Biti mora neposredno obratno. Pravosodje, javna uprava in strukturirano sistemsko nasilje, izvajano s terorjem razčlovečenega nemišljenja, birokracije in papirologije, deluje prav obratno. Namesto vladavine prava zato (tudi na sodiščih) gospodarita legalistični zakonizem in papirološki legalizem (zakonopisno prečrkarjenje; kolumna 6.1.2017). Namesto etike o prav in neprav vlada relativizem dovoljenega: sistemsko zaščitenim akterjem je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, pri čemer je tudi uveljavljanje odgovornosti za storitev izrecno prepovedanega izjema od pravila, hkrati pa je sistemsko nezaščitenim akterjem možno utrpeti škodo tudi za izrecno dovoljena početja. Pravičnost dejansko ne obstaja. Ustavnost se tretira kot motnja v sistemu. Demokracija je le formalno volilna. In nravnost …
Januarja leta 2016 sem se v knjigarni Modrijan v Ljubljani (ta ustanova ne deluje več), v okviru pogovorov Brutnskopija, pogovarjal s spoštovanim in cenjenim filozofom prof.dr. Mladenom Dolarjem (dostopno na spletišču Youtube). Med drugim sva naslovila tudi vprašanje o pravu in prav.
Teršek:
»Kaj pa, ko s to besedo – idiotizem -, z zavestno samokontrolo, da ne bi človek uporabil še kakšne mnogo strožje besede, označiš oblastne odločitve? Odločitve sodišč, zakonske rešitve v posameznih zakonskih členih, sklepe, s katerimi upravni organi, kot so inšpektorati, centri za socialno delo, javni skladi itd., neposredno ne samo vplivajo, ampak določajo materialno eksistenco in kakovost državljanov? In ko človek, ki ni neumen, ugotovi, da so te odločitve skrajno neumne, tako neumne, da se sprašuje, ali je sploh možno, več kot teoretično možno, da se dogajajo? Dobro, praksa to možnost še kako potrjuje, ampak drugače se vprašam. Kako je možno, da lahko človek na takem mestu, mestu sodnika, funkcionarja, inšpektorja, upravnega delavca v upravnem organu, sprejme tako osupljivo neumno odločitev, kot je tista, ki je res tako zelo neumna? In se vprašaš, kako je lahko tak človek prišel do takega položaja? Oziroma, prizanesljivo si reče: madona, morda pa mu nekdo grozi s smrtjo, da je sprejel tako neumno odločitev. Saj nekaj pa ja mora biti zaledni razlog, ker je ta odločitev tako pošastno, očitno, neverjetno neumna, na drugi strani pa neposredno vpliva, slabša ali celo znatno otežuje, da ne rečem onemogoča normalno življenje več tisoč ljudi. Kaj pa takrat storiti?«
Dr. Mladen Dolar:
»Glejte, najprej bi rekel, da zato, da lahko neka demokracija deluje, da neka družba lahko deluje … Hegel je videl ta problem zelo zelo dobro … Za to je potrebno nekaj, kar je Hegel imenoval, malo težko prevedljiv izraz v druge jezike - Sittlichkeit, recimo nravnost. Ne morala, nravnost. Nravi in običaji. Kaj to pomeni? To pomeni, da mora, vsaka družba, ki sicer temelji na zakonih, ki so zapisani zakoni in ki kot taki neposredno veljajo, so aplikabilni in obstaja črka zakona, na katero se je mogoče sklicevati, ali pa nobena družba ne bo nikoli stala skupaj… To, kar je v družbi potrebno, je serija nravi in običajev, ki temeljijo na nenapisanih zakonih. Na določenih skupnih, skupno prevzetih postavkah nravnosti, ki jih ravno ni mogoče zakonsko predpisati, jih ni mogoče zakonsko uveljaviti. Se pravi, obstajati mora nek konsenz, ki ga je zelo težko doseči ravno zato, ker ne more biti zakonsko predpisan. Nek določen konsenz okrog tega, kaj je dopustno in kaj ni dopustno, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi.
Kaj je nravnost? Recimo: Nekdo ti podari darila, ti naredi neko uslugo in ti rečeš hvala. Kaj pomeni hvala? Nobenega zakona ni, ki bi predpisoval, da je treba reči hvala. To pomeni minimalno pripoznanje tega, kar ti je drugi človek storil, ni bil primoran k temu - in rečeš hvala. Če bi ljudje nehali govoriti hvala, kaj bi se zgodilo? Mislim, na nek način ... nobenega zakona ne bi kršili, nič se ne bi zgodilo na videz, ampak na nek način bi družba razpadla. To, da imamo določene nravnostne kriterije, kriterije nravnosti – tega, kako se vedemo drug do drugega, kaj se spodobi in kaj ne. Kriteriji, ki jih ni mogoče – ravno to je bistvo - ni jih mogoče jasno definirati. Ni jih mogoče zapisati in reči: to je to.
In zdi se mi, da problem slovenske družbe danes je v veliki meri problem heglovske Sittlichkeit. Se pravi tega, da se dejansko dopušča v političnem prostoru določene tipe izjav, določene tipe razmišljanja, določena dejanja, ki bi morala veljati preprosto za nespodobna. Ne to, da bi jih bilo treba zakonsko prepovedati, ker tu je vedno težko – recimo problem sovražnega govora – kako kalibrirati na eni strani pravico do svobode izražanja in sovražni govor na drugi strani.
Meni je na nek način vedno neumljiva - in to je zadeva Sittlichkeit - zadeva skupnega konsenza, nravi in običajev. Kaj je dopustno, kaj se spodobi in kaj se ne? In zdi se mi, da to, kar se je zgodilo predvsem v zadnjih desetih letih, da so standardi javnega diskurza zelo zelo padli v Sloveniji. Tega, da je nenadoma dopustno govoriti in početi stvari, ki bi jih vendarle, še v začetku po osamosvojitvi, pa tudi v socialističnih časih nekako v javnem prostoru ne mogli storiti. In to, da kriteriji konsenza okoli tega, kaj je spodobno in nespodobno, začnejo padati, to je nekaj, kar je zelo težko popravljivo. To se ne da z nekimi dekreti spraviti nazaj. In poglejte, če se spomnite Miloševiča, Srbije, tisto, kar se je najprej zgodilo v Srbiji, preden je prišlo do vsega razpada Jugoslavije, vojn in tako naprej, je bil strahoten padec javne besede in Sittlichkeit. Se pravi tega, kaj je spodobno reči. In to so stvari, ki jih je mogoče uničiti zelo hitro. Ampak traja potem desetletja, da se zgradijo nazaj.
In tukaj se mi zdi, da je to vprašanje spodobnosti, "common decency", ki je na nek način vedno najpomembnejše politično vprašanje. Nenapisanih zakonov, ki jih ni mogoče niti v politični program spraviti, niti v zakonodajo spraviti in tudi vprašanje neumnosti, tega, da je nekaj, kar je očitno neumno, javno dopustno … se mi zdi, da to spada tudi v kategorijo padcev kriterijev spodobnosti, nravi in običajev. To je tisto, kar nas malo zastruplja, zelo zastruplja v tej državi, ker tudi zbuja to splošno depresijo, da v neki splošni golidi gnojnice človek ne zmore več tega, da tudi če pove svoje mnenje, to ne bo kaj dosti spremenilo za njega.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
