Katera ideologija druži slovenske ustavne sodnike? So po večini levi ali desni? Pripadajo Janezu, Mirotu, ali so že od Marjana? Nekako takole se sliši ljudski glas, o katerem lahko prebiramo v slovenskem tisku. Iz akademskih slonokoščenih stolpov so dolga leta odgovarjali, da ustavni sodniki, seveda, niso ideološki, njihovo imenovanje, pa čeprav čez politiko, pa tudi ne šteje nič. Ustavni sodniki, kot vsi ostali pravniki, so vendar objektivni, strokovnjaki brez vonja in okusa, ki na podlagi prebiranja pravnih tekstov svoji javnosti, ali vsaj strankam v postopku, povedo, kaj je objektivno prav. Raziskovalci na projektu Ideologija na sodiščih, ki ga s podporo ARRS izvajata FDŠ in Re-forma, smo postavili hipotezo, da to ne drži. Zdaj vas o potrjevanju hipoteze lahko prepričamo že z nekaj več izbranimi empiričnimi podatki.
Najprej nekaj o ideologiji in metodologiji njenega merjenja. Ko govorimo o ideologiji, nas ne zanima, ali so ustavni sodniki za partizane ali za one druge. Ne, ideologijo razumemo kot celokupni vrednostni sistem sodnika kot odraslega, zrelega posameznika, s katerim vstopa v razlago ustave in zakonov, kot se od njegovega poklica pričakuje. Pri tem, jasno, ni nepomembno, na čigav predlog in s pomočjo katere parlamentarne večine je bil nekdo imenovan za ustavnega sodnika. Povsem jasno je, da racionalni poslanci na ustavno sodišče imenujejo tiste sodnike, za katere pričakujejo, da bodo odločali tudi v skladu z vrednostnimi stališči, ki so blizu vladajoči večini.
V empiričnih raziskavah o ideologiji sodnikov in sodišč v ZDA je kriterij imenovanja s strani neke politične garniture tisti, ki metodološko nosi največjo težo. Ker je pač ameriški politični prostor izrazito bipolaren, razdeljen na demokrate in republikance, se tudi ideologijo sodnikov meri skozi bipolarno ideološko prizmo, tako da se vprašajo, katere odločitve sodnikov so bolj liberalne in katere bolj konservativne.
V političnem prostoru, kot je naš, pa tudi sicer v kontinentalni Evropi, je merjenje ideologije na bipolarni osnovi tako nemogoče kot neprepričljivo. Politični prostor namreč ni razdeljen samo na liberalce in konservativce, pa tudi, zaradi drugačne pravne kulture, sodniki ob svojem imenovanju ne želijo jasno razkriti svoje ideološke provenience, prav tako pa k temu ne prispevajo javne razprave, bodisi strokovne bodisi laične.
Prav zato smo v okviru raziskovalnega projekta izdelali večdimenzionalni metodološki pristop k merjenju ideologije, kjer nas ne zanima, ali je nek sodnik liberalec ali konservativec v političnem smislu, temveč ocenjujemo, kakšen je njegov odnos na ekonomski, družbeni in avtoritarni ideološki premici. Ekonomski odnos se razteza med intervencionističnim ter laissez faire. Družbeni med podporo manjšin ter večino. Avtoritarni pa med varovanjem posameznika ter ščitenjem oblastnega reda države oz. drugih nosilcev javnih pooblastil.
Največ podatkov je raziskovalna skupina doslej zbrala za sestavo ustavnega sodišča, ki je delovala med leti 2002 in 2006. V tem obdobju smo pregledali več kot 100 najpomembnejših sodb. In kaj smo ugotovili? Katera je tista ideologija, ki je družila slovenske ustavne sodnike? Zadevna sestava je bila najbolj jasno in očitno ideološko naklonjena varovanju pravic posameznika pred kolektivnimi interesi družbe oz. drugimi družbenimi večinami. V tem delu je bilo tedanje ustavno sodišče izrazito »liberalno«, kot bi se izrazili v medijskem jeziku. Enako, čeprav za kanček manj, pa je bilo ustavno sodišče naklonjeno tudi varovanju pravic posameznika zoper oblast oz. zoper njeno morebitno samovoljno ravnanje.
Marsikdo bi bil, morda, tudi presenečen, ko bi ugotovil, da je ustavno sodišče med leti 2002 in 2006 v skorajda 2/3 najpomembnejših primerov odločilo proti vladi oz. zakonodajalcu. Vendar pa ta rezultat še ne pomeni, da je ustavno sodišče neke vrste instanca opozicije, ker je treba upoštevati časovni zamik. Vlada, ki je nek zakon predlagala, in je bil zdaj pred ustavnim sodiščem razveljavljen, pogosto ni več tista aktualna vlada, ki je na oblasti v času sprejema odločitve ustavnega sodišča. Enako velja za državni zbor. Analizirani podatki prav tako pokažejo, da ni iz trte zvit občutek, da je naše ustavno sodišče relativno naklonjeno odprtosti napram mednarodnemu pravu.
Skratka, iz podatkov naše raziskave, vsaj za obdobje 2002-2006, lahko rečemo, da politično imenovanje ustavnih sodnikov še zdaleč ne determinira tistega, kar konkretni ustavni sodniki na sodišču potem tudi počno. Tisti, ki naj bi bili po prevladujočem gledanju desni, niso nujno tako zelo na desni; medtem ko oni drugi, po pričakovanju najbolj rdeči, celo na ekonomskem področju izkazujejo zelo »konservativno« statistiko v prid trga in zasebne lastnine. Nomina sunt, v tej fazi, še odiosa. Predstavljena bodo v bolj poglobljenih člankih, ki bodo sledili tekom leta v Sloveniji in tujini, vsekakor pa lahko že sedaj zapišem, da opravljena empirična analiza na glavo obrne marsikatero pričakovanje in celo predsodek.
Vse to priča o tem, kako malo pravzaprav vemo, kaj v resnici počne slovensko ustavno sodišče in katere vrednote, ter z njimi sodniška ideologija, pri tem vodijo njegove sodnike.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
