Dopustno jo je omejiti samo, če je to prisiljujoče nujno v demokratični družbi in če obstaja prepričljiva, stvarno utemeljena verjetnost, da bo določeno izražanje povzročilo jasno in neposredno nevarnost nastanka zla, ki se nahaja daleč nad javnimi občutki neprijetnosti, sitnosti ali nemira. To jasno in razumljivo izhaja iz temeljnega učenja pravne in politične filozofije, tudi sodobnega ustavništva.
V javni sferi, tudi v akademskem svetu, se je v zadnjih letih popačilo to temeljno učenje o tej temi. Redno prihaja do javnih pozivov posameznikov in skupin k omejevanju svobode izražanja v nasprotju s pravoslovnimi in precedenčnimi sodnimi dognanji. Predlagajo se kazenskopravni omejitveni posegi v svobodo izražanja, ki niso prisiljujoče nujni za demokratično družbo. To pa je zanjo večja nevarnost in škoda kot posamezni primeri nedostojnega ali etično zavržnega javnega izražanja, ki drugih resnih škodljivih posledic – z izjemo zgražanja, nestrinjanja, negodovanja, vznemirjanja, užaljenosti ali šokiranja posameznikov ali določenega dela javnosti – v družbenih praksah ne povzročajo. Ne zato, ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.
Besedna zveza »sovražni govor« se obsežno uporablja kot popreproščena in pavšalna oznaka tudi za tisto javno izražanje, ki po teoriji in ustaljeni sodni praksi ne pomeni koncepta sovražnega govora. Domala vse, kar nekoga domnevno žali ali zares užali, vznemiri, šokira, razjezi, neprijetno preseneti ipd., se v javni sferi že označuje za sovražni govor. Kot žrtve sovražnega govora se označuje posameznike, ki v danem kontekstu kritičnega ali žaljivega izražanja na njihov račun, na račun njihovih ravnanj, glede na osebne lastnosti ali družbene vloge, ne morejo biti žrtve sovražnega govora: predstavniki novinarskega poklica, predstavniki poklicev v kulturi in umetnosti, predstavniki strok, poslanci in poslanke v Državnem zboru, podjetniki in podjetnice ipd. To je v nasprotju z ustavnopravno doktrino o svobodi izražanja.
Podobno velja za javno rabo sintagme »pozivanje k nasilju« ali za »razpihovanje sovraštva«. Pa naj gre le za (razumen ali iracionalen) strah in nelagodje prebivalcev določenih krajev pred srečanjem z večjo skupino imigrantov, za njihovo nelagodje, ali pa za dejansko odklonilni odnos posameznikov ali dela javnosti do tujcev ali drugih ljudi, ki se jim zdijo »preveč drugačni.« Lahko gre in morda res gre tudi za sovražno nastrojenost do drugih ljudi in med ljudmi. To še ne pomeni, da gre tudi za pravo sovraštvo. In to samo po sebi še ne pomeni ne obstoja ustavnopravnega koncepta in kaznivega dejanja sovražnega govora, ne pozivanja k nasilju, ne ščuvanja k nasilju, ne razširjanja nestrpnosti in sovraštva – kot kaznivih dejanj. Vse manj se razlikuje med pomanjkanjem strpnosti in nasiljem kot idejo ali stališčem in med nestrpnostjo in nasiljem kot resno grožnjo, ali nasilnim vedenjem. Ustavnopravna doktrina o svobodi izražanja takšno razlikovanje vključuje kot odločilni poudarek.
T.im. politična korektnost, ki prepogosto že sama po sebi deluje kot primer nemišljenja in slabitve etike politike, se uporablja kot temelj in okvir za skoraj popularizirano javno rabo besedne zveze »sovražni govor« v javnem prostoru. Ne razlikuje se med poštenim (angl. fair) in svobodnim (angl. free) izražanjem, med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami, med sovražno držo in pristnim sovraštvom, med pravno dopustnim pretiravanjem pri izražanju in nedopustnimi oblikami zlorabe svobode izražanja, med poskusi pridobivanja pozornosti in golim vznemirjanjem javnosti na eni strani in dejansko – resno - nevarnimi izjavami ali ravnanji na drugi strani ipd. Posameznike, ki niso pripadniki sistemsko ogroženih in deprivilegiranih družbenih skupin – na temelju svojih osebnih lastnosti ali okoliščin -, se s preuranjeno, pretirano ali pač pravno nepravilno rabo pojma sovražni govor postavlja malodane v enak položaj kot temnopolte žrtve zgodovinskega rasnega sovraštva in nasilja v ZDA in Afriki, ali kot druge skupine ljudi, ki zaradi svojih osebnih okoliščin pomenijo tradicionalno sistemsko ogroženo in podrejeno skupino ljudi. Pri vsem tem se prezre pravne opredelitve sovražnega govora in vsebino precedenčnih odločitev najvišjih sodišč (tudi ESČP) o teh vprašanjih.
