Ne glede na to, da so bili vsi navedeni elementi zapisani že v mednarodnopravnih dokumentih, sprejetih tik pred koncem in kmalu po koncu Druge svetovne vojne (tudi v Filadelfijski deklaraciji, Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, celo Ustanovni listini OZN in Pogodbi o ustanovitvi EGS). Tudi v prvih odločbah ustavnega sodišča – predvsem iz prve dekade njegovega delovanja. Pa kasneje v Komentarju Ustave RS in v številnih strokovnih ali znanstvenih člankih, ki so bili objavljeni v zadnjih četrt stoletja.
Od kje prihajajo takšna nasprotovanja, tovrstni očitki (radikalnosti), kdo jih izraža? Lociranje izhodiščih točk in personalizacija izjaviteljev se mi ne zdi najpomembnejše vprašanje. Večji pomen prepoznam v dejstvu, da gre pri tem za jezikovno tehniko, ki je splošno razširjena in se široko uporablja. Če bi se vdal skušnjavi sprejema tistega, kar se nam vsiljuje v zasebni in javni komunikaciji, bi skoraj moral dejati, da sta izhodiščni točki dve, obe pretežno umetno določeni, obe golo jezikovni in obe uporabljani kot gola jezikovna tehnika za kategorično, vehementno in neprijazno omalovaževanje vsega in vseh, s čemer in s komer se uporabniki te tehnike ne želijo poistovetiti. Levo in desno. Poudarjam, pretežno ali skoraj v celoti na ravni gole jezikovne tehnike – radikalnosti. Pri tej tehniki skoraj ne gre za kakršnokoli vsebino, predvsem pa ne gre za prepričljivo in stvarno dobro utemeljeno vsebino. Gre predvsem ali skoraj v celoti za golo jezikovno formo. Zato takšna forma lahko naslavlja »radikalnost« kot problem le v obsegu, v katerem naslavlja tisto, kar domnevno predstavlja diametralno nasprotno idejno izhodišče od izjaviteljevega, ali kar označuje tiste izjavitelje, ki jih drža izjavitelja označuje kot domnevne predstavnike tistega, kar izjavitelj samo jezikovno označuje kot (zanj) radikalno stališče. Radikalnost je v tem oziru skupna vsem izjaviteljem, ki naslavljajo isto temo, pri tem sledijo argumentu o radikalno drugačnih in zato zanje nesprejemljivih stališčih vseh tistih, s katerimi se ne želijo poenotiti in ki jih štejejo kot predstavnike skupine, ki se z njimi tudi sama ne želi poenotiti. V tem oziru in le v tem oziru gre za radikalnost; javna raba iste golo jezikovne tehnike (forme) za označevanje tistega, kar naj bi bilo radikalno, četudi ni, in tistih, ki naj bi bili radikalni, četudi niso. To je res radikalizacija (kategorizacija bipolarnosti in nepomirljive ambivalentnosti) etike politike. Njen končni najmanjši skupni imenovalec je radikalna radikalizacija; radikalno levo in radikalno desno, levi radikalci in desni radikalci. So tisti, vsi tisti, ki to počnejo radikalni? V tem pogledu vsekakor so.
V takšnih okoliščinah skoraj ni mogoča pristna in konstruktivna razprava, niti misleče poslušanje, ne dejansko presojanje, tudi ne opolnomočeno odločanje, vrednotenje ali sodelovanje. Takšna radikalizacija je sama sebi namen in služi le sama sebi. Monopolizira in fiksira prepričanje, osupljivo poenostavlja in vsiljuje vtis o nepovezani dvopolnosti sveta. Etiketira. Tudi stigmatizira. Ohranja določenost okolja z dogmatično in mitsko poenostavitvijo o dobrih in slabih, humanih in nehumanih, legitimnih in nelegitimnih, prijaznih in hudobnih, dobrovernih in lažnivih, svobodomiselnih in zasužnjeno ujetih, človeka vrednih in človeka zavržnih… idejah in osebah. Vsekakor in očitno skrajno radikalno. Tudi nazadnjaško, ne-umno, škodljivo in zavržno. V očitnem in enormnem nasprotju s filozofijo o komunikativni skupnosti (Habermas), umnosti (Kant), etiki razpravne in sodelovalne politike (Aristotel, Arendt), etiko politike kot moralo v politiki (Haidt), družbeno-politično funkcijo svobode izražanja (Mill), predpogoji osvoboditve moralnega sebstva (Baumann), čustveno inteligenco (Goleman, Galimberti, Stendhal, Gilbert) itd.
