Morda je mogoče razumeti skoraj vse od tistega, kar javnosti ponujajo in pred javnostjo uprizarjajo politične stranke in njihovi najvidnejši predstavniki. Tudi vse slabo in celo tisto najslabše. Najverjetneje pa ni mogoče, ali vsaj ne gre tako zlahka sprejeti načina, kako se v Sloveniji oblikujejo neformalna predvolilna in povolilna zavezništva med volilno najuspešnejšimi političnimi strankami. Predvsem, kadar gre in še posebej, ker gre za izrazito nevsebinska, neprogramska, nekonceptualna, celo brezidejna paktiranja. Takšna, ki – kot rečeno - vztrajajo pri mitskosti in dogmatičnosti pozunanjenega videza, ne pri natančno izdelanih predstavah o državi, ljudeh, svetu in ideologiji. To še bolj velja za način, kako se pripravljajo in ustvarjajo podlage in okoliščine za morebitno koalicijsko sodelovanje točno določenih parlamentarnih strank takoj po volitvah in pred formalnim oblikovanjem parlamentarne večine, ki naj pomeni strankarsko sestavo nove vladne koalicije z večino v parlamentu.
V strankarskem jeziku in politični tehniki tipa »ne vemo, s kom, načeloma s komerkoli, samo z njim/njimi zagotovo ne« ni prepoznati tistega, na kar se uporabniki takega jezika in tehnike pavšalno sklicujejo: da naj bi šlo tudi pri tem za »demokracijo«, ali celo za zaščito same demokracije in njenih »vrednot«. Ob tem je iz javnih nastopov predsednikov parlamentarnih strank skoraj nemogoče ugotoviti, na kakšno demokracijo mislijo, na katero demokracijo in na kakšne vrste demokratičnost, predvsem pa, katere »demokratične vrednote« imajo v mislih. Še večjo težavo pomeni dejstvo, da takšna drža sama po sebi ne prepričuje s svojo lastno, ali s sebi lastno 'demokratičnostjo'. Najmanj iz enega velikega in odločilnega razloga: ohranja, razširja in krepi personalizacijo dnevne politike, saj razen osebnih preferenc predsednikov strank o tem, s kom načeloma bi sedeli za isto državo-upravljavsko mizo in s kom »iz principa« za to mizo nebi delovno sedeli, ne ponuja tako rekoč ničesar – vsebinskega, programskega in idejnega, celo ne ideološkega. In to se ne zdi nekaj, kar bi bilo prepričljivo demokratično.
Zato imam pomisleke. Očitati kateremukoli politiku ali politični stranki, da »ne deluje v skladu z načeli in vrednotami demokracije« se zdi nadvse neposrečena piarovska javna drža in taktika pri nagovarjanju javnosti. Skoraj zavajanje in manipulacija. Še toliko bolj je takšna drža neposrečena, če ni stvarno vsebinsko utemeljena – s konkretno vsebino, s programsko vsebino, z idejami, ki so ne le dobro stvarno utemeljene, ampak si legitimno lahko privoščijo tudi sklicevanje na njihovo prepričljivo uresničevanje v praksi. Posebej v praksi, ki jo odražajo ravnanja v zadnjem štiriletnem obdobju pred nedavnimi volitvami. Ta praksa nam, kot volivkam in volivcem, dopušča sklep (in o tem sem v kolumnah že pisal), da je prav nedemokracija tisto, kar je pri volilno najuspešnejših strankah (z izjemo Levice) najbolj podobno in da je prav – napačno - razumevanje demokracije kot izrazitega republikanizma tisto, kar je pri vseh teh strankah najbolj podobno.
Takšna drža in taktika, s sklicevanjem na »demokracijo«, delujeta še bolj neposrečeno, skoraj zafrkljivo neresno in nadvse cinično, če jo uporabljajo predsedniki strank, ki se imenujejo po predsednikih strank. Ali predsedniki strank, ki se niti ne trudijo prikriti odločenosti za izbiro ljudi za odločevalske funkcije po načelu »pripadnosti« in ki poligon svojih političnih teženj, hotenj in ciljev brezkompromisno ožijo na lastne karierne koristi in ugodja. Dogajanje je tudi v tem oziru postalo preveč komično, da ne bi bilo tudi tragično; prav za demokracijo.
