Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pristopilo k EU-projektu Spodbujanje enakosti in preprečevanje diskriminacije invalidov v družbi - ZMOREMO, katerega osnovni namen je prispevati k večjemu spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva invalidov ter s tem k uresničevanju Konvencije o pravicah invalidov, Akcijskega programa Vlade RS za invalide 2014-2021 in Evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010-2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir na nacionalnem in lokalnem nivoju v vsakodnevnem življenju invalidov v Sloveniji.
Iz Predgovora k Vodniku po pravicah invalidov
Cilja omenjenega projekta sta med drugim ozaveščanje slovenske družbe o številnih vprašanjih invalidnosti in boljša seznanitev vseh invalidov s svojimi pravicami.
Kako pa je v vsakdanji praksi? Nemalo je dogodkov, ki vznemirijo in razžalostijo same invalide. Dobijo občutek, da ni dovolj, da jih je že usoda kruto zaznamovala. To jim dajo vedeti tudi tisti, ki njihovih pravic ne spoštujejo, včasih celo ne poznajo, običajno pa jih radi kar prezrejo, kdaj tudi kršijo. Nekateri ne najdejo niti razloga za opravičilo in se takih dejanj sploh ne sramujejo.
Pravzaprav se vzgoja, tudi za tako potrebno strpnost, začne v družini. Otrok je kot pivnik, ki vase posrka prav vse, tako dobro kot slabo. V pomanjkanju časa, potrpežljivosti, pa tudi empatije starši pogosto pozabljajo, da so večino časa otroci ob njih, da slišijo in vidijo prav vse in si to tudi zapomnijo. Še tako lepe in pridigarske besede se jih ne morejo tako dotakniti, kot jih oblikujejo dejanja; dvignjen sredinec v prometu, zmerjanje in žalitve, pa tudi verbalno žaljiv in na splošno slab odnos do starejših, invalidov, bolnih, do žive in nežive narave.
Se še spomnite mučiteljev mačk? Takrat se je o tem veliko govorilo in pisalo. Ljudje so se množično spraševali, kaj je z mladimi, pravzaprav še otroki, da tako ravnajo, kaj jih je privedlo do tega, kje so to morda videli, kakšni bodo, ko odrastejo, ipd. Družbeno koristno delo, ki so ga opravili, je bilo zagotovo najboljši poduk. Vsaj upam. Po drugi strani še vedno pogosto najdemo domače živali, ki živijo v povsem neprimernih razmerah. Vendar pa mnogo ljudi o tem niti ne razmišlja; pomembno jim je le lastno ugodje in veliki ego, potem pa dolgo nič.
Zato pogosto pravimo, da bi človek moral pokusiti marsikaj, doživeti, kako je biti brez službe, bolan, kdaj brez evra na računu ... Sama sem kot varuhinja človekovih pravic pogosto izkusila, da sit ne verjame lačnemu, zdrav ne bolnemu in zaposlen nezaposlenemu.
Tudi biti otrok je kdaj hudo boleče. Se še spomnite debat okoli prepovedi fizičnega kaznovanja otrok? Bi si kdo od odraslih želel udarcev, pa čeprav (le) po zadnji plati, ker je na primer predolgo uporabljal pametni telefon, ni odnesel smeti ali ker ni pospravil svoje sobe? Je torej to »normalno« le za otroke, ker so manjši in drugačne govorice kdaj ne razumejo? Zakaj je odpovedala lepa beseda?
Spominjam pa se tudi prav posebne izkušnje iz davnega leta 2008, ko sem v posebnem študentskem projektu sedla na invalidski voziček in se zapeljala po stari Ljubljani. Pred tem nisem imela težav dvigniti nogo, preskočiti stopnico ali dve, vstopiti v vsako trgovino ... kar naenkrat pa brez ustreznih klančin to ni bilo več mogoče. Ponekod so bila za invalidski voziček ovira celo preozka vrata, drugje številne stopnice ali stare stavbe brez dvigal. Spoznala sem, kako drugačen je svet na vozičku, koliko težav lahko imaš, koliko pomilovanja doživiš, kako nate gledajo mimoidoči. Vedno si tam spodaj in oni tam zgoraj.
Se še spomnite slepe nakupovalke, ki je želela vstopiti v velik trgovski center s psom vodnikom? Prodajalka je vztrajala, da pes ne sme z njo. Kasneje se je vodstvo opravičilo in poskrbelo za dosledno izobraževanje zaposlenih. Nevednost ali kaj drugega? Da se le ne bi kje ponovilo.