Ta golo jezikovna tehnika radikalnosti prenaša svojo temeljno lastnost – radikalizacija drugega pola in priznanje obstoja zgolj istega pola kot legitimnega in drugega pola kot nelegitimnega – tudi na vse primere vsakršne javne rabe izrazov, kot so svoboda, pravna država, demokracija in človekove pravice.
Nekaj tipičnih primerov.
- Politik, ki se izrecno predstavlja kot demokrat in enako predstavlja svojo LEVO stranko, še naprej stavi na kategorizacijo razlikovanja med seboj in drugim politikom, predsednikom DESNE stranke, s sklicevanjem na svojo »demokratičnost« in »nedemokratičnost« drugega. Javnost, ki mu je iz neomajnih in zabetoniranih prepričanj naklonjena (o tem, zakaj je tako, odlično Gilbert v knjigi Spotikanja o sreči in Haidt v knjigi Pravičniški um) in dežurni moralisti (izraz ni moj) mu dovolijo, da to počne, da se še naprej sklicuje na takšen razlikovalni mit in odobrava tudi vsa tista njegova početja, ki niso demokratična, ali so očitno in izrazito nedemokratična. Paradoksalno: s sklicevanjem na demokratičnost in zaščito vrednot demokracije. Tako je tudi v vseh primerih, ko ta politiki zavzema enako javno držo kot tisti, od katerega se želi kategorično distancirati – držo republikanca in antidemokrata. Radikalno?
- Katerikoli politik, ki je po javni jezikovni drži nadvse primerljiv z drugim politikom, se lahko sklicuje na etiko kot razlikovalni poudarek med seboj in nekaterimi drugimi politiki, tudi v vseh primerih, ko sam ravna izrazito neetično. Ali nedemokratično. Pa naj gre za predloge o protiustavni spremembi ustave, za politično IN USTAVNO nesprejemljivi odstop tik pred volitvami, za izrazito nedemokratično izključitev največjega konkurenta v stranki ali za nameščanja bodeče žičnatih ograj na mejo. Tisti, ki bi ob sklicevanju na demokratičnost, ustavne pravice in etiko morali biti njegovi največji kritiki, kadar njegova ravnanja izrazito odstopajo od teh postulatov, mu to dovolijo. Z molčečim odobravanjem, ali s prirejeno kontekstualizacijo ravnanj in z izsiljeno argumentacijo pritrjevanja – da gre za etiko in demokracijo. Demokratično? Ali radikalno?
- Človeka, ki poziva k doslednemu spoštovanju ustavnosti, kot lakmusovemu papirju pravne civilizacije, se očita »ustavni fetišizem.« Človeku, ki zatrjuje legitimnost ovinka mimo ustavnosti, kadar mu njegova osebna morala prišepne, da bi to lahko bilo oportuno, se ne očita »fetišizem protiustavosti«, ali nagnjenosti k »fetišu ustavnopravne samopostrežbe.« Demokratično? Ali radikalno?
- Neki politik, ki se distancira od druge politične stranke z argumentom o njenem nespoštovanju demokratičnih vrednot, ali o diktatorskem samodrštvu njenega predsednika, predseduje stranki, ki nosi njegovo ime. Enako političarka. Demokratično? Ali radikalno?
