Zadeva Celmer je naslavljala ustavno, sistemsko vprašanje združljivosti poljskega obglavljenja pravosodnega sistema s pravom EU. Na tnalu je bilo torej precej, kratkoročni izplen pa je bil, sploh glede na previsoka pričakovanja, skromen.
Kot veste, si vladajoča stranka na Poljskem že vse od svojega vzpona na oblast sistematično podreja celoten sistem zavor in ravnovesij, znotraj njega pa še posebej pravosodje. Potem ko je bilo z našimi napolnjeno ustavno sodišče; ko so bili spremenjeni pravosodni zakoni; prav tako z lojalneži napolnjen še sodni svet; je napočil še čas za spremembe na vrhovnem sodišču. Tam bo ustrezna lojalnost med sodniki dosežena z dvema ukrepoma: s predčasno upokojitvijo obstoječih vodilnih imen, ki jih bodo nadomestila nova naša. Za še več vrhovnih sodnikov po pričakovanjih vladajoče stranke pa bo prostor nastal s širitvijo Vrhovnega sodišča. Tako bo čim več »naših«, kar v objektivnem smislu seveda predstavlja napad na neodvisnost poljske sodne veje oblasti.
Ker je ta temeljna predpostavka poštenega sojenja, se je poljski pritožnik, ki je bil na Irskem v postopku predaje poljskim organom v okviru uresničevanje ENPP, skliceval na to, da bi bila njegova pravica do poštenega sojenja na Poljskem v temelju ogrožena oz. neobstoječa. Posledično, je trdil, ga Irska takim, namreč ugrabljenim sodiščem na Poljskem, ne sme predati. Irsko sodišče je zadevo vzelo resno in povprašalo SEU, ali dejansko dogajanje na Poljskem in pravna ugotovitev, da je Evropska komisija začela postopek zoper Poljsko po 7. členu PEU, predstavlja dopustno izjemo za neizvršitev ENPP.
SEU je odgovorilo večplastno. Najprej je poudarilo, kakšni so standardi neodvisnega sodstva v EU in s tem poljskim oblastem poslala jasno, čeprav le posredno, sporočilo, kaj vse so že storile narobe. Prav tako je SEU priznalo sodni pomen dejstvu začetka postopka po 7. členu PEU, argumente Komisije pa je povzdignilo na raven kriterijev sodne presoje nacionalnih ukrepov. V tem delu je SEU igralo po notah tistih, ki so od njega imeli velika pričakovanja. V nadaljevanju pa nekoliko manj.
SEU je zapisalo, da o neizvršitvi ENPP odloča nacionalno sodišče. To lahko zavrne ENPP zgolj izjemoma, ker bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo medsebojno zaupanje med pravosodnimi organi držav članic, kakor tudi enovita in učinkovita uporaba prava EU. Kljub zadržanosti SEU do neizvrševanja ENPP pa je dopustilo novo izjemo, in sicer: če v drugi državi članici EU obstaja resna grožnja, da posameznikova pravica do poštenega sojenja ne bo spoštovana, nacionalno sodišče lahko zadrži izvedbo ENPP.
Pri tem mora nacionalno sodišče izvesti dvojni test. Prvič, presodi zagotavljanje pravice do poštenega sojenja na sistemski ravni. Drugič pa še v odnosu do povsem konkretnega posameznika, na konkretnem sodišču. Test je torej zahteven, a mnogo manj od tistega, ki ga je predlagal generalni pravobranilec Tanchev in kot ga izvaja ESČP, ko odloča o neizročitvi posameznika določeni državi. Tam mora ukrep biti tak, da flagrantno krši pravico, tako da je ta v bistvu uničena in izničena. Šele tedaj je izročitev prepovedana.
Zadeva LM torej ni odprla, kot so si obetali nekateri, ustavne poti za evropsko sodno presojo sistemske nezdružljivosti poljskih ukrepov s pravom EU. Ta sistemska presoja še naprej ostaja v rokah politike, ki pa poslej nima več povsem prostih rok. SEU je, na podlagi iniciative irskega sodišča, v ogenj po žerjavico poslalo nacionalna sodišča, ki bodo zdaj lahko, od primer do primera, od spodaj navzgor, presojala, kako globoko je že zabredla poljska ustavna demokracija in kdaj je treba prižgati rdečo luč za sodelovanje s pravosodnimi organi take države. V prihodnje, ker novodobnim avtoritarnim evropskim režimom očitno ne pojenja sapa, bomo lahko spremljali spopad ne le na politični, ampak tudi na sodni horizontalni ravni med nacionalnimi pravosodnimi organi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
