Mož pijanec in brezposelna baraba z odprto kartoteko na policiji
zaradi nasilnega vedenja;
dva otroka, fant in punca, osem in pet.
Zdaj sta na varnem,
pri moji materi na Madžarskem,
pove na način,
kot bi naznanila edino dobro novico svojega klavrnega obstoja.
(Iz knjige Gospodinjski blues Patricije Peršolja)
Desetletja spremljam zelo široko področje nasilja in rečem lahko, da o njem govorimo veliko več kot nekoč. Prepoznavamo tudi psihično in ekonomsko, ne le fizično in spolno nasilje (a običajno le prepoznavamo), pred leti smo dobili opredelitev kaznivega dejanja nasilja v družini, ki se obravnava ločeno od tistega na javnih mestih. Žrtvam pomagajo tudi številne nevladne organizacije, uvedli smo prepoved telesnega kaznovanja otrok. Povečalo se je število ukrepov prepovedi približevanja žrtvam s strani storilcev, povišale so se nekatere kazni, zastaralni rok za kazniva dejanja na škodo otrok se je pomaknil na 18. leto, ko začne zastaranje šele teči. Mogoča je celo odstranitev storilca iz lastnega stanovanja. Žrtev, ki je resno ogrožena, dobi odvetnika, ki ji pomaga na pravnih poteh. Otrokom je zagotovljen pooblaščenec iz vrst odvetnikov, ki lahko uveljavlja tudi premoženjskopravni zahtevek. Žrtve se lahko umaknejo v varne hiše in materinske domove.
Pa je to (že) dovolj? Postane življenje žrtve res manj travmatično, ko prijavi nasilje? Številne žrtve namreč opozarjajo, da si niso predstavljale, kakšni postopki jih čakajo, čemu vse bodo izpostavljene: kako hudo bo pričati, kako čakati na odzive storilcev, še zlasti po prestani kazni, kam se umakniti, če imaš otroke, bodo tudi ti morali pričati, kolikokrat bodo hodile na zaslišanja in soočenja, kako bodo preživljale medijsko izpostavljenost … Skrbelo jih je tudi, kaj se bo zgodilo, če jim ne bodo verjeli, ali bodo sorodniki obdolžencev in njihovi prijatelji krivo pričali ter še marsikaj.
Lahko bi sicer rekli, da je marsikaj urejeno, a problemov je v praksi še veliko. Žrtve o njih poročajo tudi Varuhu. Tako smo se srečali z zgodbo mladoletnice, ki so jo sošolci po nekem šolskem dogodku napili in posilili, šlo je za očitek spolne zlorabe slabotne osebe. Postopek je trajal absolutno predolgo, menjale so se sodnice, v postopku so se na hodniku celo vsi srečali, kar je bilo za žrtev silno mučno. Dekle je dogodek popolnoma spremenil in nikjer ni več sledov prelepe nežne deklice. Sedaj potrebuje vso mogočo psihološko in psihiatrično pomoč, ki jo celo plačuje, sesul se ji je svet mladosti, izgubila je zaupanje vase. Mladoletnikom dejanja ni bilo mogoče dokazati z vso gotovostjo. Kakšno sporočilo so dobili oboji? Vsekakor za dekle to ni bilo pričakovano, a sedaj se mora sprijazniti. Kako le? Seveda je nemogoče ocenjevati sam dokazni postopek, ko pa vemo, kaj pomenita beseda žrtve, ki se dogodka celo ne more spomniti, in moč besede več storilcev. Zanjo tudi pooblaščenec ni odigral popolne vloge. Razočarana je nad vsemi. Kdor tega ni izkusil, težko razume in dojema vse te sodne zgodbe. Morda ji bo uspelo uresničiti edino željo, ki jo še ima - da sodnikom, tožilcem in odvetnikom pove, kako se je počutila skozi različne faze postopka in kako je z njo danes.
Ali bo drugače, ko bomo imeli v noveli ZKP tudi celotno in prepotrebno direktivo? Kaj ta pravzaprav določa? Bo dodana teorija res spremenila tudi prakso vsakdana?
Pa si oglejmo, kaj vse prinaša. Tako bomo lahko ugotovili, da smo že marsikaj rešili, še vedno pa ne vsega.
