Pravica do zdravja, podobno kot pravica do zdravega življenjskega okolja, seveda tudi pravica do kakovostnega in učinkovitega zdravstvenega sistema kot takšnega (sistemske – politične, pravne in sodne - ureditve in prakse zagotavljanja, spremljanja in vzpostavljanja zdravja ljudi) … so temeljne ustavne pravice. Tudi pomemben del pravnih dolžnosti socialne države. Zato so hkrati pomemben segment ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih (socialne) države.
To pomeni, da je država (ustavno)pravno zavezana storiti vse, kar je od nje mogoče politično in pravno razumno pričakovati, v smislu možnega in razpoložljivega, v pogojih dobrega upravljanja države. V določenih primerih pa mora država NUJNO ravnati kot dobra zaščitnica zdravja ljudi in kot skrbnik učinkovite zdravstvene oskrbe. Z nujnostjo mislim na prepričanje, da država nikogar ne sme pustiti samega (na cedilu), ko gre za soočanje z velikim zdravstvenim problemom. Ne institucionalno, ne finančno. Tako razumem pozitivne obveznosti socialne države pri skrbi za ustavno pravico do zdravja.
Seveda ne gre samo za problem čakalnih vrst v zdravstvu. Četudi tudi ta problem razumem kot ustavnopravno nevzdržno stanje. Najmanj vse dotlej, dokler zdravstveni sistem ni določen in upravljan optimalno in dokler lahko ljudje, ki potrebujejo takojšnjo zdravniško pomoč, pa jo v sistemu javnega zdravstva dobijo šele čez mesece ali leta, potrebno zdravniško oskrbo proti plačilu pa lahko takoj ali hitro prejmejo v zasebnih ordinacijah istih zdravnikov, ki so del javnega zdravstvenega sistema.
Zgodb ljudi, ki v nacionalnem zdravstvenem sistemu niso dobili ustrezne medicinske pomoči, se je z leti nabralo veliko. Nekaj sem jih, kot del splošne javnosti, spoznal preko medijev, druge preko prejetih pisem ljudi, ki v stiski ne vedo, kam in na koga naj se obrnejo za kakršnokoli pomoč. In tudi na tem področju se dogaja tisto, kar je splošna značilnost neuspešnega delovanja socialne države, ki se krepi: posamezniki in civilno družbene skupine (organiziranih) ljudi prevzemajo skrb in delo v korist ljudi tudi tam in tedaj, ko bi to morala početi socialna država. Od skrbi za revne, starejše in tako ali drugače socialno ali fizično prikrajšane (zdi se kot groteskna banalnost, da se v socialni državi zbirajo »steklenični zamaški« za nakupe invalidskih vozičkov, ali da se zbira socialna pomoč za ljudi v hudi življenjski stiski z donacijami, spodbujenimi z medijskimi prispevki, kot so tisti – nepogrešljivi – v oddaji Tednik na RTV SLO), do skrbi za otroke in za obolele s hudimi in redkimi boleznimi ali telesnimi okvarami. Vse to in podobno po mojem razumevanju legitimnega ustavnega režima sodi v polje pravnih, ne le političnih vprašanj. Torej v domet vprašanja, kaj država mora početi in storiti, ne le v domet vprašanja, kaj je pripravljena storiti.
Omenil bom nekaj konkretnih problemov, s katerimi sem se lahko seznanil neposredno. Pri uradnih predstavnikih medicinske stroke še vedno ni mogoče prepoznati razumevanje nadvse pomembne pravne razlike med osebno odgovornostjo zdravnika za strojeno napako pri zdravljenju in objektivno (odškodninsko) odgovornostjo medicinske ustanove v primerih, ko je v procesu zdravljenja posamezniku povzročena škoda – brez osebne odgovornosti zdravnika zaradi malomarnosti ali strokovne napake. Zato sodišča prevzemajo pomembno odgovornost pojasnjevanja in učenja o tej razliki v primerih tožb pacientov proti zdravnikom ali medicinskim ustanovam.
