Kako je z upravljavci večstanovanjskih hiš, kjer lahko skupni denar kdaj celo ponikne? Zakaj ni več stanovanjskih inšpektorjev? Kaj je s tistimi, ki so sicer kupili stanovanje, a imajo kredite in so pozneje izgubili službo ali zdaj prejemajo nizko pokojnino? In ki zato ne zmorejo plačevati obrokov še za novo in drago fasado … Bodo nekoč celo ob dom?
Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravicami do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni in delovne ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic
Prav letos bomo ob dnevu človekovih pravic, 10. decembra, praznovali 70. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je na tretjem zasedanju v Parizu razglasila Generalna skupščina Organizacije združenih narodov. Ta vsem ljudem - ne glede na njihovo raso, vero, jezik, spol, politično pripadnost, materialno stanje oziroma druge lastnosti - priznava enake pravice. Z njimi naj bi se rodili in umrli, a kaj, ko je teh nekaj desetletij marsikaj od zapisanega in razglašenega izničilo, zmanjšalo in postavilo na resno preizkušnjo. Medsebojne razlike namreč mnogo ljudi delijo, povzročajo nestrpnost, jim jemljejo dostojanstvo in jih potiskajo vse globlje. Nekateri na svojih poteh iskanja pravic omagajo in se pridružijo premaganim, ki jih je vse več.
Tudi na socialnem področju, ki je eno najobčutljivejših pa tudi najvidnejših. Ljudi zaznamuje, izolira in pahne v odvisnost od tuje pomoči, ki sicer prihaja, a tudi z njo številnim ni lahko preživeti. Iz meseca v mesec nabirajo negativne življenjske točke, sprašujejo se, kam to vodi in ali bodo pristali celo na cesti. Primež dolgov je vse večji, iščejo izhode v sili.
Država tu in tam ponudi "bombončke". Eden takih je bil odpis dolgov, ko so posamezniki pričakovali veliko, a dobili malo. Slišati je bilo, da bodo mnogi dolžniki spet "čisti" in da je to veliko državno darilo. A ni bilo povsem tako. Le redki so ga lahko izkoristili, saj so bili pogoji zahtevni. Še zdaj ne vem, koliko ljudi je bilo osrečenih, saj se ob pozitivnih dogodkih ne obračajo na nas, so nam pa župani na rednih obiskih poročali, da ni bilo odpisanih prav veliko dolgov.
Novi "bombonček" je država ponudila pred volitvami, ko je za nekaj deset evrov dvignila socialno pomoč, kar se je slišalo lepo. A dvig ni bil samodejen, zanj je bilo treba namreč zaprositi. Varuhu se je takoj postavilo vprašanje, zakaj. Dobili smo pojasnilo pristojnega ministrstva, da se lahko upravičenci sami odločijo, saj lahko nekateri zaradi minimalnega dviga izgubijo kakšno drugo obliko pomoči in bi bili celo na slabšem. Težko je bilo sprejeti to razlago, ko pa vemo, da država budno pazi, da ne dobiš preveč … Takoj smo povprašali, ali so prav vsi prejemniki obveščeni, saj gre za posebej ranljivo skupino ljudi. Kljub pozitivnemu odgovoru bomo dogajanje pozorno spremljali. Kajti ukrep velja le do novega leta, potem pa bo vsekakor deloval avtomatizem pri znižanju. Je bila to res najboljša rešitev?
Presodili pa smo, da so določbe Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki predpisujejo, da je do subvencije tržne najemnine upravičen le tisti posameznik, ki se je prijavil na zadnji razpis občine za pridobitev neprofitnega stanovanja, krivične. Težava je namreč v tem, da posamezne občine take razpise objavljajo v zelo različnih intervalih in se zato nekateri sploh ne morejo prijaviti in dobiti subvencije.
Varuh je kot neustavno ocenil določbo 25. člena Zakona o ukrepih za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) v povezavi z 8. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta je namreč tistim, ki jim ni uspelo dobiti neprofitnega stanovanja, omogočal pridobiti subvencijo v razliki med tržno in neprofitno najemnino, ne pa tudi subvencije neprofitnega dela najemnine, kot to velja za najemnike v neprofitnih stanovanjih. Na ustavnem sodišču nam je uspelo zagotoviti pravično obravnavo vseh najemnikov v enakih življenjskih položajih, na tak način pa omiliti mnogo stisk ter prispevati k izboljšanju dostojanstva najemnikov stanovanj in njihovih družin.
Preučevali smo možnosti, ali bi najemnikom, med njimi tudi invalidom, lahko zamenjali neustrezna neprofitna najemna stanovanja. Zamenjavo je v praksi zapleteno izvesti, saj je neprofitnih stanovanj premalo. Tako se je za neprimerno pokazala zdajšnja ureditev, ki zamenjavo sicer omogoča po pravilih upravnega postopka, kot to določa Stanovanjski zakon (SZ-1), kljub izpolnjevanju pogojev pa jo je težko doseči.
Nikakor pa se ni bilo mogoče izogniti deložacijam, tako grozečim kot izvedenim. Bolele so predvsem tiste, ki so jih sprožili majhni dolgovi. Pogosto smo se spraševali: zakaj? V zgodnje reševanje takih primerov nam je uspelo vključiti socialne delavce. Seveda vsi primeri niso bili enaki in jih zato ni mogoče metati kar v isti "koš". Nekatere smo medijsko spremljali in svoje je povedalo celo Evropsko sodišče za človekove pravice. Ob dom pač ne moreš biti zaradi nekaj sto evrov dolga, pa tudi če ga recimo celo nočeš plačati. To ni pravično. So tudi druge možnosti.
Kot posebno kritično se je pokazalo tudi pomanjkanje bivalnih enot, ki rešujejo ljudi pred cesto in brezdomstvom. Jih resnično ni dovolj, ali pa jih nekateri zavračajo, ker vedo, da gre le za začasne rešitve?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