Prepoznati je mogoče dobre razloge za tezo, da sploh ne gre za to, da bi razmerja med posamezniki in organiziranimi skupinami, ki tvorijo volilni izbor parlamentarnih strank in njihovih predsednikov, določala nezdružljiva prepričanja, nepomirljiva stališča in nekompatibilne namere glede upravljanja države. Tudi ne gre za to, da se o drugačnih prepričanjih ne bi uspeli pogovarjati in dogovarjati, v funkciji delujočega sobivanja različnih prepričanj, pogledov in stališč (to temo odlično naslavlja in analizira Jonathan Haidt v knjigi Pravičniški um).
Zdi se, da gre za nekaj drugega. Če je še nedavno šlo za polarizirajoče pavšalno etiketiranje določenih strank kot ostankov preteklega komunističnega režima in je ta val vselej pljuskal z (retorično) desne strani, pa danes podobno velik val pljuska z (retorično) leve strani, ko se kot kriterij razlikovanja med strankami navaja domnevno zavzemanje za demokracijo in domnevno delovanje v nasprotju s pravili, načeli in vrednotami demokracije. Kar tako, pavšalno, čez palec, vse povprek. Dogajanje je absolutno izvotljeno na podoben način in s podobno intenzivnostjo, kot je izvotljeno javno leporečje očitno velikega in naraščajočega števila politično nemislečih idiotes (gr.), ki se trudijo največje družbene probleme reducirati na problem »politične korektnosti«, na ta odsev v ogledalu politično-etičnega nazadnjaštva, in na problem »sovražnega govora«, ki obstaja tam, kjer se ga kot takšnega ne označuje in ne preganja, ne obstaja pa tam, kjer naj bi obstajal. In podobno. Tudi to, vse skupaj, je izrazito nedemokratično.
Zato tudi ni lažje, ampak je – paradoksalno – vse težje govoriti o obstoju pristnega vsebinskega liberalizma; kot socialnega liberalizma, kot prostora posameznikove in družbene svobode v okvirih socialne države, v kateri se uresničujejo negativni in pozitivni vidiki svobode, pravic in svoboščin. To naj bi bilo jedro politične legitimnosti v našem civilizacijskem okolju. Predvsem pa v Sloveniji kot modelu temeljske ustavne demokracije in ustavno določene socialne države. Ne samo, da ne strankarski programi ne prakse državnega aparata med pravkar končanim parlamentarnim štiriletjem ne odražajo pristnega socialnega liberalizma. Ne odražata ga niti jezik niti drža tistih, ki se nanj najbolj in najpogosteje sklicujejo kot na argument v podporo svojemu strankarskemu obstoju. Na dlani je, da sta potemtakem teorija in praksa pristnega socialnega liberalizma, ki naj se dotakneta posameznika in hipotetične politične skupnosti, zelo oddaljena od družbene realnosti. In od nje vse bolj oddaljena.
V socialni ustavni demokraciji na določenih področjih družbenega življenja posameznik potrebuje institucionalizirano pomoč, da bi lahko dejansko udejanjal svojo svobodo. Brez zajetnega državnega intervencionizma pač ne more biti socialne države. Svoboda zato ne pomeni samo svobodo proti državi, temveč tudi svobodo s pomočjo države. Na vprašanje, kje in kako se je svoboda posameznika s pomočjo države okrepila in povečala med zadnjim parlamentarnim mandatom, bi morali odgovoriti. In postaviti novo vprašanje: kje in kako se bo pristna svoboda posameznika krepila in širila z novo vladno koalicijo, kdorkoli jo bo pač sestavljal? Vsebina, ne retorika, besede in floskule, mora biti tisto, kar bo usmerjalo in preusmerjalo našo državljansko pozornost, ko gre za strankarska polariziranja, etiketiranja, stigmatiziranja in opredeljevanja.
Vse preveč ljudi nas želi prepričati, da živimo v državi, kjer je politična korektnost kriterij in merilo demokratičnega duha, plemenizacija (pripadnost skupini, opredeljivi po osebnih lastnostih ljudi) tehnika političnega odločanja, iskanje razlogov za ustvarjanje in ohranjanje »kulta žrtve« tehnika političnega samoopredeljevanja, politiki pa so lahko žrtve sovražnega govora. Tragi-komično.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
