Njegova izvolitev za predsednika Francije pred dvema letoma je bila več kot simbolično dejanje. Prinesla je zaton starega, že nekoliko utrujenega francoskega političnega razreda, ter napovedala novo kri v vene francoske demokracije, ki, še bolj kot naša, trpi za boleznijo statusa quo. Kar je najbolj pomembno, Macron je bil dejansko izvoljen zaradi svojega evropskega programa, ki je bil diametralno nasproten nacional-populističnemu izpod peresa Le Penove. Tedaj smo si, računajoč na udarni berlinsko-pariški voditeljski dvojček, obetali reformni preboj Evropske unije.
Nič od tega se ni zgodilo. Merklova je na svojih volitvah dosegla slab rezultat, takšen, ki ji je nalagal iskanje svoje naslednice v skrbi za usodo svoje politične stranke in politično usodo Nemčije. Za Evropsko unijo, razen v nekaj izjavah in kakšni slovesni pogodbi, je zmanjkalo elana. Ostali smo v samozadostnosti obstoječega trenutka, ki pa se nam niti ni zdela tako zelo problematična, sploh ne v pogojih relativnega gospodarskega blagostanja. Ta zdaj usiha, prav tako pa je usahnil evropski reformni moment.
Tako lahko vsaj sodimo po naslovnem Macronovem pismu. Ta sicer nadaljuje narativ, ki mi je vrednostno blizu in ki je od nekdaj bil v srcu tistih, ki z Evropo mislijo resno. To je narativ spoznanja, da države same ne morejo več izvajati prenekatere naloge. Pravzaprav so postale soodvisne pri temeljnih nalogah, tistih iz jedra njihove suverenosti. V skladu z Monnetovo funkcionalno metodo so tudi najpomembnejše pristojnosti odromale v bruseljski supranacionalni center. Doma, v vse bolj utrujenih državah, pa je ostala demokracija in denar.
Brez teh dveh komponent politične skupnosti Evropska unija ne bo nikdar zaživela kot realna, odzivna sila, ki bi lahko učinkovito reševala svoje notranje izzive ter bila vpliven faktor v mednarodni politiki. Če bo za vsak večji projekt integracije potrebno barantanje za nacionalne odstotke finančnih sredstev na Evropskem svetu, bodo, kot smo navajeni že od prej, krize najprej sesule varnostne mehanizme integracije, da bi jih še za višjo ceno postavili nazaj. In Evropa bo stagnirala.
Evropska unija torej potrebuje evropski proračun. Tak, ki bi ji omogočil vodenje lastne, avtonomne politike, ki ne bi bila nenehno odvisna od izidov nacionalnih volitev ter političnih peripetij v lokalnih okoljih. Tega denarja v 1% današnje proračunske pogače preprosto ni. Macron to ve, ker je bila njegova prvotna evropska agenda prav realen evropski proračun, v bistvu proračun evro območja, s katerim bi skupno valuto ne le monetarno ampak tudi fiskalno zavarovali.
S tem svojim nekdanjim predlogom, nekdanjim zato ker njegove ostanke v omenjenem pismu lahko iščemo samo s povečevalnim steklom, je očitno pri Nemcih naletel na precej gluha ušesa. Še bolj pa so gluha ušesa evropske demokracije, ki se še naprej trka po prsih subsidiarnosti, medtem ko so ključne pristojnosti že zdavnaj nadnacionalne. Tu, med demokratično realnostjo in dejansko evropsko demokratično nujo, so škarje, ki razrežejo Macronovo pismo na koščke. Namesto agencije za obrambo demokracije, ki je, bolj kot ne, administrativna farsa, potrebujemo skupno evropsko demokratično zavest. Macron jo gradi s formo svojega pisma, manj pa z njegovo vsebino.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
