Ali živimo v patriarhalni družbi moške tiranije in toksične maskulitetnosti?
Na to vprašanje ni mogoče dati enoznačnega odgovora, ker, za začetek, vsi mi ne živimo v isti družbi (op.prev. skupnosti). Patriarhat na Norveškem in v Saudski Arabiji sta dva, kulturno, zgodovinsko in družbeno pogojevana fenomena. Če, z ozirom na to, govorimo o naši družbi, potem mislim, da bi bila njegova opredelitev kot patriarhalno »tiranskega« in »toksičnega« pretirana. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo družbeno ukoreninjeni predsodki, ki škodijo obema spoloma. No, v dobi prekarijata, nestalnih delovnih mest in razveze z iluzijo države socialnega blagostanja, je za nas pomembnejši boj za skupne, kakršnekoli delavske pravice, šele za tem pa se lahko resno posvetimo našim medsebojnim razlikam in neenakopravnosti, ki lahko iz njih izhaja.
Kje je začetek in kje bi moral biti konec pozitivne diskriminacije (affirmative action)? Glede na spol?
Diskriminacija je pozitivna, ko je usmerjena k ustvarjanju enakopravnosti, negativna pa, kadar v imenu te enakopravnosti ustvarja novo neenakopravnost. V tem smislu je problem pozitivne diskriminacije v tem, da sam pojem »diskriminacija« predvideva nepravičnost. V konkretnem primeru gre za to, da – na primer – pri zaposlovanju ni v fokusu kvalifikacija neke osebe za iskano delovno mesto, ampak spol, s tem pa se vrtimo v začaranem krogu, kjer ena diskriminacija proizvaja drugo. Namreč, pozitivna diskriminacija temelji na načelu »manjšega zla«, na ideji, da lahko postopamo »malo« nepošteno, da bi preprečili večjo družbeno nepravičnost. Tako se spolna diskriminacija odvija v imenu bolj enakopravne družbe, podobno, kot je komunizem s svojimi, praktično totalitarnimi metodami, moral v končni fazi omogočiti pravično družbo. Na tej sledi se postavlja vprašanje: »Ali vsaka diskriminacija, tudi tista, ki se označuje za pozitivno, v končni fazi bolj škodi, kot koristi?« Ali cilj opravičuje sredstvo? Načelno, družba ne bi potrebovala koriščenja pozitivne diskriminacije, ampak delati na tem, da odstrani tisto obstoječo, ker mi njena odstranitev naredila pozitivno diskriminacijo nepotrebno. Tako pa, namesto, da se soočamo s problemi, ki jih imamo, gradimo rešitve tako, da s prevzemanjem istega obrazca, ki je povzročil probleme, odpiramo prostor za njegovo substancialno perpetuiranje.
Kako razlikuješ med pravičnostjo in socialno pravičnostjo?
Idealna država, kot jo je razlagal Platon, temelji na načelu pravičnosti, ki predpostavlja, da je vsak na svojem »mestu«, oziroma, da se nahaja tam, kjer lahko najbolj uresniči svoje potenciale, zaradi česar je tudi njegov doprinos k družbi optimalen. Pravičnost je zato najvišje dobro, nepravičnost pa največje zlo. Ker je pravičnost deloma tudi »naravna« kategorija, je socialna pravičnost, kot njena nadgradnja, družbeni poskus popravljanja družbene neenakosti. Na primer, tržno tekmovanje, strnjeno in idejno, predpostavlja darvinizem, v katerem uspejo samo tisti najsposobnejši, socialna država pa daje poudarek na ozaveščanje o tem, da iz različnih razlogov nismo vsi v enakem izhodiščnem položaju in poskuša ponuditi kompenzacijo tistim, ki izvlečejo debelejši konec. V tem oziru resnica o najboljši, v smislu pravični, družbeni ureditvi ni enoznačna. Naloga humanistov je pokazati na tiste njene elemente, ki zagovarjajo sodelovanje in skrb za slabše, torej socialno pravičnost.
Ali se ti zdi »kult žrtve« problem tega časa? V smislu iskanja skupin, ki bi se jih opredelilo kot »žrtev« in potem politično retoriko preusmerilo na vprašanje njihove zaščite od države?
Če želimo zavajati javnost in dobiti aplavz, ali sočutje množice, moramo znati manipulirati s čustvi. V tem smislu je politično koristnejše biti »jagnje« namesto »volka«. Na primer, naša sedanja predsednica države Grabar-Kitarović je za las premagala nekdanjega predsednika Josipovića, ker je bila v njunem ključnem soočenju percipirana kot »jagnje«, on pa kot »volk«. Četudi smo zasebno vsi pogosteje zveri, kot pa žrtvene živali, oziroma smo manj nagnjeni k zmanjševanju lastne agresije in sebičnih nagonov, smo na družbeni ravni nagnjeni k zaščiti žrtev. Verjetno zato, ker mislimo, da s tem kompenziramo neka lastna nemoralna početja. Na podoben način delujejo tudi vsi tisti, ki iz političnih razlogov izkoriščajo potlačeni položaj nekoga drugega, različne družbeno ranljive skupine, da bi sebe prikazali kot boljše ljudi, hkrati in ne tako redko pa bi stran od oči javnosti uresničili lastne, pragmatične interese. Če govorimo o kultu žrtve, potem je upravičeno tudi vprašanje, kdo je žrtev in na temelju česa se lahko nedvoumno, ali enkrat za vselej, opredeli kot žrtev. Na primer, prava žrtev nikoli ni v položaju, da lahko izsiljuje, ker bi potem sama bila svoje nasprotje. No, v politiki pogosto vidimo tako, paradoksalno stanje, kar kaže na to, da je včasih tudi »jagnje« lahko trgovski »volk«, in obratno.
