Univerze in fakultete so podrejene … ali točneje, se podrejajo diktatom javne oblasti. Torej države in njenih agencij. Predvsem NAKVIS in ARRS. Že pred leti so nekateri univerzitetni kolegi pisali o svojem prepričanju, da je temeljni razlog za takšno stanje pri samih univerzah in fakultetah: prave, dejanske, popolne avtonomije si sploh ne želijo. Zagovarjali so tezo, da gre pri tem za “delovanje po liniji najmanjšega napora”, v smislu prevzemanja čim manjše, čim manj osebne odgovornosti in za prepričanje, da bi se akademske ustanove, ki bi dejansko bile pristno avtonomne, srečevale z več NOTRANJIMI težavami, kot jih pestijo v obstoječem pravno-političnem stanju. Da je torej z akademijo podobno, kot z državo (npr. v razmerju do EU) in državljani (npr. v odnosu do ustavne pravice do “splošne svobode ravnanja” in do spoštovanja pravic drugih ljudi brez zunanje, oblastne, monopolizirane kaznovalne prisile): ne bi bila kos dejanski avtonomiji, pristni svobodi, mišljenski in odprti vsebinski demokraciji, odločevalski suverenosti. (posredno o tem odlično piše Bauman, v knjigi Postmoderna etika, ali Freitag, v knjigi Brodolom univerze … ).
Pri delovanju univerz, podčrtanim z zakonodajo, obsežnimi pravilniki, dodatnimi smernicami in še dodatnimi navodili, mislečega in delujočega človeka vse bolj bremeni enormna in samonamenska ultrabirokracija, ki sproža intuitivni odpor in razmišljujočo muko. Obrazci, ki nimajo nikakršne vsebinske, stvarne vrednosti in sporočilnosti, ki so namenjeni izključno neskončnemu širjenju gole zbirokratiziranosti in prisiljevanju mislečih ljudi v status idiotes. Izjave, vsiljevane v podpis, ki ne ustvarjajo nikakršnih pravnih učinkov. Spremembe učnih načrtov, ki jim je vsiljena odobritev zunanje oblasti, ta pa si za to vzame čas … mesece … celo leta … Pa četudi gre samo za spremembo imena študijskega predmeta, ki jo suvereni predstavnik učiteljskega poklica opravi v nekaj sekundah, akademska ustanova pa potrdi v nekaj urah ali dneh. Postopki izvolitev v nazive (habilitacije), ki trajajo dolge mesece, tudi leto dni, prehajajo od ene komisije k drugim, pa spet nazaj, četudi bi terjali le nekaj minut osredotočenega dela, največ dan ali dva. Osredotočeni pa so na formalne in količinske (kvantitativne), ne vsebinske in kakovostne (kvalitativne) kriterije. Seznam objavljenih avtorskih del, seštetje TOČK, preštevanje citatov in podpis računalniško izdelanega “točkovalnika”. Pika.
Člani strokovnih komisij, ocenjevalci, torej odločevalci, so v obstoječem stanju lahko tudi predstavniki univerzitetnega učiteljskega poklica, ki o kandidatu/vlagatelju/kolegu ne vedo nič, ne poznajo vsebine njegovega dela in ga nikdar niso srečali. En sam član “strokovne komisije za oceno” lahko zaustavi postopek bodisi izvolitve, bodisi magisterija ali doktorata, tudi z vsebinsko neobrazloženim negativnim mnenjem/poročilom. Zdi se tudi, da ljudje na univerzah zelo neradi vsebinsko komunicirajo z mentorji, drugimi člani komisij in kandidati – študenti. Raje imajo kratka, elektronska, pisna sporočila, poročila in neosebna mnenja. Pri nekaterih akademskih vprašanjih se zapisana pravila striktno upoštevajo, pri kakem drugem vprašanju, nemara pri najpomembnejšem vprašanju, pa precedens ali ustaljena praksa spremenita zapisano pravilo v nezapisano prakso, ki postane nezapisano pravilo. Kdor v teh procesih poskuša biti nemoteči dejavnik, se kaj hitro znajde v primežu težav, večjih od gole in kratkotrajne nevšečnosti. Kdor si dovoli biti zaviralni dejavnik, se pri tem sklicuje na svojo akademsko svobodo in avtonomijo. Zgodijo se tudi kratki stiki, trki, nesoglasja in prepiri. Brez prave potrebe.
In podobno. A zdi se, kot da to prav zares nikogar kaj dosti ne zanima. Ali pa, da so tisti, ki jih to, ta nespregledljivi in znatni problem akademije, vendarle zanima, pripravljeni in zmožni o tem – molčati. Se prilagoditi. Se ukloniti.