Pojem »politična korektnost« se nemalokrat uporablja kot tehnika preusmerjanja pozornosti in ustvarjanja vtisa o visoki odgovornosti in veliki skrbi za Drugega, ki vselej ne deluje prepričljivo in verodostojno. Vse pogosteje učinkuje kot nasilje: nad človekom, jezikom, vestjo, vero, svetovnim nazorom, političnim dojemanjem in mišljenjem. V tem kontekstu je npr. Slavoj Žižek že pred časom (v knjigi Nasilje, 2007) zapisal: »Kaže, da je glavna preokupacija tolerantne liberalne drže, ki prevladuje danes, nasprotovanje vsem oblikam nasilja, od neposrednega fizičnega … do ideološkega nasilja (rasizem, sovražni govor, seksualna diskriminacija). Mar ni na tem njihovem osredotočanju na subjektivno nasilje (nasilje, ki ga izvajajo družbeni agenti, zli posamezniki, represivni disciplinski aparati, fanatične množice itd.) nekaj sumljivega, docela simptomatskega, kakor da bi si obupno prizadevali preusmeriti našo pozornost od pravih težav, kakor da bi se trudili zabrisati druge oblike nasilja, v katerih s tem aktivno participirajo?« Opazka, vredna razmišljanja.
Etika in kultura javne komunikacije sta nedvomno pomemben družbeni problem. Med večjimi družbenimi problemi so tudi pomanjkanje tolerance in solidarnosti do drugih ljudi, njihovo prekomerno žaljenje, šikaniranje ali oteževanje pri uresničevanju pravice do splošne svobode ravnanja, dostojanstva, dela in zasebnega miru. Problem je tudi sovražna drža in nastrojenost nekaterih ljudi do nekaterih drugih ljudi. A oznaka »sovražni govor« v javni sferi marsikdaj deluje predvsem kot priročna pretveza za obsodbo drugače mislečih »pred sodiščem javnega mnenja«, ali pred ljudmi, ki se lahko poistovetijo z uporabniki te sintagme. Torej za javno obsodbo tistih, ki uporabljajo žaljivo, zasmehljivo, ponižujoče, sovražno, neuko, deplasirano, neumno ali nestrpno izražanje. Etična obsodba takšnega izražanja je razumljiva. Drugače pa je, če se pri tem v pretiranem obsegu poziva h kazenskopravnemu kaznovanju. Drugače je tudi s sklicevanjem na »sovražni govor«, ki se vse pogosteje uporablja za to, da se ljudi, ki zaradi vsebine in oblike svojega izražanja v javnosti ne morejo biti zgled za etiko javnega komuniciranja, prehitro in vehementno, ali avtomatično označi kar za fašiste, skrajneže (skrajne desničarje ali radikalne levičarje), neonaciste ali fundamentaliste, ki javno promovirajo ali zagovarjajo nasilje in sovraštvo.
Poseben problem so spletni forumi. Ne samo zato, ker tam zagotovljena anonimnost posameznika dopušča skoraj neomejene možnosti za vsakršno izražanje kogarkoli o komerkoli in čemerkoli. Tudi ne samo zato, ker skrbniki forumov pomanjkljivo uresničujejo svojo pravno odgovornost za forumske zapise, o kateri govori tudi precedens ESČP v zadevi Delfi proti Estoniji. S pregledovanjem spletnih forumov se iščejo zapisi, ki so ali bi lahko bili do nekoga in za nekoga žaljivi. Ali pa so res sovražno nastrojeni. Ko se 'odkrije' takšne forumske zapisovalce, ki se jih vselej 'odkrije' in so anonimni, le malokoga prav zares zanimajo, imajo redke sledilce, nimajo omembe vrednega družbenega vpliva, niso odločevalci, niso kreatorji politik in kot posamezniki ne predstavljajo resne družbene nevarnosti, se z medijsko podprtim razširjanjem njihovih izjav potem ustvari videz obstoja resne družbene nevarnosti, veliko pomembnost, splošno pomembno novico: pompozno in s sklicem na sovražni govor.
Iz forumskega okolja, anonimnosti in pretežne družbene nepomembnosti (velike števila kratkočasnežev in provokatorjev) se njihove izjave javno objavijo, pospremijo s komentarji v medijih, včasih celo v kvazi znanstvenih raziskavah in se silovito prenesejo v javni prostor, kot predmet pozornosti celotne javnosti/občinstva. Tisto, kar zelo verjetno nikoli ne bi bilo deležno javne pozornosti, se s tem izpostavi javni pozornosti, procesu iskanja in najdenja somišljenikov itd. S pretirano pozornostjo se jim krepi pomen. Ustvari se neprimerljivo večjo razsežnost problema. Pri tem pa se k odgovornosti ne poziva skrbnikov/upravljavcev spletnih forumov. Njih se, namesto k odgovornosti, mnogo bolj poziva k dopustitvi zavržnega pisanja na forumih (dokler ni objavljeno, ne obstaja), njegovemu pregledovanju in poročanju o njem. Hkrati pa se kritike načina javne rabe »sovražni govor« in zagovornike svobode izražanja označuje (če že ne za skrajneže in fašiste, pa vsaj …) kot problem in (žali) kot »podpornike« sovražnega govora, nestrpnosti, diskriminacije in nasilja. Očita se jim neodgovorno javno delovanje in slepoto ali ravnodušnost glede družbenega problema. Najmanj nekorektno početje.