Pred leti se je na Varuha obrnila slabovidna oseba s priznanim statusom invalida. Prosila je za posredovanje pri Finančni upravi RS (v nadaljevanju: FURS) v zvezi z izdajo odločbe o odmeri dohodnine v velikosti pisave, ki bi jo bila ob svoji slabovidnosti še sposobna prebrati sama. Varuh je tedaj opozoril na pravice invalidov, ki jih daje Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Ta namreč v 7. členu zahteva, da se slabovidnemu v vseh postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njemu razumljivi obliki, in sicer na način, ki ga izbere slabovidni sam, pri čemer zakon navaja zlasti možnost povečanega črnega tiska. V isti določbi na podoben način ureja tudi možnost dostopa za osebe, ki trpijo za drugimi vrstami invalidnosti. FURS je po našem posredovanju ravnala odgovorno in pokazala zavedanje o pomenu človekovih pravic invalidov, zato je njeno ravnanje lahko zgled in spodbuda vsem oblastnim organom. Lahko se zgodi, da se prvič zmotiš ali da česa ne veš, a ponoviti se pač ne sme.
Seveda pa ni mogoče iti niti mimo medijev, ki lahko prav pri ozaveščanju naredijo ogromno. Zadnji dogodek je že tak. Poročali so o neprimernem pisanju kolumnistke in burnih odzivih javnosti, v eni izmed oddaj pa so gospo celo soočili z invalidom na vozičku. Sodbo si je lahko ustvaril prav vsak gledalec sam. Celo sicer zgovorna voditeljica je tedaj ostala brez besed. Pozitivno je tudi, da so predstavili raziskavo Fakultete za varnostne vede - bila sem vključena v ta projekt -, v kateri so opravili temeljito analizo parkiranja na invalidskih parkirnih mestih. Težko je verjeti, koliko ljudi se za posebno rezervacijo sploh ne zmeni.
Res pa je, da se je treba vseeno temeljito prepričati, ali le ni parkiral invalid z izkaznico. Tudi sama sem bila namreč nekoč žrtev take površne obsodbe. Spremljala sem invalida in ob vstopu v večjo trgovino me je prav grdo pogledala gospa ter zabrusila: »Za vas si pa nikoli ne bi mislila, da boste parkirali na mestu za invalide.« Bila sem zgrožena in ji odgovorila: »Gospa, prepričajte se, gospod, ki me je pripeljal, ima ustrezno izkaznico, ki je na vidnem mestu v avtu.« S težavo se je malenkostno opravičila, še vedno pa je bila najbrž prepričana, da ima prav. Kakšno krivico bi mi naredila! In kdo bi jo sploh lahko popravil?
Seveda pa lahko ljudje, ki opozarjajo na napačno parkiranje, pri neinvalidih naletijo na bes in še kaj drugega. Tako je bilo videti tudi na TV-posnetkih. In ljudi ni niti malo sram.
Sama sem ob obiskih občin v vlogi varuhinje nenehno spraševala, kako je pri njih poskrbljeno za invalide, kako je urejen dostop v javne stavbe. Občine so pokazale veliko odgovornost in številne so celo posebej prijazne do invalidov, kar gre pohvaliti.
Leta 2018 smo opravili tudi temeljito analizo dostopnosti sodišč za invalide. Rezultati so pokazali, da v državi kar 14 sodišč nima urejenega ustreznega dostopa. Vsekakor pa je treba omeniti odzivnost pravosodja na naše ugotovitve in pripravljenost urediti zadeve.
Pa preidimo še na eno težavo, ki jo danes pogosto zanemarjamo, misleč, da so vsi ljudje vešči sodobnih sredstev sporazumevanja in bralno pismeni. Prav bralna pismenost namreč zahteva posameznikove bralne in pisalne veščine ter vsebuje jezikovno kompetenco. Če je človek iz kakršnegakoli razloga prikrajšan za bralno kompetenco, nujno potrebuje prilagoditve, včasih tudi posebna gradiva, da lahko vsebino sploh razume. Morda potrebuje prilagoditve pri branju, na primer povečano pisavo, povečevalne naprave, bralnike, uporabo brajice, znakovni jezik in tolmača zanj, morda pa tudi lažje razumljivo besedilo. Kot ambasadorka projekta "Lahko je brati" vem, da mnogo oseb ne razumejo običajnih besedil, ki jih pošiljajo predvsem državni organi. Napisana so v strogo pravniškem jeziku, ki je kdaj težko razumljiv celo ljudem brez posebnih potreb. Pri Varuhu smo pogosto kritizirali nekatere pobudnike prejetih odločb, ki so bile napisane skoraj brez obrazložitve, če pa so jo imele, je bila ta laikom povsem nerazumljiva. Seveda k sreči le nekatere. Veseli smo bili, če ni bilo tako.
In ljudje so prepogosto tavali od vrat do vrat, iskali osebe, vešče prava, pri čemer vemo, da odvetniki običajno ne delajo pro bono, saj od strank živijo. Pohvala gre vsem, ki se vseeno odločijo za to, zlasti ob posebnem dnevu, ki je namenjen nudenju brezplačne pravne pomoči. Nekateri pa bi jo seveda potrebovali pogosteje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