- Neka oseba, ki se predstavlja kot varuh svobode izražanja, zanika pravico do te svobode tistim, ki mislijo drugače. Vsaj domnevno, ne nujno tudi dejansko, kajti v javnem samopredstavljanju je pač veliko dramaturgije in ravnanj iz predstave o politični fotogeničnosti, imidžu, všečni podobi. Demokratično? Ali radikalno?
- Kadar neka oseba izrazito sovražno nastrojeno naslavlja tiste, ki ji brez sovražne nastrojenosti ugovarjajo, da sovražni govor ne pomeni tistega, kar naj bi po izjavljanjih te osebe pomenil, ali tedaj ščiti svobodo izražanja, ali jo tepta? Če tedaj ta oseba svoje kritike označi za podpornike sovražnega govora, ali ščiti svobodo izražanja, ali jo ogroža? Ravna demokratično? Ali radikalno?
- Kadar neka oseba sovražno nastrojeno naslavlja tiste, ki jo želijo opozoriti, da sovražni govor ni tisto, kar sama označuje za sovražni govor, zase zatrjuje status žrtve sovražnega govora, če jo nekdo sovražno nastrojeno naslovi kot osebo, ki je sovražno nastrojena zoper tiste, ki jim očita sovražno nastrojenost, ali sovražni govor, kadar govor ni sovražni govor – ali tedaj ščiti ali ogroža človekove pravice? Ravna demokratično ali radikalno?
- Kadar o svobodi moralizira politik, ki svobode ne prepozna v ravnanjih ali idejah, s katerimi domnevno ne soglaša in jih označi za zanikanje svobode le zato, ker z njimi ne soglaša, ali tedaj širi svobodo, ali jo oži? Če zaradi politične fotogeničnosti, ki pritiče tisti strani politike, ki jo javno zastopa, ne sme izraziti razumevanja do tistih, ki mislijo drugače, ali tedaj deluje v funkciji svobode in demokratično? Ali radikalno?
- Če tisti, ki z izrazito sovražno nastrojenostjo zatrjujejo obstoj sovražnega govora tudi ali predvsem takrat, ko ne gre za sovražni govor, očitajo sovražni govor tistim, ki brez sovražne nastrojenosti izražajo politično nekorektno kritiko tistih, ki sovražno nastrojeni označujejo za sovražni govor tudi tisto, kar to ni, ali tedaj ravnajo demokratično? Ali radikalno?
- Če se nekdo zavzema za močno socialno državo, odpravo revščine ali demokratični odnos do tujcev, se pojavi etiketa radikalnega levičarstva. Zakaj ji že v naslednjem koraku sledi etiketa socialista ali komunista? Demokratično? Ali radikalno –desno?
- Kadar se politik se sklicuje na postulate pravne države, ko njene institucije in organi proizvedejo odločitev, ki mu osebno ustreza, v nasprotnem primeru pa pravna država ne deluje, ali tedaj ravna demokratično? Ali radikalno?
- Politik, ki zatrjuje povezovalnost in neizključevalnost, poudarja nujnost premislekov in proučitev, poziva k dialogu, a ostaja razvidno prepričan, da je vse tisto, kar pomeni nasprotovanje njegovim stališčem, prepričanjem ali ravnanjem, najprej napad nanj, potem na funkcijo, končno na državo: je demokrat? Ali radikalec?
- Kadar politični komentatorji s sovražno nastrojenostjo, nespoštljivo, nadvse osebno in omalovažujoče, predvsem pa strokovno neprepričljivo naslavljajo druge, ki jih sami ne zmorejo ali ne želijo razumeti, ali pa so jim enostavno izrazito nesimpatični, kot »samooklicance« glede določene strokovnosti, kot »dežurneže« za komentiranje, kot le domnevne, ne pa tudi dejanske »vrhunske predstavnike« neke stroke ali njene veje, ali – in pač – kot tiste, ki se do vprašanj, ki so jim suvereno kos, tudi opredeljujejo, a se ne bi smeli opredeljevati, ker nimajo prav, ne glede na to, da izostane utemeljitev, zakaj naj ne bi imeli prav; ali tedaj ravnajo demokratično? Širijo polje svobode? Ravnajo kot humanisti in javni predstavniki uma? Ali je v njihovi drži nekaj radikalnega?