Direktiva 2012/29/EU državam članicam med drugim nalaga in ob njej pri nas ugotavljamo:
— sprejetje ustreznih ukrepov za pomoč žrtvam od prvega stika s pristojnimi organi dalje. V tej zvezi naj bo - če ni v nasprotju z interesi žrtve ali bi posegalo v potek postopka - dovoljeno, da jo spremlja oseba, ki si jo sama izbere, predvsem kadar žrtev zaradi učinka kaznivega dejanja potrebuje pomoč (3. člen direktive). V skladu z veljavnim ZKP je to omogočeno mladoletnim oškodovancem, drugim pa le, če so žrtve nasilja (četrti odstavek 65. člena ZKP);
— da žrtvam od prvega stika s pristojnim organom dalje posredujejo širok nabor informacij z namenom, da lahko uveljavijo pravice iz te direktive (4. člen direktive). Že sedaj policija nudi potrebne informacije, tudi kasneje se lahko obrnejo na institucije, vprašanje pa je, kako to v resnici poteka;
— da morajo države članice žrtvam izdati pisno potrdilo o naznanitvi kaznivega dejanja (in njegov brezplačni prevod) ter da jim morajo omogočiti podajo ovadbe v jeziku, ki ga razumejo, ali pa jim zagotoviti potrebno jezikovno pomoč (5. člen direktive), kar bi vsekakor že moralo delovati;
— če žrtve zaprosijo, jim je treba zagotoviti tudi ažurne informacije o poteku in stanju konkretnega predkazenskega in kazenskega postopka, predvsem: odločitve pristojnih organov v zvezi z začetkom, nadaljevanjem in končanjem postopka ter informacije o pravnomočnih sodbah v postopku; pa tudi o tem, če je priprti osumljenec ali obdolženec izpuščen iz pripora ali iz njega pobegne (6. člen direktive). ZKP nekatere potrebne določbe v tej zvezi že vsebuje (na primer 60. in 161. člen ZKP v zvezi z obveščanjem oškodovanca o odstopu državnega tožilca od pregona; 363. člen ZKP v zvezi z vročitvijo sodbe oškodovancu), pri Varuhu pa smo že obravnavali primer, ko je žrtev po obsodbi za poskus uboja storilca nekega dne zagledala v trgovini, kar je zanjo predstavljalo šok brez primere, saj ni vedela, da je že na prostosti;
— po vzoru Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 je treba zagotoviti pravico do tolmačenja in prevajanja tudi za žrtve oziroma oškodovance (7. člen direktive). V večji meri je to že zagotovljeno z 8. členom ZKP, kot je bil dopolnjen z ZKP-M;
— ureditev pravice dostopa do brezplačnih splošnih (za vse žrtve) in specialističnih storitev (za žrtve s posebnimi potrebami) za pomoč in podporo žrtvam (in v določenih primerih tudi njihovim družinskim članom) pred kazenskim postopkom, med njim in ustrezen čas po kazenskem postopku. Navedeno sicer ni vsebina, ki bi jo lahko urejali v ZKP, temveč v okviru predpisov s področja socialnega in zdravstvenega varstva, vendar bo treba v ZKP določiti dolžnost pristojnih organov, da žrtve seznanijo z možnostmi oziroma jih usmerijo k ustrezni pomoči, ki se lahko zagotavlja v okviru javnih služb ali pa ob sodelovanju nevladnih organizacij (8. člen direktive) - tudi to bi že moralo delovati, pa žal ne;
— v okviru storitev za podporo žrtvam je treba zagotoviti vsaj: nasvete, ki so relevantni za uveljavljanje pravic žrtev (vključno s shemami odškodnin za poškodbe zaradi kaznivih dejanj) in pripravo na udeležbo v sojenju, informacije o specialističnih storitvah oziroma napotitev na specialistične storitve, čustveno in (če je na voljo) tudi psihološko podporo, nasvete o drugih vprašanjih, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, nasvete glede sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja ter o tem, kako to preprečiti. Še posebno pozornost je treba nameniti posebnim potrebam žrtev, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja, in v tem okviru zagotoviti varne nastanitve, če niso že zagotovljene z drugimi storitvami, ter usmerjeno podporo, pomoč in svetovanje žrtvam spolnega nasilja, nasilja na podlagi spola in družinskega nasilja (9. člen direktive), kar je vsekakor pomembno za številne žrtve;