Ljudje, ki potrebujejo takojšnjo ortopedsko pomoč morajo v sistemu javnega zdravstva nanjo čakati mesece ali leta. Proti plačilu čas čakanja lahko znatno skrajšajo. Spoznal sem nekaj primerov, ko nacionalna medicina ljudem ni znala medicinsko pomagati, politika zavarovalnic pa jim je odrekla finančno pomoč. To jim je, le nekaterim od njih, zagotovila civilna družba. V tem prepoznam velik pravni problem.
Zakon o duševnem zdravju je bil dolgo časa kritiziran z očitki o ustavni spornosti nekaterih njegovih delov. Praksa pa je bila predmet še večjih kritik. Srečal sem se s šokantnimi zgodbami ljudi, ki so iskali medicinsko pomoč za mentalno zdravje. Ustavno sodišče je pred dnevi ugotovilo protiustavnost pri veljavni zakonski ureditvi. Na tako pomembnem področju človekovega bivanja in družbene blaginje se to ne bi smelo dogajati.
Poznam ljudi s hudimi in zapletenimi črevesnimi obolenji, ki v nacionalnem sistemu javnega zdravja ne morejo priti do primernega zdravljenja. In poznam primera dveh uspešnih raziskav, kako učinkovito pomagati bolnikom. Predvsem bolnikom z obolenji, ki so huda, a veljajo za redka. Kljub uspešnosti raziskave njenim nosilcem ni uspelo prepričati javne oblasti, da bi finančno omogočila nadaljevanje in razvoj raziskav, predvsem pa praktično izvajanja njenih dognanj. Zgodi se trčenje v kruto realnost oportunizma in rentabilnosti: bolnikov, ki bi imeli korist od raziskave je premalo, strošek pa je previsok. Iskreni kirurg mi je glede tega dejal: »Ti pacienti sicer ne bodo umrli, zelo bodo trpeli, a za naš zdravstveni sistem so kvečjemu statistika, redkost, zato so zanj finančno in organizacijsko nezanimivi. Zato lahko le uporabijo prihranke, zbirajo sredstva ali se pogajajo s katero od večjih zavarovalnic, da jim krije del sredstev za iskanje medicinske pomoči v tujini.« Takšen politični problem bi bilo treba postaviti v pravno optiko.
Pred časom sem bil seznanjen z zgodbo študentke, ki ima redko bolezen. Stroka ji je priznala status invalidnosti. A študentka ni bila uspešna pri uveljavljanju tega statusa pred javno oblasto. Razlog? Vrsta njene invalidnosti ni izrecno zapisana v eni od alinej PRAVILNIKA, ki naslavlja to področje. Kot da bi bile pravice, ki izhajajo iz ustave in so podrobneje določene z zakonodajo, pogojene z izrecnimi vpisi in zapisi v pravilnikih?! Šokantno. Toliko bolj, ker se je v pismu študentki tudi urad nekdanje varuhinje človekovih pravic skliceval na problem »pravilnika.«
Iz oddaje Tednik, kasneje pa v osebni korespondenci z novinarko, sem se seznanil s primerom delavca iz Makedonije, ki je delal na enem od gradbišč v Sloveniji. Padel je z visokega odra in se močno poškodoval. Nudena mu je bila zdravniška oskrba, a je zanjo prejel visok račun. Ugotovilo se je, da je bil prevaran: odgovorna oseba gradbišča, kjer se je poškodoval zaradi zrušenega odra, ni bila podpisana na pogodbi, ki jo je podpisal, ne da bi jo razumel. Na njej je bil podpis neke neznane osebe iz tujine. V sodnem sporu je sodnica odločila, da odgovorna oseba gradbišča ne nosi bremena stroškov delavčevega zdravljenja. Pravno šokantno. Očitno pravno nevzdržna odločitev. Tudi z vidika obligacijskega prava. Pa tudi nasprotujoča precedenčnim sodbam Vrhovnega sodišča o tem, kdo in kdaj prevzema odgovornost za varnost pri delu, če delavec dela pod nadzorom in po navodilih osebe, ki je v vlogi delodajalca.
