Zmotna predstava, da se posilstva lahko ubraniš, če le hočeš, nikakor ne drži.
Posilstvo žrtev za vedno zaznamuje. Za
ozaveščanje storilcev in žrtev naredimo
veliko premalo.
Te dni se vrstijo pozivi k razmisleku o spremembah na področju nekaterih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Razburjenje je namreč povzročila sodba koprskega sodišča, ki ni odločilo, da je storilec kriv kaznivega dejanja posilstva, pač pa zgolj prisiljenja, kar je pomenilo zelo nizko izrečeno kazen.
Zavedati se je treba, da številne žrtve ta kazniva dejanja redko prijavijo. Razlogi za to so različni. Gre namreč za kaznivo dejanje, ki se običajno zgodi povsem brez prič, med dvema udeležencema, pot od prijave do pravnomočne sodbe pa je običajno dolga in težka. Spominjam se številnih primerov iz svoje dolgoletne tožilske prakse in tistih, ki so mi jih žrtve opisovale v okviru Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam nasilja. Zgodilo se je, da mi je ženska ob koncu sojenja, pa naj je šlo za obsodbo ali celo oprostitev, jasno povedala, da si niti predstavljati ni mogla, v kaj se s prijavo podaja. Mučna zaslišanja, zlasti s strani obrambe, iskanje prič, ki bi vedele o njej povedati vse najslabše (da ji je bil obdolženi že dolgo všeč, da sta noč pred posilstvom plesala, da so ju pred tem videli na kavi, da ga je najbrž prijavila, ker je prišla domov prepozno, da je za to izvedel njen fant, da je bila itak pomanjkljivo oblečena in je najbrž celo izzivala ...). Kot da je to sploh pomembno, ko pa vemo ali bi vsaj morali vedeti, da mora biti spolni odnos obojestransko zaželen, da lahko tudi prostitutka reče ne, da smo vsi gospodarji svojega telesa in da volja ali želja enega ne more nadomestiti soglasja drugega. Seveda ni bilo nikoli dilem o krivdi v primerih popolnih tujcev, ki so svojo žrtev presenetili na samotnem kraju in jo tam posilili, kadar so storilca odkrili in so imele žrtve vsaj kakšno pričo, ki jih je slišala vpiti ali videla bežati, strgana oblačila in ginekološke izvide, morda še obrambne poškodbe. Vedno pa se je zapletalo pri primerih predhodnega poznanstva, prijateljevanja, morda celo zveze, ker je v ta kontekst po mnenju obdolženih kar spadalo soglasje za vse odločitve, ki jih je sprejel zgolj eden. In kako naj žrtev dokaže, da ravno tistega dne, v nasprotju s prejšnjim mesecem, ni bilo soglasja, temveč sila? Postavljalo se je celo vprašanje, ali se je dovolj upirala, ali je dala povsem jasno vedeti, da odnosa na noben način noče, pa čeprav vsak dobro ve, kaj pomeni DA in kaj NE. Prav tako se sprašujem, kakšen odpor in do kod - ali do »zadnjega diha in kaplje krvi«?
Zato ne presenečajo modeli, ki jih poznajo posamezne države, zlasti Velika Britanija, Belgija, Nemčija, Luksemburg, Švedska in še nekatere, kjer je kazniv vsak spolni odnos brez privolitve. Ta je nujna za marsikaj, zakaj torej ne bi bila še za zelo intimne zadeve. Nihče na primer ne more kupiti točno določenega stanovanja, če ga lastnik noče prodati. Pa gre zgolj za nepremičnino.
Seveda pa se vsaka zakonodaja, še zlasti kazenska, sprejema s tako imenovano tresočo roko, in tako bo tudi pri nas. So razlogi, ki govorijo močno v prid spremembi, pa tudi taki, ki takoj pokažejo na težave. Kdo bo tisti, ki bo z gotovostjo presodil, da je bila volja žrtve dovolj jasna in je obdolženi ni narobe razumel? Žrtvinemu nasprotovanju sledi nasilje, kar bi sicer lahko prineslo kvalificirano obliko z višjo zagroženo kaznijo. Bo tudi poskus kazniv in kako ga dokazati onkraj razumnega dvoma? Seveda bodo zagovorniki ponujali ugotovitev krive ovadbe in sto razlogov zanje. Bo tak postopek manj mučen od dosedanjih? Za samo žrtev najbrž niti ne, le upiranja za vsako ceno in vseh okoliščin ne bo treba dokazovati.
Vsekakor pa ne gre pozabiti na Istanbulsko konvencijo, ki smo jo ratificirali, in na
Direktivo 2012/29 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Oboje bi moralo žrtvam omogočati vso potrebno pomoč. Tako pa običajno same tavajo od organa do organa, iščejo razumevanje, se borijo, obnemorejo in ostanejo še brez psihološke podpore, s terapevti, ki jih je treba plačevati ali pa nanje (pre)dolgo čakati. In na koncu so še globoko razočarane. Storilcem to daje zalet, da si lahko privoščijo marsikaj. Tako ali tako so storilci posebna vrsta ljudi, saj sicer ne bi posiljevali. Poleg tega je anonimnih žrtev vse več. Zlasti takih, ki so spolne odnose in druga spolna dejanja doživele tako ali drugače omamljene. Te običajno niti ne vedo, kdo je bil storilec in kaj je z njimi počel. Upa na »zmago«, ki ni nikakršna zmaga, skoraj ni. In zakaj ima kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe, ki je še bolj zavržno, sploh nižjo zagroženo kazen? Ali ni tak odnos, prav nasprotno, vreden višje kazni? Gre namreč za zlorabo duševne bolezni, motnje, hujše duševne zaostalosti, slabosti ali kakšnega drugačnega stanja, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Zagrožena kazen pa je dve leti nižja kot pri posilstvu. Spominjam se več pripovedi omamljenih deklet, ki so se zbudile nekaj ur po odnosih, za katere niso vedele, kakšne vrste so bili in s kom. Na urgenci čudni pogledi, ker so dajale vtis narkomank, na policiji težave, koga in za kaj prijaviti, dolgi sodni postopki in nato dvom ter oprostitev. Še vedno tavajo od psihiatra do psihoterapevta in se srečujejo s težavami na vseh področjih življenja, ki občasno sploh ni vredno tega imena. Razmišljajo, kaj se jim je dogajalo, in prav to, da ne vedo, jih najbolj razjeda.
Vsekakor bo treba narediti še veliko tudi na področju preventive, kajti mladi pogosto plačujejo visok davek svoje naivnosti. Tako fantje kot dekleta. Druženje z neznanci v lokalih, hišne zabave, pitje odprtih pijač ... kot nevaren uvod v neznano in nezaželeno spolnost. Ko se ta zgodi, prič ni, če pa se najdejo, pogosto povedo, da niso ničesar videle in vedele. Če si upajo spregovoriti, pa utegnejo nekatere pritrditi, da so bile žrtve »živahne« in se niso v ničemer upirale. Kot da bi se sploh lahko. In kako sploh zajeziti taka dejanja, ko pa se o njih prepogosto molči, čeprav za njimi ostajajo hudo »ranjena« telesa in zlasti duše? Žrtve je celo sram, da se jim je to pripetilo.
Eden izmed načinov je učenje o spoštovanju, ki pa žal pogosto in marsikje umira. V domovih, na cesti, v službah, v javnosti. Kdo naj torej poučuje o spoštovanju volje ljudi, zlasti ko gre za zelo intimne dogodke? Poklicani smo prav vsi, danes za jutri, da ne bo prepozno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
