Kadar slepi nosi šepavca,
gresta oba naprej.
Švedski pregovor
Svet ZN za človekove pravice je že večkrat poudaril, da neupravičene omejitve prostora za civilno družbo in njeno aktivistično delovanje negativno vplivajo na izvajanje mednarodnih standardov človekovih pravic. Svet Evrope je opozoril na velik in celo bistven prispevek organizacij civilne sfere k razvoju demokracije in človekovih pravic, saj ozaveščajo javnost, sodelujejo v vsakodnevnem življenju ter s tem zagotavljajo preglednost in odgovornost javnih institucij in organov. Spodbujajo odgovorno delo pravne države, predvsem pa prispevajo h krepitvi položaja pripadnikov ranljivih skupin in manjšin, tako v boju proti diskriminaciji kot pri nasilju vseh vrst, varstvu otrokovih pravic, pravic starejših in invalidov, trgovini z ljudmi in drugih pojavih, s katerimi se vsakodnevno srečujemo.
Kaj bi torej brez njih? Marsičesa ne bi niti izvedeli, saj številni ljudje ob kršitvah pravic ostajajo tiho in ne stopijo do ustreznih organov, zato so lahko povsem spregledani. Civilna družba ima do njih - sploh ranljivih skupin, ki niti ne vedo za vse pravne poti - neposreden dostop. Zato lahko opozori na kršitve, ki se jim dogajajo. Odločevalci bi sicer morda menili, da je stanje na določenih področjih urejeno, da kršiteljev in kršitev preprosto ni.
Spomnimo se samo mesečnih sestankov, na katere Varuh k sebi povabi predstavnike nevladnih organizacij, društev in zavodov. Poleg tega gremo tudi na teren, da izvemo, kako je tam, kjer naj bi se dogajale kršitve pravic, predvsem do mirnega in zdravega življenjskega okolja.
Kapitalu so predstavniki civilne družbe nemalokrat ovira pri doseganju dobičkonosnih ciljev. Država pa na zakonska določila in druge mednarodne pravne »zapovedi« o nujnosti participacije civilne družbe še prepogosto pozablja. Zgolj zaradi nezadostnega zavedanja o njihovem pomenu? Morda.
Molk odpira številna vprašanja, dileme, ugibanja, predvsem pa nezaupanje, ki se z njegovo dolžino le še povečuje. Nihče nikomur več ne verjame, še zlasti ne, če meritve in monitoring opravljajo onesnaževalci sami.
Se spomnite hrupa, ki so ga sprožile civilne iniciative ob nenadnem povečanju števila baznih postaj ob naših železniških progah? Bazne postaje so bile nekaterim všeč, saj se je izboljšal telefonski signal, seveda pa niso smele stati blizu njihovega doma. Vsak misli le nase, zasleduje svoje interese.
Se spomnite nasprotovanja vetrnim elektrarnam, jedrski elektrarni, daljnovodom, hidroelektrarnam na lepi Muri, postavitvi tujih tovarn na zdravi kmetijski zemlji, pa nasadom hmelja, ki so preblizu vasem in mestom, zaradi česar jih doseže strup ob škropljenju? Kaj pa smeti, ob kupih katerih te zmrazi? Na vseh teh področjih je civilna družba zelo aktivna. In pri tem nemalokrat naleti ne samo na očitke, ampak tudi grožnje ali zmerljivke, da zavira gospodarski napredek in krade delovna mesta.
Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev osebne integritete in dostojanstva napadenega posameznika ter spodkopava demokratično pravno ureditev, ki temelji na sodelovanju vseh interesnih skupin in državljanov v procesih odločanja, smo pri Varuhu opozarjali.
Nujna sta ozaveščanje ljudi in ustrezna komunikacija. Seveda potrebujemo elektriko, delovna mesta, rodovitno zemljo, pa tudi industrijo, a čistejšo, predvsem tako, ki skrbi za zdravje ljudi in spoštuje standarde, ki jih ni treba zniževati ali prilagajati zgolj nekaterim interesom.