- Kadar ljudje na izrazito osebni ravni naslavljajo očitke o psihološki obremenjenosti tistim, ki sami tega ne počnejo, pri tem pa se sklicujejo na stroko, etiko, svobodo, demokracijo in vrednote ustavnega reda – tako, da jih ne razlagajo, ali jih razlagajo v diametralnem nasprotju s tistim, kar dejansko pomenijo; so tedaj demokrati ali radikalci?
- Ko osebe, ki predstavljajo pravosodni sistem politično, strokovno ali po odločevalski funkciji, označujejo tiste, ki argumentirano in stvarno utemeljeno naslavljajo napake v delovanju pravne države, kot krivce za napake pri delovanju pravne države, branijo pravno državo in dvigujejo avtoriteto in ugled sodstva? Če hkrati tiste, ki analitično vrednotijo delovanje pravne države v želji po dvigovanju ugleda in avtoritete sodstva, označujejo kot odgovorne za nizek ugled in avtoriteto sodstva, dvigujejo ugled sodstva in varujejo pravno državo pred škodljivci? Demokratično? Ali radikalno ravnajo v drugi smeri?
- Če te iste osebe označijo tistega, ki je svojo pravniško suverenost izkazal in dokazal v kariernih prehodih od tujih univerz, preko državne univerze, do mednarodnih institucij in najvišjega evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic, kot nekoga, ki naj molči ob pripravljenosti in želji po kritičnem govorjenju o dokazljivih in dokazanih razlogih za prenizko kakovost pravne države, ker »je bila država tista, ki ga je postavila na mednarodno sodniško funkcijo«; odražajo svojo demokratičnost? Ali je v takšnem početju kaj radikalnega?
- Če osebe, ki zavračajo legitimnost stališč drugih zgolj zato, ker izražajo stališča o tistem, kar dobro poznajo, zatrjujejo legitimnost svojih stališč o tem istem, četudi stališča zadevajo tisto, česar sami dobro ne poznajo; ravnajo demokratično? Ali radikalno?
- Tisti, ki trdi, da ima prav zato, ker to zatrjuje prav on, žaljivo pa zanika pravilnost trditev tistega, ki ne zatrjuje, da ima prav prav zato ali le zato, ker je to izrekel on; je ta oseba demokrat? Ali ravna radikalno?
- In podobno. Osebe, ki suvereno obvladajo določeni spekter vprašanj, ne pa tudi drugi spekter vprašanj, ne dovolijo javno izraženih dvomov o tistem, kar samo trdijo glede spektra vprašanj, ki jih suvereno obvladajo, hkrati pa sebi dovolijo kategorično in vzvišeno opredeljevanje do vprašanj, ki jih ne obvladajo s suverenostjo. Demokratično? Ali radikalno?
- Sodišče, ki svoje oblastne odločitve ne utemelji, ne utemelji dovolj ali je ne utemelji pravno pravilno, očita žalitev in nespoštovanje sodišča tistim, ki odločitev sodišča kritično ocenijo kot neutemeljeno, preslabo utemeljeno ali pravno nepravilno utemeljeno. Demokratično? Ali radikalno?
In podobno, v zbiru večjega števila raznovrstnih primerov osebne ali uradne javne komunikacije.
Kaj je torej zares radikalno? Kdo je res radikalec? Kaj sploh je radikalizem, če ni tisto, kar je? Kdo naj govori? O čem naj se govori? Kdo ima prav? Kaj pomeni imeti prav? Zakaj imeti prav? Kaj početi z imeti prav? Kaj je res desno in zakaj? Kaj je res levo in zakaj? Kaj je na obeh straneh radikalno drugačnega in kaj je enako, nemara isto? Nemara prav radikalno? Navsezadnje, morda povsem na koncu; kdo ljubi, kdo dopušča in kdo sovraži? Je to sploh še pomembno?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