Prav imajo tisti, ki zatrjujejo, da bo tudi univerza in da bodo tudi fakultete prav takšne, kot jih bo oblikovalo in določilo mišljenje in delovanje (filozofija, etika in početja) njihovih predstavnikov. Javna oblast lahko ovira akademskost akademije, samo akademija pa lahko zares (s)kvari in (po)pači svojo akademskost.
Pred časom sem kot član strokovne komisije sodeloval v postopku izvolitve akademskega kolega v univerzitetni učiteljski naziv. To priložnost sem izkoristil za dobroverni zapis pomislekov o primernosti … razumnosti … sprejemljivosti pravne ureditve in dnevne prakse glede nekaterih vprašanj, bistvenih za te postopke. Kot ocenjevalec sem se odločil ponovno poudariti svoje prepričanje, da morajo imeti, v skladu s konceptom univerze kot ustavne kategorije in njeno ustavno zagotovljeno avtonomijo, preverljivi kakovostni kriteriji prednost pred količinskimi. Vsebina pred točkami. Ocena kakovostnih kriterijev pa bi morala biti prepuščena odgovorni in avtonomni presoji kompetentnih ocenjevalcev – univerzitetnih učiteljev in učiteljic. V tem oziru sem prepričano zapisal, da kandidat/vlagatelj izkazuje akademsko in znanstveno odličnost, ki že sama po sebi legitimira njegovo izvolitev v želeni naziv. Univerza bi se za tako politiko in procesno etiko habilitacij morala odločno zavzemati. Ne za samovoljo in odsotnost kakršnihkoli pravil, pač pa za akademsko odgovornost, etiko in stvarno utemeljeno preseganje golo formalnih pravil. (Bis nota: o tem, neposredno ali implicitno, ni pisal samo Kant, tudi ne samo Wallerstein, ali Witgenstein, ali Bauman, o tem ne piše samo npr. Galimberti, tudi ne samo Graeber, niti ne samo Močnik, Zupančič ali Kuzmanić.)
Pritrjujem predlogu za popolno odpravo “citatov/citiranosti” kot pogoja v postopkih habilitacij. Soglašam z zatrjevanji, da citati sami po sebi ne pomenijo in ne morejo pomeniti relevantnega, še manj odločilnega merila za presojo usposobljenosti kandidatov in za legitimnost njihove habilitacije na univerzah. Citiranost sama po sebi ne odraža ne kakovosti dela, ne njegovega obsega. V celoti je odvisna od volje drugih predstavnikov akademije in znanosti, na katero pa kandidati sami ne morejo neposredno vplivati. Oziroma, toliko slabše, kadar lahko na to neposredno vplivajo prav oni sami, preko osebnih stikov in poznanstev. Prepogosto se celo dogaja, da kandidati z največjim obsegom kakovostnega akademskega, znanstvenega in publicističnega dela niso citirani v delih svojih akademskih kolegov, ker jih slednji enostavno ne želijo omenjati v svojih delih. Pa četudi si prav pri njih kdaj in kaj celo malo “izposodijo.” Drugim se, po drugi strani in prav nasprotno, lahko posreči, da publikacija, ki ji urednikujejo, ali skoraj urednikujejo, doživi uvrstitev v najvišji razred točkovanja. V njej potem objavljajo svoja avtorska dela, vplivajo na objave drugih avtorjev in imajo pod neposrednim osebnim nadzorom pogostost pojavljanja svojega imena v delih drugih avtorjev. Nepomembno?
“Revijalno cehovstvo” včasih zabode v oči, ko avtor prejme tako strokovno deplasirano recenzijo svojega pisanja, da obstane in hibernira. Lahko se ga sili v navajanje del, v katerih ni navajan ne on sam, niti v njih niso navajani njegovi kolegi, četudi so o isti temi pisali leta prej. Vse to in še kaj velja na področju humanističnih in družboslovnih znanosti. Zato bi res veljalo to merilo, v luči avtonomije univerze kot ustavne kategorije, akademske etike in osebnega dostojanstva predstavnikov znanosti in akademije, odpraviti.
Podobno velja za “mentorstvo vsaj enemu doktorandu,” ki jih merila za izvolitve v nazive zahtevajo za izvolitev v naziv “redni profesor”. Nekateri univerzitetni učitelji, zaradi posebnosti svojega delovnega področja in zaradi študijskih programov na univerzi ali fakulteti, kjer delujejo, posebej pa zaradi odsotnosti nekaterih fakultet (npr. pravna fakulteta, filozofska fakulteta, medicinska fakulteta ipd.), na matični univerzi ne morejo pridobiti primernega kandidata za doktorat. V tem primeru bi morala univerza ali kandidatu spregledati ta pogoj ali pa bi mu morala sama (v okviru svojih pozitivnih obveznosti) zagotoviti doktoranda. Prepustiti kandidatu, da bodisi sprejme doktoranda, ki ni usposobljen za delo na mentorjevem matičnem področju, ker takega področja na univerzi – glede na programe – ni, bodisi sprejme somentorstvi zaradi gole formalne in osebne potrebe, ali pa mu prepustiti, da si sam najde doktoranda na drugi univerzi, po mojem prepričanju ni ne etično, ne akademsko, ne pravno sprejemljivo početje.
