Prvo je obdobje od osamosvojitve do vstopa v EU. Gre za obdobje 13 let, v katerem je Slovenija iz nekdanje socialistične republike popolnoma falirane države postala polnopravna članica EU. V tem kratkem času je bil pritisk, posledično pa tudi pripravljenost večine delov družbe in oblasti države v smeri sprejema pravil, standardov in vrednot EU največji. V tem obdobju je bilo odločilno spoznanje, da je EU za Slovenijo edina dolgoročna alternativa in da je v ta namen treba izpeljati prepotrebne reforme za preobrazbo totalitarne, ekonomsko neučinkovite republike v državo, utemeljeno na vladavini prava, demokraciji ter delujoči tržni ekonomiji. Večina, tudi tistih na oblasti, je EU ponotranjila kot svoj intimni profesionalni cilj, kot del svojega poklicnega poslanstva. Rezultati posledično niso izostali.
Čeprav našim pogajalcem ter članom izvršilne veje oblasti še zdaleč ni bilo lahko. Slovenija ni imela močnih zaveznikov. Sosednji državi, zlasti Italija, pa tudi Avstrija, sta v predpristopnem procesu želeli iztržiti kar največ za optimizacijo svojih nacionalnih interesov. Toda prav zaradi tega, natanko zaradi zunanjepolitičnega pritiska, so odgovorni v Sloveniji še bolj stisnili zobe in s tem omogočili, da je Slovenija kot zadnja podpisnica t.i. Evropskega sporazuma, postala najbolj pripravljena na skorajšnjo širitev.
Toda ob tem iskrenem, intenzivnem procesu prilagajanja EU, je istočasno potekal tudi drugi proces ekonomskega nacionalizma, v katerem se je pod zastavo nacionalnega interesa razrasel pajdaški kapitalizem ter številne druge negativne družbene prakse, nekatere na meji organiziranega kriminala. Na to so intelektualci opozarjali že leta 1995 v svoji Uri evropske resnice za Slovenijo, toda njihov poziv je tedaj, tako kot danes, ostal marginaliziran. V kontekstu navdušenja nad doseženim polnopravnim članstvom v EU so bile skrbi in pomisleki glede sistemske nefunkcionalnosti slovenske države potisnjene na stran. Tako je država prebila svoje drugo, veličastno obdobje v odnosu do EU, v času od 2004 do 2009, v katerem je Slovenija doma in v tujini ponosno ohranjala status najboljše učenke.
Vse pa se je sesulo kot hišica iz kart po izbruhu ekonomske krize 2009. Tedaj so se, tudi v kontekstu poslabšanja mednarodnih ekonomskih okoliščin, pokazale vse stranpoti slovenskega razvoja. Neizpeljane reforme med leti 2004 do 2009; poskus ponovitve leve ugrabitve države s strani desnice; implozija političnega sistema, ki je sledila; zaton pravne države zlasti zaradi sramotnih procesov, v katerih je svoj hrbet politiki nastavilo slovensko sodstvo; nazadovanje kakovosti političnega razreda; osramotitev države v kandidacijskih postopkih v EU; vse to je Slovenijo po letu 2009 potisnilo v zaledje evropske integracije. Vpliv in ugled države sta se nepovratno znižala. Slovenija je že zdavnaj izgubila status najboljše učenke.
Po drugi strani je pravo EU počasi, a vse bolj, prodrlo v prakso slovenskih sodišč. Slovensko ustavno sodišče je postalo enakopraven sogovornik s Sodiščem EU. Število postopkov za predhodno odločanje se je v 15 letih zvišalo z 0 na 20. To je tisto, kar nas lahko napaja z upanjem. Prav gotovo pa slednjega ne moremo zapisati za vlogo, ki jo je v zadnjih letih prevzela EU. Ta vse bolj deluje kot bližnjica za pobeg za vse tiste, ki v Sloveniji žal ne najdejo svojega prostora pod ekonomski soncem, ali pa ki so se naveličali broditi po mlakuži umazane, pajdaške skupnosti.
Da bo ta zadnji scenarij leta 2019 najbolj verjeten in razširjen, si leta 1991 nismo niti predstavljali in še manj želeli. S tega vidika lahko slovensko izkušnjo v EU, po lastni krivdi, ocenjujemo kot neuspeh. Kljub temu pa EU ostaja simbol upanja za vse tiste, ki želijo v Sloveniji vzpostaviti standarde, zapisane v našo ustavo, ki smo jih od nekdaj imenovali evropski. Ne le od časa, temveč tudi od naših aktivnosti bo odvisno, v kolikšni meri in kdaj bodo ti standardi postali tudi slovenski.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