Pristojno ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je papirnato in fasadno okrepilo svojo odgovornost za zaščito pravic invalidov in delavcev invalidov. S kolegom Markom Blatnikom že dlje časa pojasnjujeva in dokazujeva, da je ta zaščita v Sloveniji – nikakršna. In da je takšna tudi pri izvajanju tako elementarnega dela volilnega procesa, kot so demokratične volitve, že dolgo časa dokazuje kolega prof. dr. Jurij Toplak. Se javna oblast tega problema sploh ZARES zaveda? Jo ta problem RES zanima?
Še vedno prejemam pisanja študentk, ki bodisi niso prejele štipendije, četudi jim ta očitno pripada, bodisi jim štipendija ni izplačevana, četudi imajo zanjo veljavno odločbo. Dve moji angažiranji v takih primerih sta bili uspešni. A to sta samo dva primera od mnogih. Približno v istem času pa sem spremljal sejo pristojnega odbora parlamenta, na katerem je predstavnica centrov za socialno delo pojasnjevala, da uvajajo novi računalniški program, ki bo omogočil hitrejše in bolj natančno delo. Bistven je bil konec njenega nastopa: s tem prenovljena organizacija dela še dlje časa ne bo postala praksa.
Starši, ki zavračajo cepljenje otrok, še vedno niso deležni učinkovitega sistema za pravno zaščito svojega prepričanja glede cepljenja. Četudi dolžnost njegove vzpostavitve izhaja iz več let stare odločitve Ustavnega sodišča. Sleherna javna razprava, tudi razprave v Državnem zboru, kjer sodelujejo zagovorniki cepljenja in predstavniki medicinske stroke, gre vselej v povsem drugo smer.
Že večkrat sem javno opozoril na problem neučinkovito zaščitenih pravic do življenja in zdravja, ko gre za vprašanje delovanja paliativne nege. Tudi na sodbo ESČP, da je dostopna in kakovostna paliativna oskrba del pozitivnih (pravnih, konvencijskih) obveznosti države. In zato iztožljiva. Brez primernega odziva kogarkoli.
Moški in ženske, ki skrbijo za svoje nepokretne starše, so mi pojasnili, da od države iz tega naslova ne dobijo primerne finančne pomoči za oskrbo. Mlada gospa s Štajerske mi je v dolgem pismu pojasnila, da je po tem, ko je pristojni organ odobril njeno prošnjo za takšno finančno pomoč, ugotovila, da se je za toliko, kolikor je bilo zdaj sredstev, namenjenih njej iz naslova oskrbe staršev, zmanjšala višina sredstev, ki so jih iz tega naslova prej prejemali starši. Pravno nevzdržno.
Z zdravjem je povezano tudi življenje v revščini. Pred volitvami so politične obljube o učinkovitem spopadu z revščino kričale iz predvolilnih programov parlamentarnih strank. To velja tudi za premierjevo stranko. Z vodjo njene poslanske skupine sva, kakšno leto pred zadnjimi volitvami, načrtovala celo referendum o izrecni ustavni pravici do zaščite pred življenjem v revščini (nobena parlamentarna stranka se nanjo ni odzvala). Namera ni bila uresničena. In ničesar takega nisem opazil, da bi lahko sklepal o njeni prisotnosti »v glavah in prsih« poslank in poslancev – katerekoli stranke.
Izšel pa je novi – odlični – komentar slovenske ustave. Morda je že na delovnih policah tistih, ki bi ga morali natančno brati in uresničevati pri svojem – odločevalskem – delu. Tudi glede pravice do zdravja.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
