Zato je tudi vsaka odločitev slovenskih sodišč o tem vprašanju pomembna. Če se v nacionalnem pravnem režimu pojavi prvič se upravičeno označi kot »pomembni precedens« (Vrhovno sodišče precedenčno o vprašanju anonimnosti novinarskih virov, 26.10.2018), ne glede na siceršnjo dolgo zgodovino pravnih presoj te pravice. Takšnim precedenčnim sodbam pripisujem poseben pomen tudi zaradi trajno pomembne vloge novinarjev in medijev pri demokratičnem nadzoru nad delovanjem političnega procesa, pravnega režima in ekonomsko finančnega sistema. Javnega nadzora nad početji odločevalcev in vplivnežev, pa nad institucijami oblastmi in drugimi pomembnimi pravnimi subjekti, ni mogoče učinkovito izvajati brez trajne zavesti in skrbi glede nujne pravne zaščite svobode in avtonomije predstavnikov sedme sile in »javnih psov čuvajev«, še posebej pa preiskovalnih novinarjev.
Sinteza sodnih presoj Vrhovnega sodišča ZDA, najvišjih evropskih sodišč, ESČP in Vrhovnega sodišča RS v primerih pravice novinarjev, da varujejo svoje vire informacij in ščitijo njihovo anonimnost, omogoča naslednji doktrinarni sklep. Tudi novinarji nimajo absolutne pravice do zaščite svojega vira informacij. Gre za pravno priznani privilegij. Je pa njegova pravna zaščita tako močna, da dopušča le posebej utemeljene izjeme – kot nujne. Zato se sme samo izjemoma dati prednost drugi pravici ali drugemu interesu, če gre za prisiljujoči javni interes, kot so preprečevanje in pregon hujših kaznivih dejanj, neredov ali celo zločinov, ali zavarovanje zdravja in življenja ljudi. Pri pravnih presojah od primera do primera, a na temelju izoblikovane doktrine, morajo sodišča vselej iskati in vzpostaviti pravo in socialno delujoče ravnovesje med kolidirajočimi pravicami ali interesi. Država pa je tista, ki prevzema dokazno breme za prepričljivo utemeljitev nujnosti razkritja novinarjevega vira informacij v vsakem konkretnem primeru posebej. In ne le v primerih sodnih postopkov, kjer se kot stranki soočita javna oblast in novinar ali medij, tudi v primerih, ko se kot stranki sodnega spora soočita novinar in zasebnik, mora biti presoja obstoja prepričljivih stvarnih razlogov za razkritje vira informacij stroga in utemeljena kot prisiljujoča/nujna. Tudi v primerih, ko se od novinarja izjemoma sme zahtevati razkritje vira informacij kot nujni ukrep za uresničitev prednostnega cilja, ki je v prisiljujočem javnem interesu, se mora ukrep izvesti na najblažji možni način: npr. z zaslišanjem informatorja pred sodiščem in hkratno zaščito njegove identitete pred javnostjo. V teh primerih je treba še posebej paziti, da ne pride do t.im. zastraševalnega učinka na obstoječe in možne informatorje.
Zatorej tudi novinarji nimajo pravice lagati in da svojih javnih objav ne smejo utemeljevati na nepreverjenih anonimkah. Novinarsko delo na temelju anonimk je zelo nevarni virus za demokratični proces, pravni režim učinkovite zaščite človekovih pravic in za sistemsko avtoriteto, zlasti pa verodostojnost, sedme sile. V vsakem konkretnem primeru je treba temeljito presoditi, ali je novinar pri delu na temelju vira informacij ravnal v dobri veri, ko je iskal informacije in jih objavil, ali je bil pri tem dovolj raziskovalno skrben in je poročal objektivno, potrditev pridobljenih informacij pa poiskal tudi pri uradnih virih in pri vključenih akterjih – drugi strani/stranki. Ob tem pa mora novinar ves čas ostati zavezan resnici, pri njenem iskanju in razkrivanju pa mora biti v dokazljivi dobri veri (del doktrine o dolžnostih in odgovornostih). Vsi skupaj, novinarji in drugi nosilci družbene vloge »javnih psov čuvajev« (ESČP je ta status podelilo tudi nekaterim drugim akterjem v javnem prostoru), morajo ostati zavezani odgovornosti, skrbnosti, vesti in poštenju pri svojih početjih v javnem prostoru. Zato se zdi legitimno pričakovati, da bodo avtonomna novinarska združenja odločna in učinkovita pri odzivih na primere etično nesprejemljivega in pravno nedopustnega novinarskega dela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
