Čas, ki ga živimo, domala vse, ali pa vsaj ogromno elementov naše eksistence, dela novo. Staro neizbežno zamira in v tem prehodnem obdobju pušča za seboj vakuum nelagodja. Vakuum skrbi, ki ga ljudje, nagonsko, zapolnjujemo tako, da se oklepamo starega. Še bolj nagonsko, kot lahko spremljamo tudi drugje po svetu, pa se ljudje nereda in nepredvidljivosti izognemo tako, da se vse bolj trdno oklenemo tistih, ki razmišljajo enako kot mi. Rezultat tega je pojav ideološke in moralne plemenske mentalitete in na njej utemeljenega ravnanja v praksi.
Tisti ustvarjalci javnega mnenja, zares javne stvarnosti kot take – torej politiki, ki so zaznali in razumeli usodnost časa, so si zagotovili dolgoročni obstoj. Vse, kar morajo storiti, je, da se osredotočijo na nevralgične točke v družbi in na njih kurijo ter sejejo razdor med svojimi privrženci, ki so prerasli že v vernike, ter tistimi, ki razmišljajo drugače in so vse bolj često označeni za, nič več in nič manj, kot sovražnike. V tako naelektrenem ozračju, katerega ideološka vsebinskost se prav kmalu zreducira na slavljenje ali omalovaževanje konkretnih osebnosti, se zgradi radikalno bipolarna družba. Ko je enkrat zgrajena, pa sistem zaživi svoje življenje, tako da v vrteča se ideološko-personalna kroga selektivno srka naše in izpljuva tiste, ki to niso (več dovolj).
Kapitalistična ekonomija, in zanjo neobhodna svoboda v družbi, pa omogoča tudi tretjo pot. Vanjo se zateče, če le more in zna, večina, ki v polje političnega ne (z)more. Ta tretja pot se imenuje potrošništvo. Odvija se v potrošniških centrih, ki svoje obiskovalce napolnjujejo s pozitivnimi občutki že z najmanjšimi zmagami: da uspejo najti prosto mesto na prenapolnjenem parkirišču; da pred potrošniškim so-tekmovalcem zgrabijo pravi par znižanih čevljev, in v miru, to je ne da bi jim otrok petkrat ušel po tekočih stopnicah navzgor, spijejo kavo.
V družbi, tudi, morda predvsem, slovenski, imamo tako tri plemena: dve ideološki plemeni, vsako s svojim antikristom, ter pleme potrošnikov, ki včasih, morebiti na vsake štiri leta, zaide v krog političnega, da na volitvah odda svoj glas. Tedaj ravnajo tako, kot so čez leto, od zgodnje jeseni do pozne pomladi, videli na televiziji. Glasujejo, kot da gre za resničnostni šov. Slednjič so tudi volilni rezultati temu povsem primerni.
Nekdo, ki predava osnove demokracije in vladavine prava, se mora ob tem nujno vprašati, ali ne bi veljalo ponovno premisliti temeljnih predpostavk demokratičnega procesa. Ideja svobode posameznika, informiranega in odgovornega, vpetega v civilno družbo, javno razpravo, politično aktivnega, sodelujočega v robustnih političnih strankah z jasnimi političnimi programi, ki se nato prebijajo skozi parlamentarni proces na visokem diskurzivnem nivoju; in ki ga poganja celo vsebinsko, če ne vsaj politično, meritokratska vlada, vsaj v Sloveniji ne bi mogla biti bolj sprta z realnostjo.
Tisto, kar se danes še imenuje demokracija, je v bistvu postalo slab resničnostni šov, v katerem se bije boj med tremi, zgoraj opisanimi, plemeni. V tem boju njegovi akterji vse bolj skrbijo le zase. Ideja pravilnosti v pravnem in etičnem smislu se je umaknila v ozadje in prav vsak zdrs, ki ga povzročijo naši, je mogoče opravičiti še z večjo svinjarijo onih: naših sovražnikov. O njihovih argumentih se nam ni treba več niti pogovarjati, ker, temu pa praktično služijo najrazličnejše etikete, oni in mi pač živimo v različnih svetovih.
In vendar, prav to etiketiranje, še zlasti zmerjanje z lažnimi novicami, vsa tri ideološka plemena, v bistvu nehote, ohranja zavezana k resnici. S tem si v praksi ta plemena, sploh pa njihovi prelestni voditelji, nenehno nastavljajo ogledalo. Družabna omrežja, na katerih zlivajo svoj žolč in sladkobo, razkrivajo vso bedo odločevalcev 21. stoletja. Toda, vsak razumen človek vsaj sluti, če že ne ve, da ta beda ostaja bedna, skupaj z njenimi nosilci, pa četudi so »naši«, in da ta besedni pogrom ne more niti dolgo trajati, še manj pa ponuditi nikakršnega napredka. Enkrat se bo vse skupaj prelomilo. Želeti si je, da ne bo prehudo. Tako, da bomo lahko pogledali nazaj in si s polno mero humorja rekli: kakšni nori časi, predvsem pa njihovi ustvarjalci, so to bili! Tedaj bomo zamahnili z levo roko in si rekli, OK, preživeli smo, gremo dalje. Upam, pravzaprav verjamem, da na ta trenutek preloma ne bo več treba prav dolgo čakati. Pa čeprav se zdi prav zdaj, ko to pišem in vi berete, povsem nedosegljiv.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
