V kolektivnem spominu in javni razpravi, tudi tri desetletja po padcu komunizma, je rdeča zvezda še vedno občutljiva tema. Nekateri ob njej doživljajo ideološke orgazme, drugi se utapljajo v depresiji. Tretji smo zdolgočaseni do kraja. Naj imajo prvi svojo rdečo zvezdo. Lahko jo nosijo na čelu, ali na kateremkoli drugem delu telesa, kakor jim njihova svobodna volja pač poželi. O njej in pod njo, tudi z njo, če je treba, lahko prepevajo skupaj s pisateljico otroških pripovedk prav v samem središču glavnega mesta. Tja naj gre, kdor pač hoče. Ostali ostanite doma, ali pa si zatisnite oči in ušesa, ko boste šli mimo.
Tako velja v svobodnih družbah. Liberalne demokracije, kot naj bi bila naša, si to lahko privoščijo. Rečejo si, kolikor ljudi, toliko čudi. In življenje gre naprej. Res je nekoliko drugače v družbah in državah, kjer so se v imenu določenih simbolov zgodila huda grozodejstva, katerih predmet je bilo vehementno teptanje človekovega dostojanstva. Tako v Nemčiji, na primer, ne boste videli svastik. V znak spoštovanja vsem, ki so trpeli pod tem simbolom, in v opomin vsem bodočim generacijam, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Tako ravnajo zdrave družbe. Zdrave družbe, v javnem smislu, so predvsem tiste, ki imajo zdrave institucije, torej dostojanstveno oblast in integritetne voditelje. Zdrave institucije v zdravih družbah ne opletajo, ne mahajo in ne provocirajo – še najmanj za namene predvolilnega histeričnega boja – s simboli, ki družbo bolijo in jo razdvajajo. Zdrave družbe skrbijo, da se razlike med ljudmi, sploh pa tiste, ki so utemeljene na patologijah preteklosti, ne podpihujejo, temveč iščejo skupne točke skupnega mirnega sobivanja danes in jutri.
V Sloveniji pač ni tako. Ker nismo zdrava družba, ker nimamo zdravih institucij, ker nimamo dostojanstvene oblasti in še manj integritetnih voditeljev. Zato, ker vsega tega nimamo, pa imamo in jih naj bi še imeli, jambore z rdečo zvezdo. Ti so ogledalo bolnosti tiste oblasti, ki jih postavlja, in maša zadušnica za tiste, ki ne morejo preboleti, da niso in nikoli več ne bodo mladi. Le take namreč rdeča zvezda še tangira, zato – morda celo samo zato – v javno etičnem smislu do nje ne smemo biti preveč neprizanesljivi.
Drugače pa velja za javno oblast. Do nje ne sme biti milosti, ko gre za ugotavljanje in uveljavljanje ustavnosti njenega ravnanja. In v zvezi s tem je zadeva jasna. »V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s [postavljanjem jamborov z rdečo zvezdo kot simbolom] tega režima protiustavno. Takšna nova [obeleževanja takih simbolov] v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije.«
Vse je, torej, že povedalo Ustavno sodišče v zadevi U-I-109/10. Če bo treba, o tem sem prepričan, bo to pač storilo še enkrat. Znano je, da neumni življenjski primeri ustvarjajo dobro sodno prakso.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
