Človekove pravice in temeljne svoboščine
so prirojene pravice vseh ljudi.
Njihovo varovanje in uveljavljanje
je prva naloga vlad.
(Dunajska deklaracija, sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah leta 1993)
Imamo jo. Novo, že 13. vlado v samostojni Sloveniji. Trajalo je, da smo jo dobili, zdaj pa poslušamo vse mogoče napovedi in ugibanja, celo stave.
Brala sem o duševnih stiskah in depresiji, ki v teh časih postajajo vse pogostejše. Je kriva jesen, ki prinaša sivino dni, mraz in višje stroške življenja? Je ljudi strah novic o tisočih beguncev, ki čakajo na vstop v Evropo? Se ljudje bojijo napetosti med velesilami, ki ne obetajo nič dobrega? Se bojijo nekaterih svetovnih voditeljev, ki so zmožni marsičesa? Tudi in predvsem zaradi svojega neizmernega ega in želje po prevladi, moči in popularnosti, pa čeprav negativni. Jih je strah, da bo nova gospodarska kriza vzela to, kar smo si v zadnjih letih težko priborili, ali celo, da naša vlada in parlament zaradi nenehnih napetosti in groženj ne bosta zmogla prepoznati, kaj je res dobro za ljudi, in to tudi udejanjiti? Je ljudi morda zelo strah sovražnosti, ki ji splet daje krila in neslutene razsežnosti? Je tudi strah pred novimi tehnologijami upravičen? "Veliki brat" je lahko res velik.
In potem nas na strahove spomni še svetovni dan alzheimerjeve bolezni. O njej se včasih sploh ni govorilo. Danes skoraj vsakdo pozna nekoga, ki ne prepozna najbližjih, ki se spominja le svojega otroštva in daljne preteklosti, ne ve pa, kaj je bilo včeraj. Včasih smo se na račun EMŠA smejali, celo ponorčevali, saj smo bili mladi; danes vemo, da nas bo prav ta lahko usodno zaznamoval.
Zato je še kako prav, da smo z boleznijo seznanjeni in na te čase ter ljudi v njih pripravljeni. Vsa pohvala gre Spominčici, nekaterim zdravnikom in zdravstvenemu osebju, pa tudi medijem. Prav ti opominjajo, izobražujejo in v vsak dom prinašajo pomembne novice. Kje najti pomoč, kako bolezen prepoznati, kako je z zdravljenjem in skrbjo za bolne in njihove najbližje ... Veliko, res veliko je vprašanj in k sreči se ponujajo tudi odgovori. Ena izmed nevropsihiatrinj je pred kratkim smelo dejala, da še nikoli ni bilo na tem področju toliko znanja in celo pomoči, ko jo nekdo zares potrebuje. Pozitivna novica o mreži spominskih klinik je vredna vse pozornosti.
V Uradu Varuha človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) smo lani odprli prvo demenci prijazno točko in zdaj jih je, pomislite, že 55. V enem samem letu. Mreža se širi, vanjo vstopajo številne institucije, ki so prepoznale pomen točk, ki ozaveščajo, prepoznavajo in pomagajo. Tako izgubljenim kot svojcem, ki jih doleti levji delež težav. Stigme ne sme biti, nikoli, nikdar in nikjer. Vsi smo v istem »čolnu«. Danes oni, jutri mi ali kdo, ki ga poznamo. Zbolijo lahko celo mladi. K sreči zelo redko. Seveda je vprašanje za milijon, vseeno katere valute, kdaj bo izdelano učinkovito zdravilo ali celo tako, ki bo preprečilo njen nastanek. Zato čudi odločitev ene izmed vlad, k sreči ne naše, da se ne splača. Da je škoda denarja za zdravila, ki ne bodo zmogla pomagati. Kot varuhinja človekovih pravic to obsojam. Se potemtakem »splača« odkrivati tuje svete in planete, kar je neizmerno drago - kdo bo tja potoval in kdaj, iskal življenja in bitja tam daleč, tu pa puščal ljudi v boleznih? Če se že vse meri z denarjem, je treba tudi temu področju nameniti dodatna sredstva, da bo znanost zmogla odkriti za zdaj skoraj čudežna zdravila. Pomislimo na to, kaj vse so znanstveniki že odkrili, pa je bilo včasih le iluzija prihodnosti! Morda jim uspe.
Ustvarjajmo pogoje za bivanje dementnih in starejših doma ali vsaj blizu doma. Zato hrabri misel in ideja o »grozdu« manjših domov za starejše, ki bi zrasli blizu prebivališč starejših, predvsem na podeželju. Seveda pa je treba misliti na domove za starejše po vsej Sloveniji. Da bi ljudem, ki se vanje vselijo, zdaj čedalje starejši in tudi močno načetega zdravja, nudili vso potrebno skrb, razumevanje, spoštovanje, imeli dovolj kadrov, tudi za tiste, ki potrebujejo neprestano oskrbo. Predvsem pa, da na sprejem ne bi bilo treba predolgo čakati in bi zmogli oskrbnino tudi plačati. Kajti številne skrbi, kdo bo poravnal stroške, ki presegajo pokojnino. Ta je pri mnogo upokojencih namreč prenizka in tu nastopijo otroci, za katere vemo, da so običajno ravno v obdobju, ko tudi sami skrbijo za svoje družine. Takšnih dilem je čedalje več. Poleg tega se danes pogosto srečujemo tudi z bolnišničnimi okužbami, ki pomenijo velik preizkus spoštovanja pravic bolnikov, sorodnikov in osebja bolnišnic in domov za starejše. Se tega sploh zavedamo?
Kdaj bomo odgovorili na vsa vprašanja o dolgotrajni oskrbi starejših, zdravih in bolnih, tudi na tista, ki skrbijo njihove sorodnike, zaposlene v ustanovah, ki so namenjene oskrbi starejših, in nas, ki to za zdaj le spremljamo?
Bo nova vlada zmogla in znala najti ravnovesje med potrebami in željami, financami, znanjem, kadri ter zmogljivostmi? Kdaj se bo to končno zgodilo? Časa namreč ni prav veliko. Na vseh teh področjih bijemo plat zvona. Če se torej vprašamo, komu zvoni, je odgovor tu: nam vsem.
Predvsem zato bo še kako pomemben posvet, ki bo 27. septembra in ga organizirata Varuh in Državni svet RS, prav na temo sedanjosti in prihodnosti starajoče se družbe. Sedeži so bili »razprodani« v trenutku, kar je izjemna potrditev, da smo to potrebovali in da je Varuh povsem pravilno izbral leto 2018 kot leto skrbi za pravice starejših.
Skrbi zanje namreč ne bo nikoli preveč. Tudi zato, da se ne bomo spraševali: kam z njimi? Odgovori morajo biti jasni in nedvoumni. Država jim mora nameniti vso skrb. Prihaja pa tudi Festival za tretje življenjsko obdobje in Cankarjev dom bo spet pokal po šivih - od energije, idej, ustvarjalnosti in snidenja generacij. Veselimo se ga.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