V kolikšni meri si interesne skupine prizadevajo za uresničitev izključno svojih pravic in interesov, torej neokorporativistično, in koliko jim je mar za temeljna družbena vprašanja in za interese vseh ljudi, glede na njihovo različnost in drugačni družbeni položaj? Ali se s tem ogroža demokracijo, v smislu deontološke skrbi za vse in za pluralizem?
Problem ni v tem, da so interesne skupine cehovske organizacije, ki skrbijo za lastno dobro, ampak v tem, da se ta skrb manifestira skozi načela, ki se zlahka kršijo in zanemarijo, kadar ne gre za njih same. Na primer, da bom konkretna, z oziroma na nedavna dogajanja na Hrvaškem, boj za svobodo izražanja je odločilnega pomena, ko se cenzurira satirične portale, katerih humor nam politično ustreza, to isto svobodo izražanja pa je treba omejiti, ko se pojejo »bećarci« (op. prev.: petje duhovitih stihov, ki so kritični odziv na posamezne družbene pojave ali početja), ki so lahko s feminističnega zornega kota, če se ta zagovarja, žaljivi. V tem pogledu sta nedoslednost in licemernost temeljni problem, s katerim se soočamo v javnem prostoru, v katerem večina deluje s »figo v žepu«.
Kako na Hrvaškem gledate na to, da že leta, ali v obdobju zadnjih treh koalicijskih vlad, na volitvah zmagujejo nove, tik pred tem ustanovljene strank? Ki so celo poimenovane z imeni svojih predsednikov/predsednic?
Porast »novih« je viden tudi na Hrvaškem, pa tudi drugje v Evropi in v svetu. Na primer, na zadnjih volitvah v Franciji so bili socialisti in konzervativci izločeni, hkrati pa sta se dva outsiderja, Emmanuel Macron in Marine Le Pen, soočila v drugem krogu, pri tem pa je zmagal Macron. Načelno, posledica demokratizacije je odprava kakršne koli oblike avtoritete, kar odpira prostor za to, da vsakdo, ne glede na svoje kvalifikacije, lahko pride na oblast. Hkrati pa, tisto, kar se poimenuje kot porast populizma, in tako se najpogosteje definira prihod teh »novih« strank, je deloma tudi posledica dobe »antiteze«, reaktivnosti, maščevalnega in pesimističnega zgodovinskega trenutka, v katerem k uspehu ne vodi več program, ampak samo kritika obstoječih elit.
Kje in kako iskati smisel za javno intelektualno delo? Posebej za dopolnjevanje akademskega dela z javnim nastopanjem?
Akademsko delo brez javnega udejstvovanja je nepomembno, ker slednje omogoča vračanje znanja tistim, ki so ga financirali, to pa je ljudstvo/narod. No, javno delo v določeni meri onemogoča akademsko delo, ker takšen angažma zahteva veliko količino časa in odnaša fokus od znanosti. In potem pomanjkanje akademskega dela ruši kredibilnost javnega intelektualnega dela. Zatorej, to prepletanje je hkrati neizbežno in potencialno destruktivno. A ne glede na vse negativne plati poskusov »dvostranega« angažmaja, javni prostor za artikulacijo lastnih misli s prepuščanjem javni kritiki pomeni tudi možnost pridobivanja širokega odziva, kar je redka priložnost za prevpraševanje lastnih stališč, s tem pa tudi njihovo nadaljnje razvijanje.
Ali imaš stališče o Marakeški deklaraciji?