Novi okoljski minister bo imel z ekipo veliko dela, vključno s pojasnjevanjem, večjo aktivnost pa bodo nedvomno morale pokazati tudi inšpekcijske službe. Ko je za preventivo prepozno, mora svoje delo odigrati kurativa z vsem aparatom. Žal.
Civilna družba igra pomembno vlogo tudi pri nadzoru. Z njo že desetletje sodelujemo v Državnem preventivnem mehanizmu. Bogate izkušnje nevladnih in humanitarnih organizacij prispevajo drugačno dimenzijo pri nadzoru prostorov, kjer je ljudem odvzeta prostost. Skupaj preprečujemo nečloveško ravnanje in smo pri tem uspešni. Bi bili brez predstavnikov civilne družbe enako dobri? Z gotovostjo lahko trdim, da ne, saj prispevajo drugačen pogled, znanje in vedenje.
Nevladne organizacije na področju nasilja vseh vrst že desetletja kličejo po ustrezni ureditvi, pa še vedno tu ni tako, kot bi zares moralo biti. Se bo kdaj sploh nehalo izvajati, ko pa se izza domačih zidov širi na ulice, celo v »hrame«, kjer ga sploh ne bi smeli poznati? Nasilje ni tuje niti državam, v katerih ljudje preprosto izginjajo. Zlasti če opozarjajo na slabe prakse. Nas je lahko strah?
Tako kot človekove pravice potrebujejo civilno družbo, ta potrebuje zaščito človekovih pravic za opravljanje svojega dela.
Svet ZN za človekove pravice je pozval vse države, da ustvarijo ter vzdržujejo v pravu in v praksi varno okolje, da lahko civilna družba deluje brez ovir in negotovosti.
Velik pomen za zaščito pravic predstavnikov civilne družbe ima v tej luči tudi pred kratkim sprejeta Maroška deklaracija. V Marakešu so jo med 10. in 12. oktobrom v okviru 13. mednarodne konference sprejele nacionalne institucije za človekove pravice. Tam smo bili tudi mi. Sodelovali smo v razpravi o razširjanju civilnega prostora in spodbujanju delovanja zagovornikov človekovih pravic, posebej žensk.
Ker smo v zadnjem času tudi pri nas priča vse pogostejšim napadom in drugim pritiskom na nevladne in druge organizacije, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic, je ta deklaracija opozorilo na nedopustnost tovrstnih praks, hkrati pa v pomoč pri potrebnem odzivanju.
Države naj bi bile prostor, v katerem se dobro počutijo vsi ljudje. Odločevalci lahko oblikujejo tak prostor samo, če so ustrezno obveščeni o željah in potrebah ljudi. Civilne družbe so glas ljudi. Pogled z vidika navadnega človeka je lahko bistveno drugačen od pogleda nekoga, ki zasleduje svoje »višje« cilje. Odločevalci morajo združevati vse interese in narediti življenje v državi dobro za vse. Zato je nujno, da se spoštuje pravica civilne družbe do participacije v postopkih. Nujno je, da se njen glas sliši, pa tudi, da se njeni aktivisti ustrezno zaščitijo. Močni akterji na drugi strani sicer zlahka »pometejo« z aktivisti, ki nimajo možnosti izraziti svojega pogleda. Država mora dati prostor vsem.
Svoboda govora je v demokratičnih državah, kot je Slovenija, visoko varovana pravica. Ker pa imajo lahko besede tudi neslutene posledice, je treba biti tudi s svobodo izražanja previden. Tvoje pravice se končajo tam, kjer se začnejo moje. In obratno. Civilna družba nemalokrat opozarja prav na ta vidik svobode izražanja. Če je ne bi bilo, če bi njen glas utihnil, bi se lahko ponovile izkušnje iz zgodovine. Etika javne besede, ne njena glasnost, mora biti merilo svobode izražanja.
Aktiven državljan je garant demokracije. Da bi se izognili ponovitvi tovrstnih zapisov, ki so postali del zgodovine:
»Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.
Ko so prišli pome,
ni bilo nikogar več,
ki bi spregovoril.«
Martin Niemoeller (1976)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