— določitev pravice do zaslišanja in predlaganja dokazov, pri zaslišanju otrok žrtev pa je treba upoštevati starost in zrelost otroka (10. člen direktive). Navedeno področje je že ustrezno urejeno v 59. členu ZKP, glede otrok pa v 54. in 64. členu ter tretjem odstavku 236. člena in četrtem odstavku 240. člena ZKP, vendar žrtve redkeje same predlagajo dokaze, za obdolžence pa se potrudijo njihovi zagovorniki;
— ureditev pravice v primeru odločitve, da se pregon ne izvede (11. člen Direktive), kar je v slovenskem sistemu rešeno s pravili o subsidiarnem pregonu v 60., 61. in 161. členu ZKP. Subsidiarni pregon je smiselno olajšati, hkrati pa pri težjih kaznivih dejanjih povečati vlogo oškodovanca pred zavrženjem ovadbe in tako preprečiti prezgodnji zaključek postopka. Varuh je tu že predlagal podaljšanje roka z 8 na 30 dni, saj se mora žrtev na subsidiarni pregon ustrezno pripraviti, potrebovala bi tudi brezplačnega odvetnika;
— določitev zaščitnih ukrepov v okviru poravnalne pravičnosti, ki naj se izvaja samo, če je v interesu žrtve in če žrtev na podlagi celovitih informacij s takim postopkom soglaša (12. člen direktive). V skladu z ZKP gre za postopka poravnavanja po 161.a členu in odloženega pregona po 162. členu, ki se vedno izvajata s soglasjem osumljenca in oškodovanca, kar je dobrodošla »novost«, morda celo premalo izkoriščena v praksi, zlasti pri poravnavanju;
— ureditev pravice do pravne pomoči in povračila stroškov oškodovancu (13. in 14. člen direktive), kar je v ZKP (na primer 8. točka drugega odstavka 92. člena) in deloma v Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), Uradni list RS, št. 48/01, 50/04 in 19/15, že ustrezno urejeno. Prav tako je z določbami ZKP o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ter s pravili začasnega zavarovanja in odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (podobno določa tudi 224. člen ZKP), že ustrezno rešeno vprašanje pravice žrtve do vračila premoženja (15. člen direktive), vendar v praksi določba močno šepa, saj se rado zgodi, da obdolženci v fazi sojenja nimajo (več) premoženja;
— glede ureditve pravice do odločitve o odškodnini, naložene storilcu kaznivega dejanja, Direktiva 2012/29/EU prepušča državam, da to uredijo v kazenskem postopku ali pa v kakšnem drugem sodnem postopku. V našem pravnem sistemu je vprašanje že ustrezno rešeno z določbami ZKP o premoženjskopravnem zahtevku, z ureditvijo v 132. in 164. do 189. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07, ter glede odškodnin žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj tudi v Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju: ZOZKD), Uradni list RS, št. 101/05 in 86/10, vendar resnici na ljubo le malo žrtev dočaka pravično odškodnino;
— sprejetje ukrepov za zmanjšanje težav, ki nastanejo, če žrtev prebiva v državi članici, ki ni država članica, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje,
— zagotovitev ustreznih ukrepov za zaščito žrtev in družinskih članov pred sekundarno in ponovno viktimizacijo ter maščevanjem in ustrahovanjem, ki poleg preprečevanja psihološke škode vključujejo tudi fizično zaščito (18. člen direktive). Področje je deloma že ustrezno urejeno med drugim v 141.a, 238., 140., 140.a, 242.a in 244.a členu ZKP ter v Zakonu o zaščiti prič (v nadaljevanju: ZZPrič), Uradni list RS, št. 113/05, 61/06, 110/07 in 30/18. ZKP v 244.a členu z možnostjo zaslišanja oškodovanca prek videokonference (če zaradi upravičenih razlogov ni zaželeno ali možno, da bi oseba prišla k organu, ki opravlja zaslišanje) omogoča tudi izogibanje stiku med žrtvijo ter storilcem, razen če je tak stik (nujno) potreben zaradi pravil kazenskega postopka (19. člen direktive). V zvezi s tem je pomembna tudi možnost, ki jo preiskovalnemu sodniku daje četrti odstavek 178. člena ZKP, v skladu s katero lahko odstrani (in v določenih primerih mora odstraniti) obdolženca z zaslišanja priče, vendar je tudi tu realnost precej daleč od zapisanega;