Pripis o osebnem dostojanstvu in zdravi kmečki pameti: poznam primer kolega, ki se je odpravil v ZDA izpolnjevati kriterij nepretrganega bivanja na tuji univerzi, se zaradi hude bolezni otroka vrnil nekaj dni predčasno, potem pa prejel negativno oceno v postopku habilitacije.
Slišim tudi tiste, ki izražajo pomisleke glede objav v tujih revijah in v tujem jeziku. Ne nasprotujem jim, ko pravijo, da bi univerza morala sama poskrbeti za to, da bi se kakovostna dela matičnih kandidatov prevedla v ustrezni tuji jezik in objavila v ustreznih tujih znanstvenih revijah. Soglašam z idejo, da bi univerza morala ponovno in temeljito razmisliti o tem vprašanju in svoja pravila za izvolitve v nazive spremeniti. Predvsem pa spremeniti svojo politico (delovanje) glede tega. S tem bi si zagotovila ustavno predvideno avtonomijo (nevezanost na državne institucije in agencije, ki določajo takšna merila, univerza pa jih le nekritično in neavtonomno prevzema), odločevalsko avtonomijo bi zagotovila članom komisij za izvolitve, kandidatom pa bi zagotovila zaščito osebnega akademskega dostojanstva, pogojeno z avtonomno presojo kakovostnih kriterijev, brez njihove golo formalne in birokratske pogojenosti s količinskimi in formalnimi (kje, ne kaj in kako) kriteriji.
Zapisanega ne gre razumeti kot zavračanje pomena objavljenih del v tujini. Ali akademskega gostovanja v tujini. Nikakor. Poklon predstavnikom akademije za njihovo uspešnost pri tem početju. Še manj gre to razumeti kot zanikanje pomena veščega znanja tujega jezika, predvsem angleščine in francoščine. A tudi tu se odpira prostor za odgovornost univerz: organizirati delo tako, da bo tudi glede tega učiteljem in učiteljicam, raziskovalkam in raziskovalcem, zagotovljena učinkovita pomoč.
Skrb predstavnikov domačih univerz za bogatitev nacionalne zakladnice znanja, v obliki člankov in knjig, bi morala biti razumljena kot primarna skrb za razvoj in krepitev domače znanosti in kot primarni kriterij za poklicno napredovanje v univerzitetnem okolju. Poudarjanje pomena objav v tujini in postavljanje znanstvenega ali strokovnega dela v slovenskem jeziku na stranski tir gre res razumeti tudi kot del splošnega problema “bega možganov”, ki poveličuje in krepi tisto, kar je “tuje”, hkrati pa zmanjšuje pomen in vrednost tistega, kar je v smislu uporabe jezika in domovinske pripadnosti literature “domačega.”
Spominjam se pogovora z uglednim ameriškim pravnim filozofom Shapirom, ob konferenci ugledne revije Ratio Iuris v Bologni (tja sem se odpravil med študijskim obiskom Univerze v Genovi). Pogovarjali smo se tudi o številu letnih objav profesorjev in o načinu dela – delovnih pogojih za zadostno število kakovostnih objav. Sogovornik se je čudil našemu načinu dela. Cinično, a prizanesljivo je dejal, da si sam ne predstavlja učinkovite in kakovostne kombinacije predavateljskega, publicističnega in drugega javnega dela na naš način. Povedal je, kako, v grobem, poteka njegovo publicistično delo: izbere si temo, pregleda kakšno od odmevnih objav na temo, potem pa v univerzitetni knjižnici naroči študijo, ki jo pripravijo – v okviru svojega študija in doseganja odličnosti v znanju – dobri študenti ali asistenti. Študijo pregleda, jo uporabi in doda tisto, kar se od njega pričakuje – dodano vrednost. Ne ukvarja se z dokazovanjem, kaj vse je prečital in koliko del je citiral v glavnem besedilu ali v opombah pod črto. To ni njegova naloga, za to ni plačan, s tem ne gradi ali utrjuje svoje akademske integritete, je dejal: “Moja naloga je, da dodam tisto, kar bo dodana vrednost: kritika ali drugačen pogled.”
Verjetno bi se ob pojasnilu, da se pri nas ukvarjamo tudi s prirejanjem seminarjev za učitelje, kako uporabljati računalniški program za “odkrivanje” ujemanja besed in stavkov v zaključnih nalogah študentov, s (plačljivimi) pedagoškimi seminarji za asistente (!), s požarno varnostjo in z drugimi (običajno plačljivimi) neakademskimi navlakami, samo nasmehnil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