Marakeška deklaracija je samonamenski frazeološki dokument, ki tretira migrante kot sredstvo, ki omogoča »trajnostni razvoj«, kar je verjetno sodobna metafora za perpetuum mobile. Je kontradiktorna, ker je domnevno neobvezna, oziroma potrjuje pravico držav, da določijo svojo nacionalno migracijsko politiko, potem pa govori o tem, da se države zavezujejo »commit), da se bodo s skupnimi napori soočale z izzivi, s katerimi se sooča vsaka država, po poti implementacije »globalnega dogovora.« Točke 5, 8 in 11, ki se nanašajo na izboljšanje dostopnosti in fleksibilnosti poti regularne migracije, možni vpliv migrantskih politik in zakonodaje na povečanje ali ustvarjanje tveganja za izginule migrante in nadzora mej na integriran, varen in koordiniran način, so problematične, ker mešajo vzrok in posledico, hkrati pa omogočajo vmešavanje v politične odločitve posamezne države. Istočasno, prepoved dodeljevanja javnih sredstev medijem, ki promovirajo nestrpnost, ksenofobijo, rasizem in druge oblike diskriminacije zoper migrante, postavlja vprašanje, kdo bo odločal, po katerih kriterijih se bodo takšne prepovedi izvajale, po drugi strani pa spodbujanje aktivnosti lokalnih skupnosti, ki promovirajo medsebojno spoštovanje, tudi v kontekstu volilnih kampanj odpira nevarno možnost poseganja v volilni proces. Skupno reševanje skupnega problema je vsekakor dobrodošlo, vseeno pa netransparentni način, na katerega je bil ta sporazum sprejet, in ki na Hrvaškem vključuje tudi zavrnitev predloga, da se o njem razpravlja v Saboru, ni pot k večji toleranci in boljši integraciji migrantov, ampak bo – verjetno – imel za posledico porast ksenofobije in poglabljanje varnostne krize, v kateri se nahajamo.
Ali je zate EU garancija, ki preprečuje vojno, ali foucaultovski Gospodar, ki ni v funkciji demokratizacije družbe, zaščite socialnih pravic in socialne države, ali v funkciji drugih temeljnih vrednot in načel, zapisanih v Filadelfijski deklaraciji, mednarodnih paktih OZN, EKČP, Pogodbe o EU, itd.?
EU ni enakopravna tvarina, kot bi idejno morala biti, ampak je v njej še kako mogoče razlikovati državljane prvega in drugega reda, kot nam je to pokazal primer britanskih predbrexitovskih pogovorov. Pa tudi pripoved o dveh Nutellah, kot metafora vseh prehranskih proizvodov drugega razreda, ki se proizvajajo za, pretežno, jugovzhodni del Evrope. Direktivna kultura EU se najbolj vidi v tem, da se državam, kot je Hrvaška, ki so šele nedavno pridobile samostojnost, natika razna »anonimna« priporočila olimpske Evropske komisije. Tako se tudi naša notranja politika najpogosteje skrči na ritualno izkazovanje privrženosti EU, kar se manifestira s pravnimi skoki – bianco podpisovanje različnih deklaracij in sporazumov, oziroma z nekritičnim sprejemanjem vsega, kar prihaja iz centra moči ne »nehirarhične« nadnacionalne organizacije.
Iz katerega tvojega dela lahko največ izvemo o tebi kot filozofinji?
Tega ne bi vedela, upam, da niti iz enega, ker če bi eno delo, kot zaključeni proces, lahko določalo mene kot filozofinjo, potem to tudi ne bi bila. Tako da, vsaj kar zadeva mene, bo to vedno delo, ki ga bom šele napisala.
Katera pa bo tvoja naslednja knjiga?
Moja nova znanstvena knjiga se ukvarja s problemom sodobnih manifestacij zla in s poskusi njihovih opravičevanj, od analize Avguštinovega razumevanja zla kot pomanjkanja dobrega, pa vse do problema t.im. »umetnega« zla in »umetnih« moralnih agentov v virtualni resničnosti.
Kakšne je tvoj miselni povzetek tistega, kar bo čez pet do sedem let? Znanstveno, družbeno in politično?
Nehvaležno je prognozirati, a se držim tiste Jaspersove misli, da je bit prognoze »biti/bodi« (izbor prev.), oziroma, da s tem, ko govorimo o tistem, kar bo jutri, dejansko ozaveščamo današnje probleme. Posledično, s takšnim preusmerjanjem pozornosti oblikujemo tudi našo prihodnost. Nemir in negotovost, ki prihajata na plan v narativih o migrantih in terorizmu, oba pa sta globoka prisotna v vsakdanjem življenju, bosta določila obdobje, ki prihaja, virtualna resničnost pa ne bo omogočila njune eliminacije, ampak ekspanzijo. Depresija je že problem, a bo še večji. Je moderna kuga družbenega blagostanja, ki, s fokusiranjem na materialno, zanemarja za nas nujno duhovno dimenzijo eksistence. V politični sferi bi bila lahko sestava parlamenta EU bistveno drugačna po letošnjih volitvah, oziroma bi lahko odrazila rastoči euroskepticizem, ki je že prisoten v številnih evropskih državah. Na tej poti, kot sem že napisala v knjigi Človeška narava in nova epoha, se mi zdi, da danes, namesto gradnje svojega optimizma s sočutjem položaja sužnjev v antični Grčiji, ki smo jih presegli, mi, perverzno, lahko sočustvujemo z bodočimi generacijami. Imamo se »pravico« počutiti dobro ne zato, ker je prej bilo slabše, ampak zato, ker bo jutri verjetno še slabše. V tem smislu obstaja nevarnost, da bodoče generacije svojega delovanja ne bodo utemeljevale glede na to, kako bi - v prihodnosti - moralo biti, ampak bodo to idejnost iskale v tem, kako je bilo nekoč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
