VI./152. Ali res pričakujemo preveč?

Dokler bomo imeli spomine na včeraj,
bo živelo tudi upanje za jutri.
                                                                                                                                                                                              Neznani avtor

Na kaj vse pomislite v decembru? Odvisno je seveda od tega, kako živite in kaj je za vas v tem trenutku najpomembnejše. Nekateri imajo ogromno želja, drugi le eno ali dve: da bi jim kdo vrnil zdravje, da bi lažje preživeli sebe in družino. Prav teh želja srečujemo največ.

Pri Varuhu je letošnji december v marsičem poseben. Izteka se namreč šesto leto mojega mandata, zato je mogoče narediti analizo pričakovanj ljudi in realizacije številnih Varuhovih priporočil državi. Kaj torej ob vsem tem reči?

Nikakor ni mogoče biti pretirano hvalisav, vesel, srečen, a tudi hud pesimizem ni na mestu. Premiki so bili, in to na bolje.

Dosegamo uspehe v posamičnih zgodbah, ki jih mediji niti ne opazijo, saj so skrite za zidove mnogo domov, v katerih so ljudje žalost spremenili v zadovoljstvo, tudi z našim posredovanjem. Srečni se ne hvalijo, v javnost hitijo predvsem razočarani, nesrečni, obupani. Tudi ti včasih potrebujejo razlago, zakaj je tako, in pogovor glede tega, ali so uporabili vse pravne poti ali morda obupali na vmesnih postajah. Rešitev, ki jim ne pritrjuje, je zanje seveda krivična, a morda za nasprotno stran povsem pravična. Zato je tako težko soditi od daleč, s ptičje perspektive, brez poznavanja vseh dejstev. Številni ljudje pa žal počnejo prav to. Zdaj pritrjujejo enemu, zdaj drugemu, odvisno, komu jih uspe prepričati. Preprosto: verjamejo mu. Ko slišijo drugo plat, so zmedeni, neodločeni, spremenijo mnenje ali pa vztrajajo pri prvotnem. Pri Varuhu je postopek zaupen in zato molčimo. Se pa zgodi, da občutimo nemoč, ker ravno zaradi spoštovanja zaupnosti ne moremo obelodaniti vsega, kar vemo in kar bi osvetlilo tudi drugo plat v javnosti razkritih zgodb. Nemalokrat bi bile sodbe in zaključki drugačni, če bi ljudje vedeli vse.

V letnem poročilu smo začeli pisati tudi o nekaterih pozitivnih zgodbah, pa čeprav je Varuhova naloga predvsem opozarjanje oblasti na kršitve človekovih pravic. A če želimo orisati stanje duha v naši družbi in oceniti spoštovanje človekovih pravic, je treba pogledati celoto. Ta včasih ni pomembna le za ljudi, ki so se obrnili na nas, pač pa tudi za tiste, ki se sploh niso – razlogi so seveda različni. Zato pogosto odpiramo tudi širša vprašanja, ki zadevajo številne ljudi, nemalokrat enako počnejo tudi mediji.

Uspelo nam je pri nekaterih zahtevah za oceno ustavnosti, intervencijah v duhu dobrega upravljanja ali t. i. prijatelja sodišča (amicus curiae), priporočilih, ki so se uresničila v celoti ali delno, odzivih na medijska vprašanja, ki so rodili sadove prav z našim posredovanjem, in pri vprašanjih, ki so zahtevala precizne odgovore, na sestankih z ministri in drugimi državnimi funkcionarji. Ni bilo lahko, saj so izgovori pristojnih pogosto zaviti v trditve, da bi bilo dosledno uresničevanje vseh pravic pogosto predrago. A kako drago je nespoštovanje, pokažejo prav sodbe ustavnega sodišča, pa tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti če se dotikajo velikega števila ljudi. Vedno znova ugotavljamo, koliko bo to stalo davkoplačevalce. Mar ne bi raje tega upoštevali pri sprejemanju zakonodaje, ki naj bi dajala in ne jemala in ki naj bi bila zasnovana tako, da bi bila verjetnost za sistemsko kršenje človekovih pravic in svoboščin povsem zanemarljiva? Vsak zakon bi pravzaprav morali sprejemati s tresočo roko.

Državni organi nas vse bolj upoštevajo in se trudijo uresničevati naša priporočila. Vlada sedaj ne pripravlja le letnega pregleda uresničevanja priporočil, pač pa tudi polletnega, kar je velik napredek, saj tako do želenega cilja pridemo hitreje. Kar nekajkrat sem v zadnjih letih ob pomembnih vprašanjih obiskala samega predsednika vlade in mu pojasnila situacijo. Kdo jo bolje pozna na terenu kot prav Varuh, ki je dnevno tako ali drugače v stiku z ljudmi? Ko pomislim na stotine zgodb, ki smo jim prisluhnili po vsej Sloveniji, se zavem, da je mnogo ljudi prišlo zgolj in samo po nasvet ali po potrditev tega, kar je nekje že zapisano, a tako pravniško suhoparno, da tega preprosto ne razumejo.

