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), določeno, da jih mora sodišče obravnavati in o njih odločati hitro; zadeve, v katerih je sodišče prekinilo postopek in zahtevalo oceno ustavnosti zakona; zadeve, za katere zakon določa rok, v katerem mora ustavno sodišče zadevo obravnavati in o njej odločiti; ter spori glede pristojnosti. Ustavno sodišče pa lahko odloči, da bo prednostno odločalo tudi v drugih zadevah.
Toda teorija je eno, praksa pa je (lahko) nekaj povsem drugega. Če ima, kot se očitno dogaja zdaj, ustavno sodišče na stotine nerešenih prednostnih in absolutno prednostnih zadev, to na njegovo delovanje, prvič, meče izjemno negativno luč. Drugič pa ustavno sodišče očitno preprosto ne opravi svojega poslanstva (niti) v tistih pravnih sporih, katerih rešitev je, celo po volji zakonodajalca, prioritetna, da se lahko zagotovi mirno in urejeno sobivanje v družbi.
V ilustracijo. V državnem zboru se je celo pomlad in pol poletja, že prej pa več kot štiri leta, lomilo kopja na ramenih otrok v zvezi s financiranjem osnovnih šol. Rezultat je, hvala bogu, izostal, ker bi bil še bolj neustaven od obstoječe neustavnosti. Toda ustavno sodišče bi že zdavnaj lahko presekalo ta gordijski vozel, saj to isto zadevo (U-I-110/16) obravnava kot prednostno že tri leta, zadnje leto in pol pa jo prišteva celo med absolutno prednostne. Kljub temu se je zgodilo: nič.
Enako velja za še eno izjemno pomembno zadevo (U-I-129/19), v kateri je bilo ustavno sodišče poklicano k presoji skladnosti (rebalansa) proračuna za leto 2019 z zlatim fiskalnim pravilom. Zadeva je prav tako absolutno prednostna, pa vendar ustavno sodišče še zdaj ni odločilo, ali je obstoječi proračun v nasprotju z ustavo, s tem pa tudi z našimi pravnimi zavezami znotraj EU. Ali lahko upamo, da bo to storilo še pred koncem proračunskega leta, ko bo denar že tako ali tako porabljen, in bo s tem kakršnakoli odločitev, razen na papirju, ustavnopravno, pa tudi politično, povsem irelevantna?
Skratka, ko absolutno prednostno v smislu hitrejšega odločanja na ustavnem sodišču pomeni zelo malo, včasih pa celo nič, in ko se v istem nerešenem absolutno prednostnem kotlu znajdejo otroci ter medvedi in volkovi, pa še neustavno financiranje države, je jasno, da imamo problem. Morda je ta samo jezikovni? Absolutno prednostno pač ne pomeni več to, kar naj bi pomenilo. Bojim pa se, da gre za nekaj več. Za organizacijsko in odločevalsko krizo institucije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