— ureditev pravic do zaščite žrtev med kazenskimi preiskavami, ki obsega zaslišanje žrtve brez nepotrebnih zamud po naznanitvi kaznivega dejanja, čim manjše število zaslišanj, prisotnost pravnega zastopnika in osebe po izbiri žrtve pri zaslišanju ter čim manjše število in obseg zdravstvenih pregledov žrtve, če so ti potrebni (20. člen direktive), poleg tega je pomembna tudi vzpostavitev tako imenovane »hiše za otroke«, o čemer piše Varuh v svojem letnem poročilu, kjer omenjeno vzpostavitev podpiramo v obliki jasnega priporočila, že doslej pa smo sodelovali z ministrstvom za pravosodje in drugimi akterji v širši akciji njene realizacije;
— zagotovitev pravice do varstva zasebnosti (21. člen direktive) je v ZKP že ustrezno urejena, gre predvsem za 188. in 295. člen, kršitev tajnosti postopka pred glavno obravnavo ali na njej pa je določena tudi kot kaznivo dejanje (287. člen KZ-1) in v praksi skoraj ni prijav kršitev;
— ureditev, po kateri se žrtve pravočasno in individualno ocenijo, da bi ugotovili posebne potrebe po zaščiti, pri čemer se upoštevajo osebne značilnosti žrtev ter vrsta, narava in okoliščine kaznivega dejanja. Posebno pozornost je treba nameniti žrtvam s posebnimi potrebami (žrtve, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja; žrtve kaznivih dejanj zaradi predsodkov ali diskriminacije; žrtve, ki so zaradi odnosa s storilcem in odvisnosti od njega posebno ranljive; žrtve terorizma, organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi, nasilja na podlagi spola, nasilja med bližnjimi, spolnega nasilja, izkoriščanja ali zločinov iz sovraštva ter žrtve, ki so invalidi);
— pravice žrtev s posebnimi potrebami po zaščiti v kazenskem postopku se v skladu s 23. členom Direktive 2012/29/EU zagotavljajo brez poseganja v pravice obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije ter se lahko odrečejo, če bi lahko škodovale žrtvi ali poteku postopka;
— zagotovitev dodatnih ukrepov v primeru, če je oškodovanec mladoletnik (24. člen direktive): možnost snemanja zaslišanj mladoletnikov v predkazenskem postopku in postopku preiskave ter uporabe posnetkov kot dokazov v postopku (v skladu s 84. členom ZKP se lahko zvočno ali zvočno in slikovno snemajo vsa preiskovalna dejanja).
Kaj torej reči po tej predstavitvi?
Ministrstvo za pravosodje je naredilo veliko, a med številnimi akterji nikoli ni pravi čas za sprejetje številnih novosti. Vsekakor pa je nujno, da se vse manjkajoče pravne ureditve v zvezi z žrtvami (marsikaj imamo že dobro urejeno) čim prej implementirajo v našo postopkovno zakonodajo. Druge določbe, ki burijo pravno stroko, lahko pač počakajo.
Zakaj bi zaradi razlik in kritik novele ZKP spet čakali? Ministrstvo naj uskladi pripombe na sporne člene, nekatere izvzame, druge pa nemudoma preda v postopek obravnave in sprejetja. Le tako bomo lahko rekli, da smo za žrtve naredili vse, kar lahko, pa ne le zato, ker to moramo storiti, da se izognemo opominom. Tu smo ga namreč že prejeli.
Seveda pa se vseeno ne gre slepiti. Vse to bo moralo zaživeti tudi v praksi, saj ugotavljamo, da številne žrtve ostanejo prepuščene same sebi, vseh pravic niti ne poznajo, »poklicani« jim jih ne predstavijo, obdolženci pa ob dobri obrambi točno vedo, kje so njihove šibke točke, in to znajo izkoriščati. Zato se celo zgodi, da jim žrtve vse prerade verjamejo in se vračajo v njihove nevarne »objeme«, pri čemer so vzroki različni, posledica pa je lahko celo smrt.
Takrat se javnost spet sprašuje, kdo je kriv in kdo je zatajil, koga bi moralo »odnesti«, a za marsikoga je to povsem nepomembno, ker je prepozno.
Tudi zato morajo biti dnevi boja proti nasilju vedno znova dnevi ozaveščanja žrtev, kako morajo biti obravnavane, pa tudi dnevi izobraževanja strokovnjakov, kaj morajo upoštevati.
Vedno bo morda v zakonih manjkal kak člen ali njegov odstavek, a vedno bodo ljudje, ki jim tudi dopolnitev ne bi pomagala, da bi ravnali bolje.
Zato bo treba narediti še veliko, da bodo dnevi z »belo pentljo« le spomin na čase, ko smo se borili in tudi zares zmagali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
