V Sloveniji se novinarke in novinarji, ki so verodostojni predstavniki tega poklica, še naprej soočajo s kazenskimi ovadbami in se morajo braniti pred tožilci tudi tedaj, ko je njihovo delo tako očitno znotraj ustavnopravno (teoretično, doktrinarno in sodno) določenih mej, da bi se pravo študirajoča mladina lahko počutila užaljeno, če bi jim bili takšni primeri ponujeni kot izpitna vprašanja. Tega ne uspem enostavno razumeti.
Zatorej je neizogibno, da pravni komentar novega primera iz svežnja avtoritarnega nazadnjaštva oblasti in tožilske ignorance glede pravic in dolžnosti predstavnikov in predstavnic novinarskega poklica (ki ga, mimogrede, spremlja tudi rahla skrb o morebitnem novem primeru prav takšnega sodniškega dela), vključuje že tolikokrat ponovljene teoretične in doktrinarne ponovitve. Temeljne, najpomembnejše so stare najmanj pol stoletja, če upoštevamo ustavnosodno pravotvorje (v ZDA) in starejše, če upoštevamo razsvetljensko, v določenem oziru pa celo antično filozofijo.
Seveda mislim na aktualno sodno zadevo, v kateri so novinar, dve novinarki in nekdanja časnikarska urednica kazensko preganjani zaradi objave magnetograma prisluhov, kot dokaznega gradiva, v primeru dogovarjanja vplivnežev o prodaji Mercatorja; primeru, ki ni dobil legitimno pričakovanega pravnega epiloga.
Novinarji delujejo v funkciji javnosti in v funkciji obveščanja javnosti o družbeno pomembnih temah in zadevah. Tako delujejo v funkciji demokratizacije političnih in drugih družbenih procesov, v funkciji nadzora nad oblastjo, v funkciji nadzora nad odločevalci, pomembneži in vplivneži v javni sferi, od dnevne politike do ekonomije (to zapišem, kot bi se pretvarjal, da je katerikoli del javne sfere mogoče ločiti od dnevne politike), s tem pa v funkciji stalnega vrednotenja legitimnosti političnega sistema, pravnega režima, delovanja javnih institucij, odločevalskih procesov in na splošno vseh upravljavskih družbenih procesov. Zato izraz za medije »javni psi čuvaji«.
Delujejo v javnem interesu. In so zavezani z javnim interesom. Ta ni vsebinsko izpraznjena, gola, vakuumsko zapakirana formulacija, ampak pravno opredeljen in preverljiv koncept. Javni interes (angl. »public interest«) je nekaj drugega, kot zvedavost javnosti (angl. »what interests the public«). Vse to je v ustavnopravni teoriji, doktrinah in sodniškem pravotvorju jasno in razumljivo opredeljeno.
Zavezani so iskanju materialne resnice in obveščanju javnosti o resnici glede dejstev v zadev, ki so splošno pomembne za javnost, družbeno pomembne, torej v interesu demokratične javnosti, ali v javnem interesu. (Res je, v Evropi bolj, kot npr. v ZDA, a ta razkorak na tem mestu ni predmet komentarja, ga pa popišem na drugih mestih, zlasti v knjigah na temo svobode izražanja in medijev).
Seveda imajo novinarji pravico tudi do mnenj in vrednostnih sodb. Ko gre za politike, javne funkcionarje, odločevalce, absolutno javne osebe in druge vplivneže, so upravičeni tudi do pretiranih mnenj in ostrih, surovih vrednostnih sodb, pa tudi do uporabe objektivno žaljivih besed in besednih zvez, če takšno pisanje in komentiranje lahko utemeljijo s prepričljivo stvarno podlago. Izpolnjevati morajo kriterij, ki je pravno opredeljen in je za njihovo delo odločilen: biti morajo »v dobri veri«, ko naslavljajo javnost. To pomeni, da morajo zgodbe dobro preveriti, vzpostaviti komunikacijo z vsemi pomembnimi akterji, pridobiti dovolj podatkov, ki so zanesljivi (odgovorno preverjeni, dovolj obsežni – kakovostni), sporočati brez pretiravanja ali izkrivljanja pri dejstvih, brez zavajajočega senzacionalizma ipd. In odmerjati tehniko sporočanja: če zadoščajo besede, so vizualne podobe lahko odveč (odvisno od primera do primera).