Zato vedno znova poudarjamo, da bi morala biti pravna pomoč, vsaj v smislu svetovanja, dosegljiva vsem, ki se ne znajdejo v labirintu predpisov, že v okviru matične občine. Nekatere jo imajo in se z njo pohvalijo. Prav tako se veselimo ciljev reorganizacije centrov za socialno delo, če bodo zaposleni v njih resnično našli več časa za ljudi in njihove vsakodnevne težave. Da bodo tam dobili vse nasvete, ki jih potrebujejo, in vso pomoč, ki jim pripada. Da bo tudi manj pritožb, ki jemljejo mir in čas. Ljudje namreč upajo do konca, a rešitev pride zelo pozno. Za tako pomembne zadeve, kot je odločanje o pravicah, vsekakor prepozno.

Varuh v svojih prizadevanjih seveda ni sam, temveč sodeluje z različnimi skupinami. Da bi deloval res pluralno, pa od letos zagotavlja tudi moje posvetovalno telo, imenovano Svet varuha za človekove pravice. S 17 članicami in člani razpravljamo o vprašanjih, ki zadevajo številne ljudi, jih obravnavamo z različnih zornih kotov, vedno skozi prizmo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tak način dela je posebna obogatitev slovenskega prostora.

Da pa se je to lahko zgodilo, je moralo preteči veliko besed in argumentov o tem, da Slovenija potrebuje nacionalno institucijo za človekove pravice (NHRI). Državni zbor je priporočila Varuha o tem večkrat potrdil, vendar napredka pri njihovem uresničevanju dolgo ni bilo, vse do decembra 2017, ko je sprejel Zakon o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Z njim je Varuh dobil širša pooblastila in naloge ter zlasti pravno podlago za delovanje Centra za človekove pravice in Sveta varuha za človekove pravice. Tudi desetletna projekta Zagovorništvo otrok in Državni preventivni mehanizem sta dobila pravno podlago za delovanje kot samostojni organizacijski enoti Varuha. Zadovoljna sem, da je do prehoda v nacionalno institucijo za človekove pravice prišlo v letu, ko Slovenija predseduje Svetu Združenih narodov (ZN) za človekove pravice, vodilnemu mednarodnemu telesu na področju človekovih pravic.

Varuh je sicer že doslej opravljal številne naloge, ki jih izvajajo tudi NHRI, ni pa za pridobitev statusa A po Pariških načelih izpolnjeval pogoja pluralnosti sestave ter ni imel ustreznih finančnih in materialnih virov za izvajanje teh nalog. Z ustanovitvijo sveta kot posvetovalnega telesa Varuha so zagotovljena jamstva za pluralistično zastopanost družbenih sil (civilne družbe), ki sodelujejo pri zaščiti in spodbujanju človekovih pravic.

Varuhova priporočila so zelo pomembna. So plod tehtnih analiz, kako je in kako bi pravzaprav moralo biti. So eden od oblikovalcev družbene realnosti, usmeritev za »tavajoče«, saj izhajajo iz najpomembnejših mednarodnih standardov človekovih pravic, vključno s Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki pravi, da se vsi ljudje rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Prizadevanja za spoštovanje človekovih pravic niso samo rešitev nekega problema, temveč so prizadevanja za družbeno ureditev, v kateri je v ospredju človek z vsemi svojimi potrebami in osebnimi okoliščinami. Vsaka politika, ki uresničuje priporočila Varuha, skrbi za pravice ljudi in se šele kot taka lahko pohvali, da je koristna in prijazna do človeka.

Ker so interesi različnih skupin močni, državna malha pa omejena, se zadnja leta pri Varuhu srečujemo tudi s posegom v njegovo finančno neodvisnost. Ta je nujno potrebna, če želimo v državi imeti neodvisen nadzorni mehanizem spoštovanja človekovih pravic. Kritično oko Varuha je nadvse pomembno, zato bi lahko celo trdili, da poseg v njegovo neodvisnost načenja tudi demokratične družbene temelje. Varčevanje na račun človekovih pravic ni dopustno, prav tako ne njihovo ukinjanje. Oboje ima lahko dolgoročne posledice.  Ne sprašujte, katere, le ozrite se naokrog, v našo soseščino, kjer je zmanjševanje pridobljenih pravic postalo skorajda legitimno. Pa ni legitimno, le nadzorne institucije v teh državah morajo z vso odločnostjo in neodvisnostjo ne le opozarjati, temveč zahtevati spoštovanje človekovih pravic. Če pri tem niso dovolj učinkovite, so morda izgubile svojo neodvisnost in se zlepile z oblastjo. Kar ni sprejemljivo. Tudi zato moramo storiti vse, kar lahko, da bomo ohranili neodvisnost in samostojnost Varuha človekovih pravic v Sloveniji.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.