Etika in kultura javnega komuniciranja primarno nista ustavnopravno vprašanje. To postaneta, ko svoboda izražanja prestopi pravoslovno določene meje in (predvsem) ko se prekomerno (protiustavno, protikonvencijsko) omejuje. A naj ne bo nesporazuma (ker se mi pogosto posredno očita, da se mi »zlovešči in sovražno nastrojeni govor v javnosti ne zdi problem«). Problem kulture in etike javnega komuniciranja je velik problem. Tudi problem nestrpnosti, sovražne nastrojenosti, pomanjkanja solidarnosti, nedopustnega oteževanja življenja posameznikom in skupinam ljudi, diskriminacije itd. Problem etike javnega komuniciranja je tesno povezan z drugimi velikimi problemi. Tudi s problemom (razumljive) prestrašenosti ljudi, njihove obupanosti, nezaupanja do oblastnih institucij in do drugih ljudi, nezaupanja državi, izgubljenosti pri iskanju smisla ipd. In z neobvladljivim problemom manipulacije, zavajanja, laganja in izkoriščanja človekove nevednosti, neobveščenosti in lahkovernosti. Povezan je tudi s problemom načina delovanja medijev in kakovostjo institucionaliziranih procesov in politike vzgoje in izobraževanja. Posledično narašča moč populizma in demagogije. Pa s problemom samozadostnosti in odgovornosti vse manj nadzorljivih in vse bolj neodgovornih institucij oblasti, centrov globalne moči, finančnih ustanov in mrež privilegiranih družbenih vplivov. Velik je tudi problem ne dovolj prepričljivega delovanja pravnega režima kot vladavine prava.
Problem žaljivega, lažnivega, manipulativnega, zavajajočega, celo psovaškega in zmerjaškega izjavljanja v javnem prostoru je očiten. Treba se je ukvarjati z njim. Tudi pravno. Ogroža in otežuje, v pomembnem delu tudi onemogoča ustavno in razpravno demokracijo. Zakonodaja in skupno evropsko sodniško pravotvorje omogočata, da se problem zlorab svobode izražanja preganja in kaznuje. Predvsem žaljenje, žaljivo obtoževanje, obrekovanje, klevetanje, škodovanje dobremu imenu, časti in ugledu. Enako velja za psihično in fizično nasilje. Tudi sovražni in napadalni govor, ki sta inkriminirana. Zakonodaja se lahko popravi in izboljša. A na način, ki je skladen s temeljnimi vrednotami, načeli in pravili v ustavni demokraciji. Problema etike in kulture izražanja v javnosti in z njim povezanih problemov, tudi problema neizobraženosti, nevednosti, nemišljenja, nekritičnosti, pretirane vere v določene ljudi in institucije, slepega zaupanja, bojazljivosti pri srečanju s krivico ali nepoštenjem, državljanske pasivnosti itd., ni mogoče reševati s pretiranim omejevanjem svobode izražanja in neupravičenim širjenjem pravnih opredelitev kaznivih dejanj, storjenih z izražanjem v javnosti. Tudi ne z vztrajanjem pri dnevno-političnem etiketiranju ljudi, pri vsiljenem določanju njihove osebnosti in identitete s pavšalnimi oznakami njihovega domnevnega ali dejanskega svetovnega nazora, odnosa do ideoloških vprašanj ali verovanja. Tega problema tudi ni mogoče reševati z določanjem identitete ljudi skoraj izključno glede na pripadnost določeni ali nekako določljivi skupini ('plemenizacija' družbe). Niti s prehitrimi sunki politike t.im. pozitivne diskriminacije, npr. na temelju spola. Niti s polarizacijskim učinkom dnevno-političnega 'našivašizma' in 'desno-levega' predalčkanja. Tudi ne s pretirano 'viktimizacijo' – priznavanjem statusa žrtve, ki terja posebno pravno zaščito, tudi tedaj, ko obstajajo druge in boljše alternative za zaščito pravic in svoboščin. Demokracije ne morejo utrjevati in razvijati ne bližnjice pri izbiri politik, strategij in tehnik družbenega življenja, ne žrtvovanje vrednot, načel in pravil v ustavni demokraciji. Ustavne demokracije ni mogoče krepiti s pristopi, ki nasprotujejo njenemu etičnemu in pravnemu bistvu/jedru. Tako je zapisano tudi v pravoslovni literaturi in znamenitih sodnih precedensih.
(PS1: besedilo je nastalo ob pisanju – urednikom že oddanega - komentarja 39. člena Ustave za novi Komentar Ustave Republike Slovenije;
PS2: Lukianoff: Freedom from Speech, 2014; pojasnjuje dogajanje, predvsem na ameriških univerzah (kampusih), ki pomenijo zamenjevanje prizadevanj ZA zaščito svobodnega izražanja s prizadevanji za zaščito PRED svobodnim izražanjem)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
