Če je na eni strani dnevne politike predvsem retorično vztrajanje pri besedah, kot so demokracija, pravičnost, solidarnostna skrb in enakost, na drugi strani pa prepričanje o vsebinsko dokaj opredeljenih konceptih avtoritete, svetosti, zvestobe in tradicije (gre za temeljne razlikovalne momente med politično levim in desnim, po Haidtu), se povolilni proces sestavljanja vlada pač sprevrže v preigravanje in besedičenje. Tako se odmakne še dlje od državništva in etike politike. Volilni rezultat izgubi stvarno utemeljenost in institucionalno legitimnost. Edina vsebina, ki ostane, se odraža v golih retoričnih manevrih o vsebini, ki je neznatna in skoraj nepomembna. Paradoks sklene krog: edina vsebina je izrekanje o vsebini, ki je ni. Izrekanje o pomembnosti, kdo bo sestavljal vladno koalicijo, postane nepomembno. S tem pa bodoča vlada postane prepomembna: utemeljuje jo le golo dejstvo, da ji je pač uspelo nastati. Tega ni mogoče politično opredeliti ne v demokratskem, ne v republikanskem jeziku. To je antipolitično.
V to smer dnevno politiko vodijo njeni glavni akterji. Problem je antipolitično delovanje, drža antipolitike. Problem ni politična teorija. Oziroma, problem zamenjave politike za antipolitiko ni morebitna neuglašenost desne ali konzervativne nagnjenosti k teleološkemu dojemanju politike in leve k deontološkemu. Tudi ne libertarno nasprotovanje močni vlogi države pri prerazporelanju družbenega bogastva. Niti ideje nove levice o povečanju obsega in moči vlade – zlasti v funkciji socialne države. Problem tudi niso trki nove levice s klasično levico in njenih strahom pred preobsežno in premočno vlado. In podobno naprej. Problem torej niso prepričanja in vztrajanje pri prepričanjih. Nasprotno, problem je odsotnost pristnih prepričanj. Ta omogočajo razpravljanje, sporazumevanje in dogovarjanje, pa naj bodo še tako vsak k sebi. Razpravljanje, sporazumevanje in dogovarjanje onemogoča njihova odsotnost. Pa ujetost politike v proces antipolitike, zasičen z golimi jezikovnimi figurami, kvazi etiketiranjem levo-desno, psevdo ideologijo in do skrajnosti pripeljano personalizacijo politike: kako naj si predsedniki in predsednice strank zagotovijo položaj, v katerem se bodo počutili močnejši od drugih.
V takšnih okoliščinah dnevne politike postane odveč verjeti, ali celo vedeti, da je izrecno/kategorično ali vsaj posredno zatrjevani minimalni skupni imenovalec vseh parlamentarnih strank in njihovih predsedujočih oseb isti. To je prav tisto, kar politična filozofija (Walzer, 2004) označuje za bistvo državljanskega liberalizma: tistim, ki imajo denar, preprečiti občutek ali celo zavest o tem, da so zaradi tega v liberalno-demokratični družbi superiorni. Oziroma, preprečiti dominacijo kapitala zunaj njegove sfere. Učinkovita skupna točka pristne levice in napredne desnice je upiranje naraščajoči moči korporacij. Torej omejevati tržni imperializem.
Nadvse pomembna je tudi zatrjevana skupna točka o zavedanju, da najslabši učinki ekonomskih in političnih kriz vselej najbolj prizadenejo marginalne skupine ljudi. Politični sistem se mora soočiti prav s problemom zagotavljanja podpore tem najobčutljivejšim in najranljivejšim skupinam.
V dnevno političnem spektru je seveda veliko drugih tematik. Vprašanje o njihovi primerjalni pomembnosti je preobremenjeno z relativnostjo. Manj bi zgrešili bistvo, če bi iskali tematike, ki so sila nepomembne. In, kot rečeno, prepoznamo jih lahko v golih retoričnih figurah o domnevni vsebini, ki je dejansko ni. Odpoved takšnemu jeziku bi lahko pomenila tudi odpoved iritirajočemu poenostavljanju in pavšalizaciji dnevne politike z oznakama levo in desno. Tudi zato, ker je zatrjevanje obstoja levice onkraj stranke Levica izsiljeno, raba besede desnica pa je proizvedla vsiljeno negativno konotacijo. Primernejša bi se zdela raba besed demokrati in republikanci. Prvič, ker že v teoriji izraza pomenita več, kot pomenita prva izraza. Drugič, ker je pri tistih, ki se označujejo kot desnica, opaziti malo dejanskega desničarstva in veliko pristnega republikanizma. In tretjič, ker je problem tistih, ki zase zatrjujejo, da so demokratična levica, prav to, da niso levica in da kar sami (nemara celo nehote) besedo demokracija uporabljajo povsod tam, kjer gre za očitni republikanizem (kot rečeno, nemara se tega niti ne zavedajo, a to problema ne zmanjšuje, ampak ga še povečuje – ne vedeti, za kaj gre in o čem govoriš že po teoriji težko pomeni kaj drugega, kot ustvarjanje antipolitike).
Morda se motim, a zapisal bi, da sem v javni komunikaciji oseb iz slovenske dnevne politike prepoznal nekaj skupnih temeljnih lastnosti. Na primer, izvor človekovih pravic in svoboščin pripisujejo objektivno postavljenemu pravnem redu. Državi pripisujejo funkcijo, da ljudem omogoča celovitost enakopravnega, avtonomnega in spoštljivega sobivanja, hkrati pa zanj jamči. Prednost dajejo objektivni, s pravom določeni vsebini sicer individualnih/subjektivnih pravic. Integriteti posameznika in njegovi svobodi pripisujejo enako težo, kot integriteti skupnosti. Legitimnost zakonov razumejo kot posledico dejstva, da so zakoni rezultat vnaprej pravno reguliranega demokratičnega postopka. V zakonodajnem postopku vidijo sintezo med t.im. samovladanjem državljanov, ki svojo oblast uresničijo z glasovanjem na volitvah in v parlament izvolijo poslance s predstavniškim mandatom, in sicer neosebnimi zakoni. In morda najpomembnejše: pravice ljudi razumejo predvsem kot posledico prevladujoče politične volje. Zato t.im. javni avtonomiji državljanov dajejo prednost pred subjektivnimi političnimi pravicami in svoboščinami. Legitimnost človekovih pravic vidijo kot rezultat etičnega samorazumevanja naroda, kot posledico njegove suverene »samoodločitve« in »samoopredelitve« na plebiscitu. Smoter skupnosti naj bi bilo zanje skupno dobro, to skupno dobro pa določa uspešnosti družbe pri določitvi, vzpostavitvi in uresničevanju pravnega reda, ki se določeni skupnosti najbolj prilega.
Morda se pri tej oceni motim. A če je prevladujoče pravilna, postane izrednega pomena ugotovitev, da gre pri zapisanem za republikansko (ne desničarsko ali radikalno) razumevanje politike. Prepoznavam ga tudi pri tistih, ki v slovenskem političnem prostoru zatrjujejo svojo demokratskost. Sestava obsežne in trdne vladne koalicije, pri kateri bi šlo za politiko, ne za personalizacijo antipolitike, bi zato morala biti zadeva rutinske procesne hitrosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