Zato imajo novinarji tudi izrecno, pol stoletja staro pravico do zaščite svojih virov informacij, ki ima za novinarsko delo značaj »svetosti«, pravo pa samo izjemoma, ob obstoju prisiljujoče nujnega razloga zaradi preprečevanja ali odkrivanja zločinov in hujših kaznivih dejanj, dopušča prisiljenje novinarja k razkritju vira, ali njegovo kaznovanje, če vira ne razkrije. Pravna teorija o tem je obsežna, ESČP je o tem izdalo več nedvoumnih sodb, slovensko vrhovno sodišče pa je bistvo teh sodb povzelo v svoji sodbi, sprejeti in objavljeni lansko leto.
Za novinarje veljajo tudi drugačna pravila, kot veljajo za državne organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, ko gre za posege v zasebnost družbeno pomembnih in vplivnih oseb, predvsem politikov, funkcionarjev in poslovnih vplivnežev. Zato lahko preiskovalni novinarji pri svojem delu uporabljajo tudi tehnike in metode, ki jih sme policija uporabiti samo ob izrecnem dovoljenju sodišča, danem v primeru utemeljenega suma glede kaznivih dejanj, izrecno določenih v kazenski zakonodaji. Npr. tajno snemanje, fotografiranje, ali osebna komunikacija pod pretvezo, ki naj npr. razkrije pripravljenost političnega funkcionarja na koruptivno, oziroma nezakonito ravnanje (O tem sem že pisal ob odmevnem primeru nekdanjega slovenskega poslanca v Evropskem parlamentu, v nekdanjem časopisu Pogledi). Razlog je očiten in razumljiv: vloga države je drugačna od vloge medijev in novinarjev, posledice ukvarjanja države s posameznikom so drugačne od posledic ukvarjanja novinarjev s posameznikom, zato je polje svobodnega ravnanja države, določeno s pravom, ozko, polje svobodnega ravnanja novinarjev pa širše.
Novinarji tudi ne prevzemajo odgovornosti za način, kako je oseba, od katere so dobili informacijo (vir, informator, »globoko grlo«), ki je v javnem interesu, prišla do te informacije. Predmet njihove presoje in odgovornosti je samo vprašanje, ali je informacija v javnem interesu, s tem pa informacija javnega značaja (o tem v uvodnem eseju k novemu Komentarju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja).
Aktualna zadeva Mercator je učbeniški primer pravno dovoljenega in demokratično nujnega preiskovalnega novinarskega obveščanja javnosti, ki ni le pravica novinarjev, ampak tudi njihova dolžnost. Primerljiv je s primeri NLB, TEŠ 6, Žilne opornice in še z drugimi, preštevilnimi primeri te vrste v Sloveniji. (Kakšen je bil že sodni epilog v teh in podobnih primerih? Kaj bi javnost o tem vedela in izvedela brez odličnega dela parlamentarnih preiskovalnih komisij? Kaj bi javnost o teh in drugih primerih izvedela in vedela, če novinarji o tem ne bi objavljali besedil in dokumentov? S trpko končno opazko: četudi se nič otipljivega ni in se ne bo zgodilo, ne kazenskopravno, ne politično.) Novinarsko posredovanje, v tem primeru »razkrivanje« informacij javnosti o zadevi, ki jo kazenski postopek javnosti ni razkril do konca (ker se ni zaključil na ta način!) in v javno pomembnih podrobnostih, je pravica novinarjev. Objava dokaznega gradiva v javno (družbeno) tako pomembni zadevi, ki vključuje družbeno tako pomembne akterje, je pravica novinarjev. Objava magnetograma prisluhov v družbeno pomembni zadevi, ki vključuje družbeno tako pomembne akterje in ima tako pomembne družbene posledice, je pravica novinarjev. Zaščita vira je pravica novinarjev. Gre za učbeniške, abecedne ustavnopravne temelje dela in družbene vloge novinarjev in medijev v demokratični družbi.
Izjava tožilke, ki vodi ta primer (in žal ni edina, ki je takšno izjavo podala), da so novinarji/ke zagrešili »kršitev varstva osebnih podatkov«, ker da »vključene akterje niso prej vprašali, če dovolijo objavo njihovih imen«, pa je nekaj tako … Ne, ne bom dokončal stavka. Bom pa končal to kolumno.
Srečno, novinarke in novinarji, pri soočanju z avtoritarnostjo oblasti, tožilsko ignoranco in sodno presojo primera. Četudi v takšnih primerih nikoli in nikdar ne bi smelo iti za srečo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
